Ivana Leskovar

Kar otrok pojé, je njegov gradnik

Po devetintridesetletnem poslanstvu v prosveti gre jeseni v pokoj Ivana Leskovar, ravnateljica vrtca Slovenska Bistrica. Nanjo so me opozorili poučeni viri, ki so mi opevali njeno bitko za bolj zdravo prehrano varovancev. A daleč od tega, da bi bila to njena edina zapuščina. Plakete in pokali na hodniku pred vhodom v administrativni sklop glavne zgradbe pričajo o izjemni stopnji predanosti celotnega osebja.

Tu je zlata metla za najbolj urejen vrtec na Štajerskem leta 2014, pa priznanje za zmagovalno sezono po varčnosti v sklopu projekta Hrana ni za tjavendan leta 2016/2017 … Mogoče najbolj impresivna pa je plaketa za športni vrtec leta 2010/2011, saj se zanjo takrat sploh niso prijavili. Vrtec Slovenska Bistrica dnevno skrbi za okrog 1300 komaj shojenih duš po štirih občinah. In upam si tvegati oceno, da se tistega čudovitega zgodnjejesenskega jutra najbrž v nobenem drugem slovenskem vrtcu ravnateljica ni tako veseljaško mimogrede poigrala s svojimi varovanci. Z njimi enakopravno čebljala, zadrževala sapo, medtem ko so plezali, neko deklico pa celo sestrsko prežgečkala, jo ponesla po travniku v naročju in jo pri tem nekajkrat zavrtela.

V vrtičkarskih programih zelo poudarjajo »pripravo otrok na šolo«, in zato kar malo pozabljajo pripravo otrok na življenje, ki bi morala biti po mojem pomembnejša kot priprava na šolo. To so vendar ključna leta pri oblikovanju mlade osebnosti – menda bi veljalo storiti vse, kar je v naši moči, da ji pomagamo zdravo rasti? Da je čez dvajset let ne bo gnal samo poln nakupovalni voziček. 

Svojim otrokom ste med prvimi pri nas izbojevali določen delež lokalne ekološke hrane na jedilniku, in to v časih celo še bolj toge zakonodaje, kot je današnja, ko je bilo treba tudi kar pošteno ukriviti kakšno pravilo ali določbo. Kako ste takrat razmišljali?

Že pred časom me je pretresel posvet na celjskem sejmu Altermed, kjer sem izvedela, da smo z zelenjavo na državni ravni samooskrbni samo nekaj malega več kot tridesetodstotno. Ob tem podatku me je prešinilo, kakšni veliki porabniki zelenjave smo vrtci. Zakaj torej ne bi odkupovali lokalne hrane in tudi tako koristili lokalni skupnosti? Zakaj bi denar, ki ga starši plačujejo, odtekal v druge države? Tako smo leta 2010 povabili nekaj kmetov iz vseh naših štirih občin in se dogovorili z njimi. Izkazali so se za zelo kakovostne sogovornike in še boljše dobavitelje. Z vsakim letom se krepi vzajemno zaupanje. Kmetje se čutijo vedno bolj varne, zato lahko tudi vedno bolj pogumno sadijo.

Predvsem pa dobijo otroci najbolj kakovostno možno hrano.

Saj to.



Ampak hrana najmlajših otrok, ki se jim šele postavlja imunski sistem, bi morala biti vendar državna prioriteta! Ne pa da morajo posebej progresivne ravnateljice na lastno pest iskati možnosti, da jim je je zagotovijo vsaj petino! Če se državi za svoje otroke ne ljubi zagotavljati niti ekološke hrane, temveč vanje raje meče tuje industrijske odpadke, zakaj jo potem sploh imamo?

Uporabili ste močne besede, a tudi mene to skrbi. Stvari so se izboljšale, odkar zakon omogoča, da vrtci dvajset odstotkov hrane naročimo mimo razpisov, kjer nas zavezuje iskanje najnižjih ponudnikov. No, pa tudi v sklopu tistih drugih osemdesetih odstotkov najdemo toliko in toliko kakovostne hrane. Naši kuharji imajo možnost, da »škart robo« izločijo.

»Škart« ni nujno opazen. Pravzaprav je še največ truda vloženega prav v to, da ne bi bil. V teh naših celostno zastrupljenih časih pa je žal tudi »neškart« pogosto strupen.

Velika prednost naše regije je Pohorje. Vedno je bilo bolj kot ne revno, zato ljudje niso imeli toliko denarja, da bi zastrupljali zemljo. Tako je vse, kar tu zraste, precej zdravo.

Včasih so lahko kuharice marsikaj za potrebe vrtca vzgajale doma! Zelenjavo pa smo v glavnem kupovali od kmetov. Takrat smo delali tako kot družine in nakupili ozimnico. Tako smo pogosto dobili precej bolj ugodne kupčije, ker nismo plačevali posrednikov. 

Bom vprašal takole: če vas ne bi omejeval zakon, bi vključevali več vrhunske lokalne hrane? In bi to lahko tudi financirali?

O ja, seveda! Mnogi pravijo, da je ekološka hrana dražja, a to velja samo na prvo žogo. Drži, če primerjamo ceno kilograma solate iz recimo Grčije in solate našega ekološkega kmeta, je razlika krepka. A pri lokalni vržeš stran morda pero ali dve, saj je bila nabrana tisto jutro in preprosto ni kala. Medtem ko pri tisti drugi solati … (Zgovorno skomigne.) Ali če primerjamo jabolko domačega kmeta z jabolkom iz Španije. Prvo je neprimerno bolj polno. Da začutiš, da si dobil dovolj energije, moraš namesto enega našega pojesti dve ali tri iz supermarketa.

Poleg tega so tu še dolgoročni stroški za javno blagajno. Imate prav, kdo ve, ali ni ekološka hrana na dolgi rok celo cenejša. Ampak iz vašega odgovora sem razbral, da sem očitno razumel prav: slovenska zakonodaja vrtcem prav zapoveduje, da otrokom dajejo vljudno rečeno neoptimalno hrano.

Posredno res. Z zakonom so nekako prisilili javne ustanove, da podpirajo velike tuje koncerne.



Kako pa je bilo včasih? Kakšna je bila praksa, preden je bil sprejet prvi zakon o javnem naročanju?

Oh, včasih so lahko kuharice marsikaj za potrebe vrtca vzgajale doma! Zelenjavo pa smo v glavnem kupovali od kmetov. Takrat smo delali tako kot družine in nakupili ozimnico. Jeseni smo sami ribali zelje, olje smo kupovali neposredno od lokalne oljarne … Ne pa, kot danes, istega olja iste oljarne kupovali od Mercatorja! Tako smo pogosto dobili precej bolj ugodne kupčije, ker nismo plačevali posrednikov.

(V ravnateljičini pisarni zazvoni telefon. Iz prvih treh vriskov je mogoče ugotoviti, da bivša gojenka vrtca kliče z radostno vestjo, da je noseča. »Vedno najprej sem pokličejo!« ganjeno komentira gospa Ivana, ko po dveh minutah navdušenega čebljanja položi slušalko nazaj na mizo.)

Kje sva že ostala? Aha, pa saj sva vse povedala. Očitno bo trajalo še kar nekaj časa, preden se bodo ljudje na najvišjih položajih zavedeli, da je to, kar otrok pojé, njegov gradnik.

Bojim se, da se tega povsem dobro zavedajo oziroma bi jim bilo težko bolj vseeno. Ampak greva naprej. Zelo zanimivo se mi zdi, da v vašem vrtcu nimate razvojnega oddelka, torej sekcije za otroke s posebnimi potrebami.

Drži, vse otroke imamo v »rednih« skupinah. Tako smo se odločili, da bi otrokom s posebnimi izzivi prihranili specifično vzdušje, ki pogosto vlada v takih oddelkih. Takšna izolacija, smo ugotovili, jim lahko zelo škodi. Gibalno ovirani otroci so povsem normalno vključeni v redne oddelke. Osebno bi se mi zdelo nedopustno, če bi jih nekje osamili. Vsi otroci najbolj od vsega potrebujejo komunikacijo in stik. Obenem pa imajo od vsega skupaj veliko koristi tudi otroci »normalne« populacije, če izraz res uporabim v močnih navednicah.

Trava je res izjemna reč. Otrokom omogoči svobodo gibanja. Osnovno gibanje otrok sta hoja in tek in v drugem planu seveda plezanje in plazenje. Najboljše plezalo je na drevo pritrjena plezalna vrvica. 

Kako ureditev koristi njim?

Za večino bo to najbrž edina priložnost v življenju, da se družijo s tako nekoliko drugačno osebo. Da jo sprejmejo, da jo spoznajo in se od nje kaj naučijo. Pred nekaj leti sem za lastno informacijo naredila svojevrstno miniraziskavo. Otrokom na oddelkih sem prebrala Unicefovo knjigo z naslovom Drugačen. Nato sem se z njimi pogovorila in jih spraševala, ali imajo med seboj kakšnega drugačnega otroka. Pa niso našteli niti enega, čeprav so bili med njimi tako gibalno ovirani kot otroci z recimo afriškimi ali romskimi koreninami. Ampak očitno so jih sprejeli za svoje, za »normalne«.

Lep dosežek.

Če otroka aktivno ne zastrupljaš s sovražnostjo in umetnimi razlikami, ne vidi zunanjosti, temveč predvsem sočlovekovo bistvo.



Ko sem prispel v vaše čudovito spokojno vrtičkarsko okolje, sem se spomnil, da sem se imel sam v vrtcu prav lepo. S prvim dnem šole pa sem si začel manično gristi nohte. In nikoli nehal.

Hm. Nasploh bi rekla, da v vrtičkarskih programih zelo poudarjajo »pripravo otrok na šolo«, in zato kar malo pozabljajo pripravo otrok na življenje, ki bi morala biti po mojem pomembnejša kot priprava na šolo. To so vendar ključna leta pri oblikovanju mlade osebnosti – menda bi veljalo storiti vse, kar je v naši moči, da ji pomagamo zdravo rasti? Da je čez dvajset let ne bo gnal samo poln nakupovalni voziček.

Vaši otroci imajo iz vsega videnega in povedanega resnično krasne možnosti za takšno rast. Ampak kako si lahko vso to naprednost privoščite? Ste v slovenskem merilu posebno bogat vrtec?

Ne bi rekla. Naš vrtec ima v resnici za starše eno najnižjih cen v državi.

To, kar imaš v sebi, lahko daš naprej. Tistega, česar nimaš, ne moreš dati. Zato je treba najprej delati na sebi. In senzibilizacija, oziroma prisotnost, te avtomatično spreminja. 

Kako vam torej uspeva?

Res je, da smo velik vrtec, kar je določena prednost. Ampak veste, kaj je najpomembnejše? Da tisto, kar imaš, vzdržuješ. Ko se letvica odlepi, jo je treba takoj prilepiti nazaj. Ko se vijak odvijači, je treba to sproti popraviti. Zakon pravi, da je življenjska doba zunanjega igrala pet let. Mi naše obdržimo tudi po petnajst let in več. Velik del te prijetnosti, ki je, kot pravite, že ob prihodu bušnila v vas, pa vdihne temu objektu travnata površina. Trava je res izjemna reč. Otrokom omogoči svobodo gibanja. Osnovno gibanje otrok sta hoja in tek in v drugem planu seveda plezanje in plazenje. Najboljše plezalo je na drevo pritrjena plezalna vrvica. Ste videli deklico prej, kako veseljaško je plezala? Mislim, da ji je to precej bolj koristilo, kot če bi imela na voljo veliko umetno plezalo, kjer bi ji že material nakazoval, kam naj da katero nogo!

Kako otroke disciplinirate? Kako jih kaznujete?

Bistvena je preventiva. Da vnaprej točno vedo, kakšna so pravila. Ko enkrat vzpostavite tak okvir, imate neprimerno manj težav. Vzgojiteljice, ki so iskrene in prisotne, jih praviloma sploh nimajo. Hm, zdaj nisem čisto prepričana, ali veste, kaj mislim s »prisotne«.

Mislim, da vem. Pa vseeno povejte.

Prisotni smo, ko čutimo svet okrog sebe v sedanjem trenutku. Zdajle bi lahko recimo razmišljala, da moram takoj, ko pridem domov, smukniti v delovni pajac in naprej graditi hiško. A se raje osredotočim na prijetni vonj sobe, odsev sonca na tej mizi, občutek svojih nog ob sedenju. Prisotni smo, ko smo z mislimi tukaj in zdaj.



Prisotnost pomeni čuječnost. Natanko tako sem si tudi predstavljal.

Mi temu rečemo tudi senzibilizacija. Naše vzgojiteljice opravijo program usposabljanja v tej ključni veščini. Razmišljamo namreč takole: to, kar imaš v sebi, lahko daš naprej. Tistega, česar nimaš, ne moreš dati. Zato je treba najprej delati na sebi. In senzibilizacija, oziroma prisotnost, te avtomatično spreminja. Ne gre samo za to, da nas uči maksimalno izrabljati čas, ki nam je na voljo. Gre za to, da ne moremo začutiti drugega, če ne čutimo sebe. In za to, da ti lahko te veščine kdaj celo rešijo življenje. Tako kot meni, ko mi je med potapljanjem utež padla na petdesetih metrih. Če takrat ne bi bila zelo prisotna, najbrž nikoli ne bi prišla iz tistih globin. Tako pa sem se brez panike rešila. In sem šla potem mirno na kavo – zakaj bi se vznemirjala, saj smo vendar vse rešili! Kočljiva situacija pač, a zdaj ni nič več hudega.

Imate prav, tega se je mogoče naučiti. Kdaj bolje kot v otroštvu?

No, če zaokrožim temo o kaznovanju: ob vsem povedanem imamo seveda absolutno ničelno toleranco do kakršnega koli vzgojiteljskega nasilja – fizičnega ali besednega.

Zelo pomembno se mi zdi izpostaviti, da so otroci praviloma sposobni več, kot odrasli od njih pričakujemo. Če to seveda od njih pričakujemo odkrito in jim povemo, da zaupamo vanje. To v resnici velja za vse nas. V tem smislu nikoli ne nehamo biti otroci. Če kdo res verjame v nas, zmoremo skoraj vse.  

Kot je rekla ljuba Astrid Lindgren: »V otroka lahko zelo malo vtepeš, obenem pa je zelo malo tega, česar iz njega ne znajo zvabiti objemi.«

Odlično. Zelo pomembno se mi zdi izpostaviti, da so otroci praviloma sposobni več, kot odrasli od njih pričakujemo. Če to seveda od njih pričakujemo odkrito in jim povemo, da zaupamo vanje. To v resnici velja za vse nas. V tem smislu nikoli ne nehamo biti otroci. Če kdo res verjame v nas, zmoremo skoraj vse. Tako kot naša sodelavka, ki smo jo opogumili do naziva svetnice, pa si sprva ni nikoli predstavljala, da je tega zmožna. Ali pa kuharica, ki je naredila šolo in je zdaj vodja kuhinje. Veste, vsakega je treba videti kje naprej. Odraslega ali otroka. Treba mu je reči, dobro, zdajle še ne znaš, ampak jaz pričakujem in vem, da boš to kmalu znal. In ti bom pri tem pomagal.

Žlahtne pedagoške besede. Za konec: morate res, ko pridete domov, takoj skočiti v delovno obleko?

(Oči ji zažarijo.) Res, res! S partnerjem namreč gradiva leseno hiško! Joj, kako je krasna! Na prvi pogled sicer morda skromna, a bo vanjo vtkane ogromno ljubezni in pozornosti. Kako ne bi imela rada svojega novega doma, ko pa sem v rokah najmanj trikrat držala vsako vgrajeno deščico? Tu in tam se kdo čudi, da sva se tako stara odločila za tak podvig. A vsakemu poveva, da ni nikoli prepozno, dokler imaš le željo in energijo!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE