Ivanka Mežan: Ves svet trpi. In čaka odrešenika

Nizu domala vseh igralskih nagrad, ki jih je osvojila za svoje dosežke v bogati dramski in filmski karieri, je na dan Evrope dodala naziv častna meščanka Ljubljane. Ivanka Mežan, 18. junija bo dopolnila častitljivih 93 let, je iskriva in duhovita sogovornica, za polno malho zanimivih zgodb ima. Čila je. Še vedno aktivna. In enako drobna. Njen pogled je topel in mehko poboža.

Tančice svoje biti ste razgrnili v filmu Deklica in drevo. Režiser Vlado Škafar vaju je z dobro prijateljico in stanovsko kolegico Štefko Drolc postavil v ospredje in pod hrastovo krošnjo ob menjavi letnih časov sta obujali spomine ter obenem med razmišljanjem o včeraj, danes in jutri prikazali svoj pogled na svet. Draga Ivanka, mnogo ste nam že dali in velik poklon je, da ste privolili v srečanje – in ga ne nazadnje humorno preimenovali v spovednico – čeprav ste zelo omahovali in s svojo značilno skromnostjo to, da se ne bi izpostavljali, podkrepili z besedami, da nimate več kaj povedati, češ da se ponavljate kot lajna. A biseri, ki jih nizate med sprehodom skozi življenje, so vredni pomnjenja in premisleka vsem generacijam.

(Po daljšem premoru.) Štefka Drolčeva … Moja ljuba Štefka, ki jo pogrešam. Dve v svojem življenju močno pogrešam ... Ljudi, s katerimi najdem stik, imam vse rada, ne morem za enega reči, da ne, ker toliko imam v sebi občutka, da čisto dobro vem, kakšen človek je pred menoj. Zgodilo se mi je, da sem se zmotila in komu naredila krivico, v glavnem sem pa kar takoj začutila, ali to je ali ni. To, kar je … Je povezava. To človek nosi v sebi. Čas je pa tak, da se nekako nič več ne utegnemo dobivati. Ne samo s prijatelji, denimo že na ulici, ko se srečamo, nimamo več časa, da bi si pogledali v oči in kaj povedali. Če pa že, navadno rečemo: Oh, ta čas. Kakšen hud čas živimo. Veste, ves svet je v krču, ne samo mi. Ves svet trpi. In čaka odrešenika. (Pomolči.) In kje je odrešenik?! Kdo je?!

Časi so vedno težki. A tako je, da ljudje za nazaj govorimo kot o dobrih starih časih. Kar ostane, so lepi spomini, slabo čas potlači. Je sreča, da ima človek vsaj ob sebi ljudi, ki jih ima rad brez zadržkov?

Vse to, kar zdaj imamo, torej računalniki, mobilni telefoni – to nas je razmaknilo. Tako ni potrebe, da postojiš, se objameš, pogledaš v oči, ker dobiš vsak trenutek vse ... Samo potegneš telefon iz žepa in je že vse pred tabo.

Ves svet na dlani.

Skoraj.

Spomini?! Samo vprašanje je, koliko so resnično pravi. Takšni, kot so bili. Včasih se vprašam, kako je že bilo … Česa se ne spomnim ali morda nekatere stvari celo drugače zavijem in rečem: Ja, to je pa demenca. V tej »demenci« nekatere stvari naslikam malo drugačne, kot so bile. Ker mi ustreza. Pa včasih kdo reče, saj ni bilo tako, kaj si si izmislila. No, meni se zdi, da je bilo.   

Ste si domači s sodobnimi tehnikalijami? Vse je na dotik, spremenil se je način podajanja informacij, človeški odnosi pa izginjajo. In to je že kar nekaj običajnega. Napredek je nemogoče ustaviti, a kaj naj.

Moji vnuki, vsi zelo »obremenjeni« s temi čarobnimi škatlicami, se v glavnem vse na hitrico pogovorijo. Včasih tega ni bilo. Če nič drugega, smo si pisemca pisali. Zdaj pošlješ sporočilo po telefonu in je opravljeno. Imaš rojstni dan in dobiš vrstico voščila. Ja, čas je zelo zelo drugačen. In jaz sem v tem zelo izgubljena. Ne znajdem se. Imam tisti ubogi mobi in še se zgodi, da česa ne vem. Ko povprašam katerega od vnukov, kaj je to, vidim, da kar oči zavijejo proti nebu od presenečenja, babi niti osnovnih reči ne zna. Simple. (Se nasmeje iz srca.) Preprosto.

Ko je človek pomirjen z življenjem, je marsikaj preprosto in smiselno. Kaj menite o tem?

Zalotim se, da tarnam, tako, sama pri sebi: »Ah, kako sem zmatrana.« Vidim, da je čas potekel. No, poteka. Ni še čisto potekel, ampak … Kaj vem, saj so stvari, ki me razveselijo, ampak je tudi veliko onih, ki me ne. Denimo, v domu starejših se te marsikaj dotakne, ker živiš med drsajočimi koraki, palicami, hojcami, vozički … Vidiš to počasno drsanje in nehote se zaveš, da je to zadnja postaja. Pa ne morem nič pomagati, ničesar narediti, da bi bilo drugače. Nič.

Slutnjo smrti, končnosti da s šalo in resnico vsakič vržete v pogovor, je dejal Vlado Škafar, ko sta s Štefko Drolc v liričnem portretu obujali sladke in grenke drobce iz svojega bogatega življenja in dolgoletne igralske kariere. Drži, da vam je bilo snemanje celovečerca težko, ker niste imeli scenarija, po katerem bi se ravnali, temveč je vse moralo priti iz vas?

Ja. V začetku je bilo kar malo hudo. Štefka je z režiserjem že sodelovala, takoj sta se razumela, potem je prišla zraven Ivanka, ki kar naprej nekaj tarna: Oh, tega jaz ne znam, tega ne morem … (Se namuzne.) Tam sva sedeli, scenarija nobenega, Vlado je samo rekel, naj se pogovarjava. Ja, kaj naj se pogovarjava?! »Kar koli, kar vama pride pač na misel.« In pri tem je ostalo. Joj, kako sva začeli. Štefka se je hitro ujela. Lušten trenutek je bil, ki mi je ostal zelo v spominu. Tam pod drevesom sva sedeli, ko ona naenkrat reče: »Kakšen težek čas je zdaj, ljudje nimajo služb …« In govori naprej, jaz pa si v sebi rečem: Ježeš, kaj naj pa zdaj na to rečem, ježeš, zdaj pa ona tarna, namesto da bi jaz. In sem začela: Ampak glej, Štefka, pač v življenju je tako, stvari se dvignejo pa padejo … (Njenim besedam sledi gesta z roko.) Sama sebi sem se čudila, kako da sem lahko jaz kot pesimistka govorila tako optimistično z njo. Kaj vem, instinktivno sem začutila, da jaz, ki tarnam, moram vendar reči, da so na svetu tudi čudovito lepe reči.



Do sebe ste sicer zelo kritični. Za igralko menda kar malce preveč. To ni narejena drža, kajne?

No, če ni scenarija, pa moraš kar pred kamero … (Skomigne z rameni.) Kamera je lahko zelo zahtevna. Vedno sem se je bala. Vedno. Do konca, kar sem pri filmu delala.

A vas je imela rada.

(Molče odkima.)

Kako ne? Poslušajte, v spomin generacij gledalk in gledalcev ste se zapisali z Marušo, likom, ki ste ga za debi ustvarili v Cvetju v jeseni.

To rečejo, ampak mislim, da ne, ker moj obraz ni tako močan, da bi lahko izrazil vse, kar bi bilo treba. Tako se je meni vsaj zdelo. (Umirjeno.) Da. Vse vrste reči so bile. Vendar – minilo je.

Ni res, da vas še vedno angažirajo?

Kar sem delala zadnji čas, je bilo sodelovanje s študenti na akademiji pri njihovih diplomskih projektih. Po večini je šlo za vlogo kakšne starčice. Rada sem privolila, ker sem čutila pri mladih njihovo željo, voljo, energijo in upanje, da naredijo diplomsko nalogo. Moram reči, da smo se lepo razumeli, tako da mi je bilo kar malo žal, ko je bilo mimo.

Ko sem prvič stopila v ljubljansko Dramo, Mila Kačič je bila tedaj članica ansambla, je prišla prva do mene in me pozdravila. Še zdaj jo vidim, ko sem vstopila v ta hram, prestrašena, kaj bo, kako me je objela in široko nasmejana rekla: »No, pa smo dobili Ofelijo.«   

Kako drugačen je svet gledališča od sveta filma? Od televizije? Je to povezava s kolektivom? Z občinstvom?

Drama je nekdaj vrsto let imela predstave posebej za otroke. Kaj vse smo igrali! In kako močno sem uživala. Najljubše od vsega, kar sem sploh delala, mi je bilo za otroke, ker so tako neposredni in reagirajo takoj. Nič se ne zadržijo. Dobro se spomnim, ko sem igrala Sneguljčico in moja Mila hudobno mačeho, da sem se morala, ko naj bi ugriznila v jabolko, obrniti k otrokom in jih vprašati: »Naj pokusim? Naj verjamem? Žena se mi dobra zdi. Je poštena res? Naj vzamem?« Otroci so kričali: »Ne, ne smeš, da ja ne boš, je zastrupljeno.« Pavel Golia, ki je napisal besedilo za igro, je po mojem mnenju naredil napako – Sneguljčica ne bi smela malih gledalcev spraševati, ker če bi bila pametna, ne bi vzela jabolka. In bi rekla: »Kaj ste rekli? Da je strupeno. Potem ga ne bom vzela.« Konec igre. Jaz pa sem morala zastrupljeno jabolko vzeti in ugrizniti. Kakšno je bilo, ko sem to storila. Jok. Kričanje. Jaz: »Kaj si mi storila? Pred očmi se mi temni. Joj, umiram, zastrupljena.« Ha, ha, ha, naredi kraljica. »Joj ne, mati, to si ti.« To je tekst. In Sneguljčica se zgrudi. Pa fantek iz občinstva zavpije: »Prav ti je. Saj sem ti rekel, da ne smeš.« (Nasmeh.)

Besedilo iz igre ste tako poetično in rahločutno ponovili, kot bi na odru stali včeraj.

No, pri nekaterih besedilih je tako. Pri drugih ne. Določeni drobci so, ki so mi ostali. Ali pa kakšna pesem. Pesem, ki se me je zelo dotaknila, je ostala. Ampak mnoge … Ne. Včasih rečem: Kako pa zdaj? Kako že? Ne morem se spomniti kakšnega verza. Žal.

So pesmi Mile Kačič z vami?

Oh. Vedno. In njene prigodnice. Imenitne so. Prigodnice so nasprotje njene poezije. Njena poezija je čustvena, izpovedna, močna, izjemna, verzi, ki jih je za posamezne vloge ali rojstne dneve pisala sorodnikom, prijateljem in stanovskim kolegom, pa so ena sama zafrkancija. Res imenitno.

O vas tudi? Bili sta nerazdružljivi prijateljici, mar ne?

O ja, ja, ja. Ogromno. Največ o meni. Bila mi je kot sestra. Del naše družine. Mila Kačičeva je velika umetnica; igralsko in v poeziji … In bila je ena najbolj nesrečnih ljudi na svetu. Tega ni pokazala oziroma redko komu. Bolečino, s katero je ostajala sama, je vedno skušala nekako obrniti na svetlo. Čisto vse, kar je imela, je izgubila. Ljubezen. Otroka. Mati jo je nezakonsko zapustila. To je Mila Kačičeva. Kako je tragične izkušnje zdržala? Ko je bila obupana, tega ni pokazala ljudem, nasprotno, ko je vsa nasmejana in vedra prišla, je vse oživelo … Kaj je nosila v sebi, je druga stvar. Pa sem ji včasih rekla: Milček, glej, vse ti je šlo narobe, življenje je tolklo po tebi, ampak si pa pesmi pisala in v njih izražala vse tisto, česar nisi mogla drugače.

»Življenje naju je družilo, Milo in mene, tako kot z nikomer drugim,« poveste o vajinem prijateljevanju. Se spomnite prvega skupnega trenutka?

Ko sem prvič stopila v ljubljansko Dramo, ona je bila tedaj članica ansambla, je prišla prva do mene in me pozdravila. Še zdaj jo vidim, ko sem vstopila v ta hram, prestrašena, kaj bo, kako me je objela in široko nasmejana rekla: »No, pa smo dobili Ofelijo.« Ah, spomini …

Naši spomini so naša življenja. Naši spomini so naše bogastvo.

A seveda. To breme nosiš do konca.

Niti enkrat se nisva sporekli. O ja. Enkrat in edinkrat, ko sva bili skupaj na morju. Saj se ne morem spomniti, kaj sva sploh imeli. Okoli nekega imena. Majhna reč. Sploh ne vredna omembe. Zanimivo, nič se nisva kregali, samo utihnili sva in bili tiho. Vem, da je bila tam Cankarjeva ulica, v slovenskem Primorju. In sva se čez čas spogledali: »Joj, Cankarjeva ulica.« Pa sva spet govorili. Mila, moja.    

Je breme?

Ja, je tukaj na hrbtu. (Pokaže z roko.) Ampak, seveda, včasih odvežeš vrečo in potegneš kaj ven. Tudi lepe stvari, ne samo hudo. Spomini?! Samo vprašanje je, koliko so resnično pravi. Takšni, kot so bili. Včasih se vprašam, kako je že bilo … Česa se ne spomnim ali morda nekatere stvari celo drugače zavijem in rečem: Ja, to je pa demenca. (Pomežikne.) V tej »demenci« nekatere stvari naslikam malo drugačne, kot so bile. Ker mi ustreza. Pa včasih kdo reče, saj ni bilo tako, kaj si si izmislila. No, meni se zdi, da je bilo tako. In tako naprej.

Humorni ste, draga Ivanka. Povejte no, sta se z Milo kdaj sporekli?

Niti enkrat. (Se ustavi za hip.) O ja. Enkrat in edinkrat, ko sva bili skupaj na morju. Saj se ne morem spomniti, kaj sva sploh imeli. Okoli nekega imena. Majhna reč, sploh ne vredna omembe. Zanimivo, nič se nisva kregali, samo utihnili sva in bili tiho. Vem, da je bila tam Cankarjeva ulica, v slovenskem Primorju. In sva se čez čas spogledali: »Joj, Cankarjeva ulica.« (Nežno.) Pa sva spet govorili. (Smeh.) Mila, moja. (Pokima.)

Najbrž ste imeli privilegij prvi prebrati njene pesmi.

Seveda. Večkrat prej. Zelo dobro se spomnim, kako sva denimo sloneli na Tromostovju in je povedala kakšen verz. Včasih sem ji med pogovorom rekla: Veš, tole bi mogoče malo spremenila. Zanimivo, včasih je ugovarjala: »Ne, ne bom.« Drugič je menila: »Mogoče.« Potem je rekla čez čas, češ da tam sem imela prav, ampak spet drugje pa ne, tistega pa da ne bo spremenila. Tako nekako. Sploh ne, da bi jaz bdela nad njeno poezijo. Kje pa. Ona je bila v izpovedovanju iskrena in čudovita.

»Kaj nam je dala Mila Kačič? Predvsem korajžo!« To ste med drugim povedali ob obujanju spominov na skupne trenutke. Lahko zaupate kakšen delec spomina, kako je vstopala v vaše življenje?

Moj mož Miloš je bil znanstvenik in je bil veliko odsoten. Mila me je peljala v porodnišnico, ko sem dobila popadke in se je osmega maja rodila prvorojenka Maja … Ne bom povedala, pred koliko leti.

Zaradi Maje?

In zaradi mene. (Nasmeh.) Še zdaj jo vidim, ko sem šla noter in se obrnila proti Mili, kako je obstala pred vrati in ji je solzica potekla po licu. »A bo vse v redu?« Pa je bilo vse v redu. In je potem mojim trem otrokom pesmi pisala, prigodnice za rojstne dneve … Kakšno bogastvo.

Premorete dovolj modrosti, da poznate odgovor na vprašanje, kaj je najbolj vredno v življenju?

(Si vzame trenutek.) Da ostaneš človek. Da srce, pamet, vse deluje tako, da nikogar ne raniš. Ne delaš hudih stvari.

Kakšno spodbudo za življenje so vam dali starši?

Pri nas doma je bilo kar hudo, bilo nas je pet otrok, mama učiteljica, oče profesor. Nista imela veliko časa za nas, ker nas je bilo toliko, sta le imela težko svoje delo. Tako smo bili nekakšni samorastniki, če lahko tako rečem.

So bile zato pri vas doma knjige, kajne?

O, da. Zelo rada sem brala. In še zdaj slišim mamo, kako je rekla: »Ivanka, že spet bereš. Slišiš, da Meta joka.« Pa sem morala mlajšo sestro z vozičkom peljati. Tako je bilo. (Pokima.)

Šestnajst let ste imeli, ko se je začela vojna.

Naš razred je bil … Ah, to sem že tolikokrat povedala ... Naš razred je bil izključen. Spomnim se, kako me je bila groza, ko so proti večeru za veliko noč prišli Italijani. Motorizirane enote. Vojaki, ki so nosili čelade s črno perjanico. Grozno je bilo. To je bil strašen čas.

Kaj človeku v mračnih okoliščinah pomaga živeti in preživeti?

Če ne moreš preživeti, kloneš. Je konec. Drugače je, če čutiš v sebi upanje, občutek, da bo bolje, da se bodo stvari spremenile … V mojem življenju je bilo ogromno naključij. Tudi v gledališče sem prišla po naključju. Če ne bi bilo partizanov … No, v Ljubljani je v šesti gimnaziji – potem ko so Italijani zasedli Mladiko in licej preselili na Vič – sošolka Vlasta med uro udarila profesorico – prišla je nekje iz Kalabrije –, ker ji je ona nekaj zabrusila, in čez deset minut je bil celoten razred izključen. Tako sem jaz potem odšla. Bolje je bilo tako. Namreč, stanovali smo za Bežigradom in v bližini so imeli Italijani komisariat. Mama je izvedela za govorice, da sem enkrat skozi okno pljunila na vojaka … Ja, vse sorte je bilo. Zato sem šla v Črnomelj. Tam so me partizani sprejeli v gledališki tečaj, tako sem čisto po naključju zašla med igralce.

Vaše besede: »Tistega tovarištva nisem našla v življenju nikoli več. Bila je posebna situacija, bila je mladost, ampak bilo je še nekaj drugega, bila je nova vera, resnična vera, ne tista s prižnice, katere koli oči si pogledal, si jim verjel, umirali so prijatelji vsak dan, ti pa si videl samo dobro ... Tako malo od tega je ostalo po vojni ...« Je razlika med tovarišem in prijateljem?

Ločim tovariša in prijatelja. Danes je pravzaprav že kar izzivalno reči tovariš. Prijatelj – to je velika vez. Ampak prijateljstvo vedno pričakuje prijateljstvo nazaj. Tovariš je pa tudi v boju … Povedati hočem, da je tovarištvo skupnost ljudi, ki se borijo za dobro, medtem ko je prijateljstvo daj-dam. Pa ne v slabem.

Draga Ivanka, kakšen se vam zdi sodobni svet v primerjavi s svetom vaše mladosti?

Slišati bo obrabljeno, rekla bom, da se iz zgodovine nismo nič naučili. Pa smo, ko je bilo konec vojne, rekli: »Nikdar več tega trpljenja.« In?! (Potiho.) Človek je res eno čudno bitje: zna biti tako čudovit in zna biti zverina, hujša kot žival.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE