Zdravnica Eva Pogačar: Časa ni več. Smo na točki zloma
Zdravnica, specialistka anesteziologije in reanimatologije, gorska reševalka in predsednica Strokovnega centra Rdečega križa Slovenije Eva Pogačar si že leta aktivno prizadeva širiti znanje prve pomoči. Njen trud bo letos končno poplačan, saj ji je z Rdečim križem Slovenije v pogajanjih z vlado uspelo doseči, da bo že z novim šolskim letom, 1. septembra 2024, prva pomoč del kurikuluma številnih slovenskih osnovnih šol.
Pogačarjevi, ki smo jo lani razglasili za Ono 365, je prva pomoč pred leti tudi rešila življenje, ko jo je v hribih zadela strela. Ona in njen prijatelj, ki sta bila najhujše prizadeta zaradi sile narave, sta preživela, ker so ljudje okrog njiju pravočasno in pravilno ukrepali in ju oživljali.
Eva zase pravi, da od usodnega 2. avgusta 2018 na ta datum praznuje svoj drugi rojstni dan, saj od takrat na življenje gleda z novimi očmi, še bolj hvaležno, a tudi odgovorno, s poslanstvom, da spremeni svet na bolje, tako da med čim več ljudi razširi dragoceno znanje o prvi pomoči.
Ob vedno bolj skrhanem zdravstvenem sistemu v Sloveniji se poraja vprašanje, ali bo prva pomoč postala še toliko bolj pomembna za preživetje. Eva Pogačar nam je na to med drugim povedala: »Naše zdravstvo potrebuje intenzivno oživljanje.«
Lani ste nam zaupali, da si že več let prizadevate, da bi prva pomoč postala del učnega procesa v osnovnih in srednjih šolah. Povedali ste, da ste v dogovorih z ministrstvom za vzgojo in izobraževanje in Zavodom RS za šolstvo. Povejte, se je v enem letu, odkar ste postali Ona 365, kaj premaknilo? Bodo otroci po vsej Sloveniji kmalu deležni izobraževanja o prvi pomoči? Se je znanje že bolj razširilo med ljudmi?
Dejansko se je premaknilo prav v tem letu. 31. januarja 2024 smo z Rdečim križem Slovenije na sestanku z direktorjem Zavoda RS za šolstvo, dr. Vinkom Logajem in gospodom Mercem, odgovorno osebo, zadolženo za prenovo učnih kurikulumov, dobili pojasnilo, da je prva pomoč umeščena v predlog prenovljenega učnega kurikuluma osnovnih šol. Predvidoma je ciljna učna populacija tretja triada. Obseg naj bi bil 15 pedagoških ur na skupino otrok.
Realizacijo navedenega je pričakovati 1. septembra 2024. Najprej bo izvajanje programa prve pomoči začelo 144 osnovnih šol. Nato se bodo sukcesivno vključevale tudi ostale osnovne šole. V času treh let bi tako vseh 458 osnovnih šol v Sloveniji izvajalo program prve pomoči. Glede uvajanja vsebin prve pomoči v vrtce in srednje šole vlada naklonjenost tej ideji, ni pa še nič dokončno opredeljenega.
Ni vseeno, da izkušeni odhajajo iz javnega zdravstva, ki je in vedno bo nosilec razvoja stroke ter izvajalec vseh najzahtevnejših, najdražjih in najmanj donosnih storitev. Zanimiv je finančni vidik – profitna naravnanost. Da je za javni zavod osnovni cilj pozitivna bilanca, je skregano z razumom. Cilj javnih zavodov bi moral biti razvoj stroke ter strokovna, korektna in varna obravnava pacientov.
Glede na aktualne razmere v zdravstvu – zdravniška stavka je pravkar presegla zgodovinski rekord v trajanju, nekateri zdravniki pa celo svarijo, da se vlada ne želi pogajati, ker računa, da bo tako slovensko zdravstvo spontano zdrselo v privatizacijo – se zdi, da bomo ironično, prebivalci Slovenije morda kmalu potrebovali znanje prve pomoči, saj se že dogaja, da se obravnava samo nujne primere, preventivo pa ob zaostreni situaciji odriva na stran.
Kako vi dojemate trenutno stanje v slovenskem zdravstvu? In, če dovolite, da se izrazim nekoliko hudomušno, kakšno prvo pomoč potrebuje naše javno zdravstvo v tem trenutku, da bo preživelo?
Razmere v zdravstvu se res katastrofalne. Javno zdravstvo že leta drsi navzdol. Žal dolgo časa ni bilo posluha za opozorila. In smo, kjer smo – neskončno daleč od tam, kjer bi si vsi želeli biti. Sosednje oz. razvite države so svetlobna leta oddaljene. Ne verjamem, da za nas obstaja vsaj smer kaj šele pot tja. Problemi so večplastni.
V prvi vrsti organizacija zdravstva, ki zaradi svoje togosti in neučinkovitosti še povečuje brezup vseh nas – bolnikov in zaposlenih. Komunikacija in medsebojni odnosi so povsem podrti na vseh nivojih. Problem pomanjkanja kadra v zdravstvu je pri vseh profilih. Eden lahko dela za enega … morda malo več. Ampak ta več se je v zdravstvu napihnil, do kolikor je pač treba. Rešitev? Zboliš, čim prej v pokoj, odideš (rešitev za posameznika). Izgubljena bitka (za družbo).
Ni vseeno, da izkušeni odhajajo iz javnega zdravstva, ki je in vedno bo nosilec razvoja stroke ter izvajalec vseh najzahtevnejših, najdražjih in najmanj donosnih storitev. Zanimiv je finančni vidik – profitna naravnanost. Da je za javni zavod osnovni cilj pozitivna bilanca, je skregano z razumom. Cilj javnih zavodov bi moral biti razvoj stroke ter strokovna, korektna in varna obravnava pacientov.
Kdo in kako lahko to spremeni, ne vem. Upam, da obstajata vsaj namen in volja za prave spremembe. Časa ni več. Smo na točki zloma. Upam, da nam bo v Sloveniji uspelo ohraniti (rešiti) vsaj solidno javno zdravstvo.
Prva pomoč sodi oziroma bi morala soditi med osnovno izobrazbo vsakega posameznika. V prvih trenutkih po nesreči ali na začetku bolezni je vsak odvisen le od sebe in tistih, ki so poleg. Več bomo znali, več bomo pripravljeni pomagati, boljši bo izhod. Preprosta formula, le da nanjo pomisli večina šele, ko nekaj potrebujemo oz. ko bi morali odreagirati. Naučiti se moramo, preden to znanje potrebujemo. Naše zdravstvo potrebuje intenzivno oživljanje.
Lansko leto si bomo Slovenci zapomnili po uničujočih poplavah. So se dotaknile tudi vas?
Mislim, da v Sloveniji ni človeka, ki ga ti dogodki ne bi pretresli. Mi doma smo doživeli »kapljico« v primerjavi s kritičnimi področji. Težko je bilo spremljati grozo, obup, razočaranje tistih, ki so izgubili veliko, ali celo vse. Prav boleče, krivično in žalostno je, da družba ni sposobna bremena škode razporediti enakomerno. Reakcija na poplave je bila široka solidarna pomoč, vsak je pomagal, kolikor je zmogel. Žal je praktično hkrati nastal tudi vrtinec dvomov, laži, polresnic, ki so pokvarile in zameglile ves ta pozitivni val.
Očitno smo kot družba nekoliko zašli. Potrebujemo ponastavitev kompasa nazaj proti vrednotam, ki smo jim nekoč sledili. Očitno je tudi, da nam narava pripravlja velika presenečenja. Vedno bolj si bomo morali znati sami pomagati.
OGLETJE SI -> Slavnostna prireditev Ona 365 in razglasitev zmagovalke Eve Pogačar (VIDEO)
Že leta se obiskovalce visokogorja poziva k odgovornemu ravnanju, a se vseeno vsako poletje v Sloveniji pripeti kar nekaj gorskih nesreč kot posledica nepripravljenosti in neprimerne opreme pohodnikov pa tudi nespametnega ravnanja (lovljenje najboljših selfijev, namesto da bi gledali pod noge).
Lani je v medijih celo odmeval primer belgijskih turistov, ki so za spust z vrha Schesaplana v avstrijsko-švicarskih Alpah poklicali gorsko reševalno službo, zaradi česar so avstrijske oblasti odprle debato o povračilu stroškov gorskega reševanja v primeru malomarnih pohodnikov.
Kaj kot gorska reševalka menite vi? Bodo ljudje res začeli ravnati bolj odgovorno, ko jih bo nespametnost udarila po žepu, ali bi lahko kako drugače preprečili nesreče v gorah?
Odgovorno ravnanje je rezultat vzgoje, znanja, odnosov, prepričanj, vrednot. Nesreča se lahko zgodi kjerkoli, komurkoli, kadarkoli. Včasih ji botruje nespametna odločitev, včasih trenutek neprevidnosti, včasih pripelje do nje nesrečen splet okoliščin …
Zelo težko je postaviti mejo med odgovorno in neodgovorno. Za skrajnosti nam je vsem jasno. In tam tudi ne bi imeli težav z zaračunavanjem reševanja. Zelo težko pa je odločiti tam na sredini – je bilo ravnanje še odgovorno ali je bilo že neodgovorno? Tega ne moremo meriti z metrom. Verjamem predvsem v preventivo in ozaveščanje.
Povsod in vse bolj si pomagamo z napredno tehniko, tudi na področju reanimatologije. A brez pripravljenosti, zdrave pameti in človeške iznajdljivosti pri tem še dolgo ne bo šlo.
Tudi sami ste bili pred leti udeleženi v gorski nesreči, na Veliki Planini je v vas udarila strela, kar vam je spremenilo pogled na življenje. Kako živite od takrat naprej?
Tako se človek zave svoje majhnosti in minljivosti. Z veseljem in hvaležnostjo doživljam vse trenutke, ki so mi podarjeni.
Se vam je morda kaj spremenilo življenje, odkar smo vas lani okronali za Ono 365?
Iskreno, izbor ONA 365 me je zelo presenetil. Presenetilo me je, da je za »posebno« prepoznano življenje in delo, kot ga živim. Živim seveda enako naprej, po istih principih in prepričanjih. Je pa postala moja (naša) vizija bolj glasna, bolj prepoznana in bolj slišana.
Umetna inteligenca nam vse bolj kroji življenja, optimisti pravijo, da bo tudi na področju zdravstva prinesla velike napredke. Se morda kakšen obeta tudi na področju reanimatologije ali je pri reševanju življenje človeški instinkt še vedno tisti, ki šteje največ?
Povsod in vse bolj si pomagamo z napredno tehniko, tudi na področju reanimatologije. A brez pripravljenosti, zdrave pameti in človeške iznajdljivosti pri tem še dolgo ne bo šlo.
Kaj menite, je trenutno največji izziv človeštva?
Največji izziv je ohraniti mir, naravo in planet – z eno besedo preživeti.
Ona 365 - 14 let izjemnih Slovenk
Onaplus z izborom Ona 365 vsako leto izpostavi deset izjemnih Slovenk, ki premikajo meje in z življenjem ter delom predstavljajo pogum, voljo, vztrajnost, neuklonljivost in navdih za vse nas. Najvplivnejša izmed njih je okronana za Ono 365, čeprav so zmagovalke vse, ki spreminjajo našo družbo na bolje.
Izbor Ona 365, ki poteka že od leta 2011, se bo letos zgodil že štirinajstič, deset nominirank in prejemnico nagrade Ona 365 bomo razkrili na slovesni prireditvi v ponedeljek zvečer, 4. marca 2023, dan pozneje pa boste o njih lahko podrobneje prebirali v marčevski reviji Onaplus, ki izide 5. marca 2023, in na naši spletni strani Onaplus.si.
