Barbara Kotnik: Kako smo postali sužnji tiktakajočega časa

Ali pa delate do zadnje minute pred dopustom, nato pa imate občutek, da ga je konec, še preden ste si sploh uspeli spočiti? Se vam zdi, da si ura lasti vas in ne vi nje ter da ste ujeti v diktaturo časa? Niste edini. Tako pač živimo dandanes. A ni bilo vedno tako. 

Težko si je predstavljati, kako so se ljudje usklajevali, dogovarjali in sploh kaj naredili pred izumom ur in pametnih telefonov. Kako so določili minute srečanja, ko jim je čas odmerjala le ena sončna ura sredi mestnega trga? Ali kako so brez klicev in sporočil odpovedali zmenek zadnji trenutek?

V bistvu niti delali niso po jasno začrtanih časovnicah, od osmih zjutraj pa do štirih popoldne, še več, niti spali niso v enem nočnem kosu. Do te ugotovitve so pred leti prišli zgodovinarji in antropologi po preučevanju neštetih zgodovinskih zapisov z vsega sveta, namreč, da smo ljudje po spalnih vzorcih veliko bolj podobni živalim in bi, če bi poslušali zgolj svojo biologijo, spali večkrat na dan v krajših intervalih. 

Tako je bilo od pradavnine pa vse do industrijske revolucije. Ljudje so si počitek privoščili, ko je zašlo sonce, se nato sami od sebe (budilka je bila izumljena šele leta 1787) zbudili okrog polnoči, bili budni nekaj nočnih ur – temu intervalu zgodovinarji pravijo »the watch« oziroma »straža«, saj so se v tem času ljudje družili, klepetali, tudi seksali pa molili k bogu in meditirali ali zaposlili z raznimi opravili ob mesečini ali svečah – nato pa po prvi ali drugi uri zjutraj šli ponovno v mižale in se naposled prebudili ob jutranjem svitu. 

Vse se je spremenilo s prihodom industrijske revolucije, ki je prinesla napredek v razsvetljavi, najprej v obliki plinskih svetilk, nato pa z električno napeljavo. Človeštvu je omogočila, da se nam ni bilo več treba ravnati po gibanju sonca in smo ob večerih ostajali budni dlje.

A ker je kapitalistična naravnanost novega sistema zahtevala učinkovite delavce, ki so kljub kasnejšemu odhodu v posteljo vstajali zgodaj zjutraj, so ljudje preprosto začeli izpuščati tisočletja staro nočno »stražo« in po novem prespali vso noč v enem kosu. In to počnemo še danes. Čeprav nam to ni najbolj naravno. 

PREBERITE ŠE -> Barbara Kotnik: Česa me je naučila konjska brca v glavo 

Zakaj naravno? Ker so raziskovalci pred leti ugotovili, da lahko tudi sodobni človek kljub vseživljenjski izpostavljenosti spanju v enem kosu hitro samodejno preide v cirkadiani ritem naših prednikov. To je z eksperimentom leta 1992 dokazal ameriški psihiater in strokovnjak za spanje Thomas Wehr, ki je 15 odraslih moških, vajenih sodobnega življenjskega ritma 16 budnih ur in 8 ur spanja, izpostavil fizičnim dejavnikom preteklosti. Vzel jim je torej umetno razsvetljavo, tako da so vsak dan izkusili le 10 ur dnevne svetlobe. 

Presenetljivo ni trajalo dolgo, da je dobil prve rezultate, saj se je moškim po zgolj štirih tednih popolnoma spremenil vzorec spanja. Čeprav niso imeli na voljo budilke in so 14 ur na noč preživeli v spalnici brez oken in luči, so subjekti eksperimenta avtomatsko začeli spati v dveh intervalih – tako kot ljudje v srednjem veku, antiki in tisočletja poprej.

Šli so torej spat, ko se je stemnilo, se po nekaj urah zbudili in bili budni od ene do treh ur, nato pa spet zaspali vse do jutra. In kar je bilo pri vsem skupaj še najbolj zanimivo, meritve so pokazale, da sta se temu novemu vzorcu spanja prilagodila tako njihov spalni hormon melatonin kot cirkadiani ritem – spanec se jim je torej spremenil na biološki stopnji. 

Zapomnite si to naslednjič, ko vas bo kdo označil za lenobo, ali se vam posmehoval, ker radi ležete k popoldanskemu počitku, takšno zaničevanje se je namreč začelo z rojstvom kapitalizma, ko je čas postal denar, vsaka neproduktivna minuta pa stran vrženi dobiček. In od takrat smo kot hrčki ujeti v kolesju, ki se neprestano vrti. Tečemo, tečemo, a nikoli ne pritečemo do pravega oddiha, ker se nam cilj z vedno višjimi postavkami neprestano izmika. 

Nič čudnega tudi, da smo danes obsedeni s spanjem in nespanjem. Ogromno ultrauspešnih ljudi se baha, kako učinkovito funkcionirajo zgolj s tremi ali štirimi urami spanca na noč in jim tako ostane več časa za delo in dosežke. Po drugi strani pa medicina spanja opozarja na zdravstvene težave, ki nastopijo, če redno ne vlečemo drete med sedmimi in devetimi urami. In ob vseh teh navzkrižnih informacijah so ljudje vse bolj obupani, če in ko ne dosegajo sodobno predpisanih vzorcev spanja. A glede na raziskave očitno ne bi bilo nič narobe s spanjem v intervalih. 

PREBERITE ŠE -> Barbara Kotnik: Preden drugič spet obsojate današnjo mladino, pomislite na to

Priznam, malo me je zaneslo s tem kinkanjem, in kako me ne bi, ko je pa človeška zgodovina dremuckanja tako neverjetna. A kar sem želela nasloviti v tokratni kolumni, je dejstvo, da smo danes sužnji tiktakajočega časa.

Uro v takšni ali drugačni obliki imamo tako rekoč vedno pri ali na sebi. To je telefon, ali še huje, pametna ura, ki nam ne odšteva zgolj sekund življenja, ampak nam meri tudi vse mogoče fiziološke potrebe, da imamo lahko svoje telo res vsak trenutek pod nadzorom. Oprostite, tako se kontrolira robote v proizvodnji, ne pa živih bitji. 

In s tem, ko si dokončno izmerimo vsak milimeter svoje biti, si natančno odmerjamo tudi količino svojega obstoja. Torej nič manj, a žal tudi nič več, kot nam dopušča tehnologija. Misleč, da živimo v luksuzu, kjer nam je dano, da lahko do minute natančno načrtujemo svoje vsakdane in urnike optimiziramo do takšne učinkovitosti, da niti hip dneva ni vržen stran, se nam ironično izmika življenje v danem trenutku. 

Zato razumem ljudi, ki telefone med vikendi preklopijo na letalski način, da utišajo službene opomnike, ali celo izberejo robinzonske počitnice, kjer na stenah ni ur ali pametnih naprav. Šele v odsotnosti številk in kazalcev lahko človek namreč izkusi osvobajajoči občutek brezčasja in samo ter preprosto je.