Včasih zmotno mislimo, da nas trajno določa naša preteklost. V resnici pa se lahko tudi v odrasli dobi naučimo biti bolj podporni do sebe in posledično do drugih. Moj sogovornik je 57-letni Vitomir Magajne iz Petrovč, zaposlen je kot voznik minibusa in opravlja šolski prevoz za II. Osnovno šolo v Žalcu. Dnevno je v stiku z otroki s posebnimi potrebami, ki so ga pred devetimi leti toplo sprejeli medse.
Pri svojem delu je hitro opazil, da bi se moral naučiti vzpostavljanja boljših odnosov z ljudmi. Začutil je, da to potrebuje, zato je prebiral različne knjige za osebno rast in se začel izobraževati. Pravi, da je bil prej v odnosih neroden in zato nepriljubljen, tarča posmeha in žalitev. Ni zmogel ohranjati dolgotrajnih odnosov, tudi njegov zakon je bil kratkotrajen.
Zaradi težkih misli in občutkov se je že od prehoda iz osnovne šole v srednjo pogosto prenajedal in pred osmimi leti je tehtal kar 141 kilogramov. Dolga leta se je spopadal z občutki tesnobe in močnimi strahovi. Videl se je v zelo slabi luči. Danes razmišlja, da je k temu verjetno prispevalo odraščanje v družini, v kateri je bilo veliko grdih besed, prepirov in tepeža. Kakorkoli pa je v otroštvu bilo, zdaj do pokojnih staršev čuti spoštovanje in razume, da nista znala drugače. Vito ugotavlja, da se otroci in sodelavci v njegovi družbi dobro počutijo, in to je zanj dokaz velike notranje preobrazbe.
Ne pogovarjava se prvič, Vito, in veliko stvari ste mi zaupali. Pravite, da vaša primarna družina ni bila navzven izstopajoča, sta pa starša izhajala iz revnega okolja, in da se je med štirimi stenami dogajalo veliko neprijetnih stvari. Videti je, da imate močno željo po preobrazbi, da je kar nekaj notranjega dela že za vami, ob tem pa ste zelo učljivi.
Hvala vam. Kar nerodno mi je včasih, ko me kdo pohvali. Se pa res hitro učim, ampak to vem šele zadnja leta. Prej sem verjel, da sem bolj počasen in neroden. Že v osnovni šoli sem imel težave, ker z znanjem in obnašanjem nisem dosegal predpisanih standardov. Če bi učitelji vedeli, v kakšnih razmerah sem živel in da je bil strah del mojega vsakdanjika, bi me mogoče obravnavali drugače.
Bil sem nepriljubljen, velikokrat tarča posmeha in žalitev. S temi izkušnjami sem zelo nerodno iskal svoj prostor v družbi in tudi moje obnašanje ni bilo vedno primerno. Včasih sem se močnejšim fantom pustil tudi v kakšno neumnost pregovoriti. Ko sem to ozaveščal, me je bilo globoko sram. To obdobje bi najraje izbrisal, vendar ne morem. Se pa zavedam, da mi je kar nekaj sošolcev zamerilo moje takratno obnašanje. Žal mi je za to. Upam, da se bom lahko z njimi enkrat odprto pogovoril o tem.
Zelo zanimivo mi je opazovati vaš napredek, ker sva se spoznala v obdobju, ko ste bili na nekaterih področjih močno v vlogi žrtve, ko so bili na neki način za vse krivi drugi. Takrat ste še mislili, da se vam stvari dogajajo kar tako, same po sebi.
Ja, desetletja sem preživel v popolni vlogi žrtve. To zdaj vem, takrat nisem. Vzroke za svoje težave sem tudi v odrasli dobi iskal zunaj sebe. Dolgo sem obsojal starše. Mogoče je bil to izgovor, da se v življenju nisem premaknil naprej. Šele pred kratkim sem v telesu začutil razbremenitev teh sodb, a gotovo še ne vseh. Razumem, da sta mi dala, kar sta pač znala in zmogla. Dejstvo pa je, da sem doživel veliko travm in da sem bil v teh stvareh sam.
Res mi ni bilo lahko. In tako sem se vdajal globoki žalosti. Pogoltnil sem veliko lastne jeze, ker si je nisem upal izraziti do staršev. Na vsake toliko sem čutil celo močno sovraštvo do njiju. Težko si je to priznati, je pa bilo zame vredno, da sem se s tem spoprijel.
Vse, kar se je dogajalo v meni, se je seveda kazalo tudi navzven. Slabo sem skrbel zase. Vseeno mi je bilo ...
