Sama referendume razumem kot še edini ostanek za Slovence značilne neposredne demokracije. Torej tiste oblike demokracije, ki je pri Slovencih zgodovinsko prevladovala od priselitve naših prednikov na današnje slovensko ozemlje pa do uvedbe parlamentarne demokracije v postsocializmu. Torej nekako 1500 let.
Ukinitev te oblike demokracije, ki naj bi jo zamenjala parlamentarna demokracija, je imela in ima za slovensko postsocialistično družbo vrsto posledic. Ena je nezadovoljstvo Slovencev s slovensko parlamentarno demokracijo. Druga je neudeleževanje volitev, ki jih Slovenci nimajo za pravo demokracijo. Ali za demokracijo sploh. In še bi lahko naštevala.
A se danes na tem mestu ne nameravam ukvarjati z nezadovoljstvom Slovencev s parlamentarno demokracijo. Ampak z rezultati zadnjih nedeljskih referendumov. Za katere se že na veliko razpravlja, ali jih bo vlada upoštevala. Ali ne. In seveda, kako jih bo upoštevala.
S tem v zvezi najbolj razburjata rezultata, povezana z uvedbo evtanazije in z uvedbo uporabe konoplje v tako imenovane rekreacijske namene. Rezultata teh dveh referendumov sta namreč mejna – razlika med tistimi, ki so za, in tistimi, ki so proti, je bila le nekajodstotna. Kar je interpretirano kot dokaz razdeljenosti volilnega telesa. In torej kot znak, da teh rezultatov ne gre jemati zelo resno. In tudi ne zelo obvezujoče. Ta argument bi morda celo lahko držal. Tudi zaradi tega, ker se pač večina Slovencev in Slovenk ni izrekla glede referendumskih vprašanj.
A na tem mestu me zanima nekaj drugega, namreč moja osebna skepsa, povezana z legalizacijo uporabe konoplje za osebno rabo. Oziroma v tako imenovane rekreacijske namene. Če pustim ob strani, kaj vse danes štejemo v rekreacijske namene, me ob tem vprašanju vedno preplavi spomin na primer izpred let ...
