Izpoved zapornice

Svobode v glavi mi nihče ne more vzeti

Na intervju jo pripeljejo v majhno sobo, namenjeno obiskom. Hiter pozdrav in še preden se usedeva, udari s svojo zgodbo: »Sem odvisnica od prepovedanih drog, že 30 let, trenutno sem odvisna od metadona. Imam tri otroke.« Kruta in neposredna je, Lidija, obsojenka v ženskem zaporu na Igu. Tu ni prostora za vljudne fraze, sprenevedanje, smeh, v zaporu ni nič ženstvenega.

Ko govori, me gleda naravnost v oči, ne razmišlja preveč, besede prihajajo same. Že tolikokrat je premlela pretekle dogodke. Je lepa ženska, ne kaže svojih 43 let. V njenih besedah ni čutiti obžalovanja, ampak željo, da bo tokrat, ko pride ven, ravnala drugače. 

Zmotila sem vas ravno med jutranjo telovadbo. Veliko telovadite?

Ja, predvsem veliko tečem. Vsak dan pretečem po sto krogov, tukaj v tem zaprtem delu zapora, da spravim iz sebe hiperaktivnost, v sebi imam veliko potlačene jeze. Sem zelo energična oseba, vedno mi govorijo, da se me ne da ugasniti. Iz grajskih prostorov ne smem, saj sem na zaprtem oddelku. Na zdravniške preglede grem zdaj že lahko brez lisic, a sta vedno z menoj dve spremljevalki. Ne vem, zakaj dve, saj ne bom nikamor pobegnila. Vsak dan užijem 30 tablet metadona, če bi pobegnila, bi me zjutraj našli na Metelkovi!



V zaporu ste pristali že drugič, obakrat zaradi tatvin, preprodaje in posedovanja prepovedanih drog. Trenutno prestajate 31-mesečno zaporno kazen. Kako potekajo vaši dnevi?

Težko je tukaj, vsak dan je eno in isto. Čez teden imamo veliko dejavnosti; včeraj sem bila na plesnih delavnicah, potem imamo Žabice, literarne ure, na katerih si pripovedujemo zgodbe. Knjig nam primanjkuje, tako da bi nam lahko kdo, če jih ima doma preveč, kakšno podaril. V zaporu veliko berem, večinoma knjige s psihološko vsebino, veliko delam na sebi, obiskujem psihoterapije, tu bi omenila prostovoljko Barbaro, ki mi res veliko pomaga. Sicer pa lahko tudi pletemo, delamo v kuhinji ali pralnici. Imamo dežurstva, same pospravljamo kopalnice in stranišča. Tiste, ki so na odprtem ali polodprtem oddelku, gredo lahko ven, kjer urejajo vrt in steze, tudi obiske imajo lahko zunaj, jaz še skozi vrata ne smem pokukati. V torek in četrtek gremo v trgovino, kar pomeni, da na listek napišemo, kaj si želimo, potem pazniki to pregledajo in nam prinesejo. Dolgčas ni, je pa vedno eno in isto. Sama veliko časa preležim, druge mislijo, da spim, jaz pa z mislimi potujem povsod, svobode v glavi mi nihče ne more vzeti.

Otroci me nikoli niso videli, da bi uživala droge. Vedno sem to počela drugje, zunaj ali ko so spali, a vseeno mislim, da so čutili mojo energijo. 

O čem razmišljate?

Razmišljam o tem, kako bo, ko bom prišla ven, kako se bom ponovno vklopila v družbo, o prekleti drogi, zakaj sem jo poskusila, o otrocih, o materi, mislim si, bogdaj, da bi še dolgo živela! Moja mama je bila precej stroga in jaz sem nekakšna večna upornica, pri 18 sem zapustila starše in šla po svoje. Sem kokainski otrok. Tri leta sem vsak dan porabila 400 evrov za kokain, plačevati sem morala tudi najemnino za stanovanje, lahko izračunate, koliko je to denarja! Zdaj vem, da ne bi pristala tukaj, če bi poslušala mamo. Kokain mi je vzel vse.



Torej ste kokain uživali tudi po tem, ko ste že imeli otroke?

Otroci me nikoli niso videli, da bi uživala droge. Vedno sem to počela drugje, zunaj ali ko so spali, a vseeno mislim, da so čutili mojo energijo. Sicer pa smo bili z otroki zmeraj zelo povezani, saj niso odraščali s svojim očetom. Moja hči ima 20, sin 14 in deklica 10 let. Spominjam se, kako me je najstarejša hči poklicala po telefonu za novo leto 2016 in mi začela razlagati, kako rada me ima, rekla mi je: »Ti si najboljša mami!« Vprašala sem jo, ali je kaj spila, a vem, da je strogo proti alkoholu in drogam. »Če bi lahko izbirala, bi še desetkrat tebe izbrala za mami!« mi je govorila. Z otroki smo zelo povezani, vse si zaupamo, hčerka mi je povedala, kdaj je prvič dobila menstruacijo, prvega fanta, o ljubezenskih težavah, vse. Danes je zelo uspešno dekle, veliko nastopa, je celo prejemnica viktorja.

Jokala sem. Ko so mi vzeli otroke, so mi vzeli življenje! S prijateljem sva postala odvisna od tablet, potrebovala sem jih, da sem spala, da nisem razmišljala, v nasprotnem bi pristala v norišnici. 

Potem pa morate biti nanjo zelo ponosni!

Na vse svoje tri otroke sem zelo ponosna! Vse, kar imam so trije zdravi, inteligentni in lepi otroci.

Kako pa so sprejeli dejstvo, da se naenkrat ne morejo več pogovarjati z vami, se igrati, se vam zaupati, da ne morejo imeti več stika s svojo materjo?

Težko je tako zame kot zanje. Ko sem drugič pristala v zaporu, jim tega nisem hotela povedati, saj me je bilo sram. Še posebno najmlajša hči se me je sramovala, še prej, ko sem bila na prostosti, ni želela, da hodim k njej v šolo, na govorilne ure, izmišljevala si je, kdaj je roditeljski sestanek. Spraševala sem jo: »Zakaj se sramuješ mamice«, pa mi ni odgovorila. Pred dobrim letom sem izgubila skrbništvo nad njimi. Z najstarejšo hčerko sva se sporekli, poklicala je mojo mamo, ta pa policijo. Takrat mi jih je socialna vzela. Obtožili so me surovega dejanja in zanemarjanja. Dobila sem prepoved približevanja. Že prej sem bila šest let pod nadzorom centra za socialno delo, vsakih 14 dni sem morala tja na sestanke, in vse do takrat ni bilo napake, 19 let sem bila dobra mama, potem pa sem kar naenkrat ostala brez njih. Takrat sem odstopila od vsega, šla sem na socialno in rekla: »Če mislite, da nisem dobra mama, jih kar imejte!« in sem se nehala boriti. Tisti dan, ko so mi vzeli skrbništvo, sem spakirala in odšla k prijatelju, nisem več mogla v svoje stanovanje, ker me je vse spominjalo na otroke. Jokala sem. Ko so mi vzeli otroke, so mi vzeli življenje! S prijateljem sva postala odvisna od tablet, potrebovala sem jih, da sem spala, da nisem razmišljala, v nasprotnem bi pristala v norišnici.



Torej ste se vrnili v svet prepovedanih drog.

Ja, nekega dne pa naju je prijatelj »zatožil« policiji, da imava v stanovanju tablete. Policisti so v hladilniku našli 200 prepovedanih tablet, čeprav sem jih imela za lastno uporabo, so me odpeljali. Prostost so mi odvzeli 23. maja 2016, najprej so me 28 ur zadrževali na policijski postaji Moste, potem pa so me pripeljali sem. Sama sem si to zakuhala, kaj pa nisem počakala svoje ljubezni, Matjaža, ki me je nosil kot kapljico vode! Ravno včeraj so ga izpustili iz zapora in ko bo prišel k meni na obisk, se bova lahko pogovarjala.

Moja mama in oče sta zelo v redu, sem edinka in sem jima v sramoto, mama mi daje denar od svoje pokojnine. Veliko je pretrpela, ko sem bila na drogi, dobila je tumor. Takrat sem videla, da se imata starša zelo rada, oče ji je v bolezni stal povsem ob strani. 

Kje so zdaj otroci, kdo skrbi zanje?

Mlajša dva sta dobila rejnika, ki sta zelo v redu, nista ju vzela zaradi denarja, temveč zato, ker nista mogla imeti otrok. Mislim, da sta v dobrih rokah, da se dobro počutita, jaz jima nisem mogla nuditi normalnega partnerja in mislim, da potrebujeta očeta. Tudi denarja jima ne manjka, pred kratkim so se vrnili s smučanja v Franciji. Čeprav sem otroke vedno učila, da denar ni vse, da je najbolj pomembno, da z otrokom preživiš čas, da ga spodbujaš, pohvališ, največ je, da se otrok lahko zateče k tebi.



Imate stike, vas pridejo obiskat?

Ja, otroci pridejo, mati tudi, v zaporu je najhuje, če te nihče ne pride obiskat. Najprej smo se z otroki videli enkrat na mesec po dve uri, zdaj ju rejnica pripelje dvakrat na mesec. Na voljo imamo tri ure, a ne zdržijo toliko časa, saj moramo biti ves čas v tej sobi, kjer so tudi drugi obiski, nimamo nikakršne zasebnosti. Rejnica je ves čas zraven. Sin me je prosil, ali bi lahko prišel do mene sam, mislim, da mi hoče nekaj povedati. Vsi otroci me zelo pogrešajo, najbolj pa sin. Pišejo mi pisma, mlajša hči mi napiše tudi po šest strani, riše mi risbice ... Otroci niso pingpong žogice, njih si ne moremo podajati, nikoli ne pozabijo, kdo je njihova mati.

Takoj podpišem, da sem v zaporu z moškimi! Pred kratkim je ena zapornica drugi skočila za vrat, pa sem bila ravno v bližini in sem jo odbila. 

Ste morda zamerili materi, ker vas je prijavila policiji?

Ne, vse se zgodi z razlogom. Zdaj sem srečna, ker imata otroka rejnico. Moja mama in oče sta zelo v redu, sem edinka in sem jima v sramoto, mama mi daje denar od svoje pokojnine. Veliko je pretrpela, ko sem bila na drogi, dobila je tumor. Takrat sem videla, da se imata starša zelo rada, oče ji je v bolezni stal povsem ob strani. Mami ne zamerim, odpustila sem ji. Nikakršnih zamer ne čutim do nikogar, saj bog vse vidi, vse se vrača in vse se plača. To sem učila tudi svoje otroke.



Na Igu so trenutno zaprte 103 ženske, med njimi tudi take, ki prestajajo kazen zaradi ubojev ali umorov. Kako se razumete med sabo? Vam zaupajo svojo zgodbo?

Ene povedo, druge ne. Ne silim v njih. Tukaj je toliko različnih žensk in vsaka nosi svoj križ. Tudi Sanda, mati umrle deklice Aline, je tukaj. Ne vem, kako bo s tem živela in kaj bo z dečkom, ki je prišel v tak svet. Jaz nisem tu, da sodim, saj veste, kaj pravijo, le bog lahko sodi. Ženske marsikaj pretrpijo. Namesto da pokličejo policijo, ko jih moški prvič udari, trpijo in trpijo, potem pa se kakšni po več letih takšnega trpljenja čisto zmeša in ubije partnerja. Ko moški enkrat položi nate roko, jo bo še stokrat, to zdaj vem. Tudi sama sem večkrat dovolila, da moški grdo ravnajo z mano.

Zapor te ne spremeni. Jaz sem izoblikovana osebnost. Če se sama nočem spremeniti, me noben hudič ne bo. Mislim, da bi me veliko bolj spremenilo delo, mnogo raje bi opravljala družbenokoristna dela. 

So med vami tudi kakšna nestrinjanja, celo pretepi?

Seveda se tepejo ženske, druga drugi kradejo denar in telefonske kartice, veste, kaj je to, na kupu sto žensk! Takoj podpišem, da sem v zaporu z moškimi! Pred kratkim je ena zapornica drugi skočila za vrat, pa sem bila ravno v bližini in sem jo odbila. Paznice se mi včasih prav smilijo, ne vem, zakaj so se odločile za ta poklic, nekatere so zelo v redu, te poslušajo, se poenačijo s tabo. Težko je tukaj, če si človek.

Seveda pa se tudi nasmejemo, v kafetarni, in pozabimo na to, da smo v zaporu, saj moramo, sicer bi se nam že zmešalo.



Ste morda spletli kakšna prijateljstva?

V zaporu ne iščeš prijateljic, ker vsaka gleda za svojo rit, vsaka gleda, da dobi režim ali kakšno ugodnost, da gre recimo lahko ven, na travo, česar me, ki smo v zaprtem režimu, ne smemo.

Ali kdaj razmišljate, da bi se lahko vaše življenje obrnilo v povsem drugo smer, če bi ravnali drugače?

Razmišljam, samo ne vem, ali je to res usoda ali je karma, ki jo plačujemo. Pred kratkim sem prebirala biografijo Borisa Cavazze pisateljice Vesne Milek, ki je res super, in v knjigi mu je neka ženska dejala, da je to, kar se mu dogaja, karma. Tudi sama sem začela veliko razmišljati o tem. Včasih sem se smejala jogi in podobnim rečem, danes vidim, da so to stvari, ki delujejo.

Želim si stikov z otroki, želim si, da bi lahko spali pri meni. Zdaj še ne razmišljam, da bi jih vzela nazaj, nočem jim delati sramote. Če pa se bodo k meni želeli vrniti sami, če se tako skupaj odločimo z rejnico, bom zelo vesela. 

Bi rekli, da ste postali drugačni zaradi zapora, da vas je spremenil?

Zapor te ne spremeni. Jaz sem izoblikovana osebnost. Če se sama nočem spremeniti, me noben hudič ne bo. Mislim, da bi me veliko bolj spremenilo delo, mnogo raje bi opravljala družbenokoristna dela. Zapor ni bil še nikoli tako poln, kot je danes, najlaže nas je strpati sem, a nihče se ne vpraša, kakšne posledice to pusti pri otrocih, ki so ločeni od mater. Najhuje je poslušati jok majhnih otrok, ki pridejo na obisk k materam, objemajo jih, stiskajo in nenehno sprašujejo: »Mami, zakaj te ni! Imel sem rojstni dan, pa nisi prišla! Nisi videla moje torte!« Še sama jokam ob takih trenutkih, saj majhen otrok ne more razumeti, zakaj je mamica zaprta. Raziskave kažejo, da dobijo ti otroci strah pred zapuščanjem in kasneje postanejo ljubosumni na svoje partnerje. Sodnica pravi: »Prej bi razmišljali!« Ja, saj če bi prej razmišljala, sploh ne bi storila tega. Naj ona vrže kamen vame, če nima greha.



Prestali ste deset mesecev kazni, kako mislite nadaljevati življenje, ko pridete ven?

Živeti mislim tako, kot sta mi ves čas dopovedovala starša. K njima bom šla vsak dan na kavo, žal mi je za vsak dan, ki ga nisem preživela z njima. Druga stvar, ki si jo želim, pa so stiki z otroki, želim si, da bi lahko spali pri meni. Zdaj še ne razmišljam, da bi jih vzela nazaj, nočem jim delati sramote. Če pa se bodo k meni želeli vrniti sami, če se tako skupaj odločimo z rejnico, bom zelo vesela.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE