Znana Slovenka o zdravljenju raka: Takšna je bila moja odločitev
To je naša tradicionalna knjižica Horoskop, v kateri vas čakajo podrobne napovedi za celo leto 2025, ki je pred nami, izpod peresa priznanega astrologa Staneta Padežnika in cenjene numerologinje Lili Sorum.
Decembrska Onaplus je polna ganljivih pogovorov z iskrivimi sogovornicami in sogovorniki. Eden takšnih je nedvomno intervju z glasbenico Tanjo Žagar, ki je letos poleti javno povedala, da se spopada z invazivnim rakom na dojki. Takrat je spregovorila o poteku diagnoze, nam pa je tokrat v pogovoru zaupala, kako so se z družino soočali z zdravljenjem in kaj ji je pomagalo ohraniti njen neverjetni optimizem.
»Ko sem zbolela, je Karlo ravno vstopil v prvi razred. V trenutku, ko sem izvedela za diagnozo, sem vedela, da bom otrokoma za bolezen povedala in da ne bo nobenega skrivanja. Sploh zato, ker bolezen ne sme biti sramota za bolnega. Če ne bi imela otrok, bi najbrž javno povedala še prej,« nam je dejala Tanja in razložila, da se ji je prav zaradi sinovega vstopa v šolo med nove vrstnike zdelo izredno pomembno, da za bolezen matere izve od nje in ne od kogarkoli drugega.
Povedala nam je tudi, da ji je bilo pomembno, da kljub njeni bolezni kot družina živijo normalno, za kar je v veliki meri poskrbel njen partner Miki Šarac. »Ko sem bila po kemoterapiji malo bolj slabotna, dva, tri dni, je Miki otroka vozil v šolo, vrtec, po dejavnostih, opravljal gospodinjska dela, potem pa sem začela normalno opravljati vsakodnevne stvari. Tako sem si želela in to tudi povedala Mikiju. Živeli bomo normalno, brez drame. Ne bomo obračali življenja na glavo, ker ni treba. Če sem se počutila slabo, sem počivala, ne bom pa doma ležala na kavču z daljincem, ampak bom živela naprej. Takšna je bila moja odločitev.«
V intervju je Tanja spregovorila tudi o svojih dveh otrocih, sedemletnem Karlu in triletni Marini, ki ji s svojimi reakcijami vsak dan znova vlivata moči za življenje. Pogovor si lahko že v tem trenutku preberete tudi na TEJ POVEZAVI.
V praznični Oniplus ne spreglejte tudi intervjuja s Ksenijo Benedetti, ki nam je med drugim zaupala, zakaj kljub ponudbam ni nikoli zapustila Slovenije in kako se spopada z izgubami bližnjih: »S (pokojnim) očetom pogosto še kakšno rečeva, tudi okara me.«
Preberite še pogovor z voditeljico Nino Osenar, ki nam je razkrila, kako ji je bolezen odprla oči glede bližnjih odnosov v njenem življenju.
»Večina znancev/-k se je ob najini težki situaciji razbežalo kakor prestrašene male miši. Ostali so samo tisti, ki niso obsojali. Ker večinoma sem pod nos dobila samo to, naj se vendarle skobacam iz postelje in grem na sprehod, v družbo, da jaz pa res nimam razloga za to, da ležim, da sem »depresivna«, da naj si pogledam ljudi, ki zares trpijo. Zato sem bila večkrat tako besna, ljudem nisem mogla dopovedati, da je z mojo psiho vse v redu, da je brutalno izčrpano moje telo. Da nisem nora, da bi se kar ulegla in se smilila sama sebi, kot so to znali – zaradi pomanjkanja znanja in razumevanja o sindromu kronične utrujenosti – povedati mnogi znanci in na žalost tudi zdravniki, ki sem jih obiskala. In ker pač nima smisla, da prepričuješ prepričane o svojem zabodenem butastem prav, sem se raje izognila tovrstnim pogovorom, saj tako ali tako za govor nisem imela energije. Torej sem bila primorana pretrgati nekatere stike, če se seveda ljudje niso že sami odločili, da pobegnejo.«
Ob tem nam je televizijka tudi zaupala, kdo je bil poleg partnerja in družine tista ključna oseba, ki ji je ves čas stala ob strani.
In ne zamudite intervjuja z novinarko in pisateljico Vesno Milek, ki nam je ob izidu svoje nove knjige Kleopatra: Naj se zgodi razkrila, kako se je spopadla z napadi, ki jih je doživela, ko je napisala svojo prvo literarno delo Kalipso.
»Še zdaj si jih težko razložim. Bile so iracionalne, šovinistične in mizogine – in mnoge so podpisale prav ženske! Ob tem takoj pomislim na pariško kurtizano Ninon de l'Enclos, ki je rekla, da samo ženska ve, kako najbolj raniti žensko. So bili pa moški odzivi še hujši. Nekdo je napisal, da bi rad spoznal frizerja, ki me tako dobro barva, ker da sem v resnici blondinka. Ko je izšel roman, sem ravno začela pisati za Sobotno prilogo, ki je bila s takratno naklado več kot sto tisoč izvodov slovenski intelektualni steber. Mogoče se je komu zdelo nespodobno, da ista oseba napiše roman z nekaj erotičnimi prizori.«