Izredna profesorica za sociologijo na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je za poučevanje prejela številne nagrade, se pri znanstvenem delu v veliki meri posveča vprašanju nacionalizma in identitetnih politik. Na Harvardu so jo zaradi pedagoških metod razglasili za najboljšo asistentko na univerzi – to je bilo prvič, da je to nagrado prejel pedagog iz katedre za sociologijo v zgodovini te prestižne univerze.
Za poučevanje ste prejeli številne nagrade v tujini, vključno s Harvardsko nagrado Derek Bok za odličnost pri poučevanju dodiplomskih študentov. Ker ste predavali tudi v ZDA, me zanima, kakšne so razlike med ameriškimi in slovenskimi študenti.
Harvard je zasebna univerza, kot sem že omenila, zato se študentje zavedajo, da za vsako minuto študija plačajo, medtem ko je študij na javni univerzi brezplačen, zato je študentom manj pomembno, če profesor zamudi na predavanje. Velika razlika je torej že v tem, če plačuješ za študij ali ne.
Ogromna razlika je tudi nacionalna kultura in to opažamo v vseh nekdanjih socialističnih državah, pa tudi v Avstriji, saj sem predavala v Gradcu – študentje v teh državah niso navajeni, da dvignejo roko in sodelujejo, temveč tiho poslušajo predavanja. Zelo težko prepričaš študente, ki so stari nad dvajset let, naj bodo aktivni in izražajo mnenje, če tega niso vajeni.
Slovenski študentje se večinoma ne želijo izpostavljati, če niso povsem prepričani, da poznajo pravilen odgovor. Ta kultura se sicer počasi spreminja, saj podjetja zaposlujejo ljudi, od katerih pričakujejo, da so aktivni – in če tega ne znajo, imajo seveda težave. V ZDA pa že otroke spodbujajo k temu, da se izpostavijo in izrazijo mnenje.
Kako ste to opazili?
Ko sem bila eno leto na Princetonu in je bila hči stara štiri leta, so jih že v vrtcu učili izraziti mnenje, imeli so predstavitve imenovane »show and tell« – to je pomenilo, da so otroci prinesli neko ljubo igračo ali knjigo v vrtec in so jo morali potem opisati, povedati, kje so jo dobili, drugi otroci pa so postavljali vprašanja.
V ZDA se že zelo zgodaj učijo, da nekdo nekaj razlaga, drugi pa zastavljajo vprašanja, kar je dobra popotnica za naprej, obenem pa s tem krepijo samozavest.
Zakaj pa ste bili eno leto na Princetonu?
Na Princeton sem šla kot gostujoča profesorica. Prijavila sem se na razpis za profesorje, ki so v zgodnjih letih kariere, in sem dobila štipendijo, da se pridružim raziskovalnemu programu »Etnične identitete in politike«. Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani sem imela zamrznitev za eno leto službe, zato sem se morala odločiti, če se vrnem v Slovenijo ali ne, in takrat sem se odločila, da se vrnem.
Tisto leto na Princetonu mi je pokazalo, kako ne želim živeti ...
