Ne vem, kako in zakaj je za mednarodni dan sreče izbran ravno 20. marec. Za severno poloblo bi lahko razmišljali celo v smer, da gre pač za zadnji dan, preden dan postane daljši od noči. Sreča so dolgi, sončni dnevi.
Seveda to za južno poloblo ne velja. Tam se namreč noč daljša. In zakaj bi praznovali daljšanje noči kot srečo, se zdi nejasno. Seveda lahko gre pri mednarodnem dnevu sreče pač še za en evropocentrizem. Po logiki: svet je tak, kot se zdi Zahodu. In to globalno. Ne bi bilo prvič. Niti zadnjič.
Mednarodni dan sreče spremlja tudi lestvica najbolj srečnih držav. Kot že leta, je na prvem mestu te lestvice Finska. Slovenija je letos pristala na 21. mestu. Kar je ocenjeno kot dobro. Slovenija je 21. država na svetu, kjer je najbolje živeti. Saj so tu ljudje na 21. mestu po sreči. A seveda je najbolje živeti na Finskem. Tam so ljudje že leta najbolj srečni na svetu.
Takšno sklepanje seveda ni le poenostavitev. Ampak potvarjanje. In nerazumevanje nekega ključnega dejstva, da namreč lestvica o sreči temelji na subjektivnih ocenah prebivalcev posamičnih držav, ki se jih sprašuje, kako oni sami ocenjujejo svojo srečo. Kot takšna ta lestvica ne more služiti ničemur. Razen zavajanju. In to ne samo zato, ker v resnici ne temelji na objektivnih kazalnikih sreče ljudi. Tudi za to ne, ker takšnih kazalnikov pač ni. Kar celo reč, še posebej pa lestvico o sreči, zapleta.
Da je nekaj s to lestvico zelo narobe, dokazuje tudi dejstvo, da je na letošnji lestvici 4. najsrečnejša država na svetu ...