Intervju sva za teden dni prestavili, Svetlana je namreč po koncertu Nosil bom rdečo zvezdo izgubila glas. »Pač tako sem se drla,« pove pesnica in pisateljica. In doda, da je bil to zadnji od teh koncertov, na katerem je sodelovala: »Vsi dosedanji so bili protestni, pogosto grenki, tokratni pa je bil poln optimizma, veselja, pravega tovarištva.« Tudi na intervjuju deluje zelo veselo. »Veste, vsaka stara ženska je hiša strahov, nikoli ne veš, iz katerega kota te bo kaj napadlo ali pa bo treba spet na kako operacijo. A ta hiša strahov je danes prav sončno razsvetljena,« sklene ob koncu pogovora, ki se je vrtel okoli ljubezni.
Kako je mlada Svetlana doživljala ljubezen?
Kot težko intoksikacijo. Zastrupljenost je nekaj časa trajala, najdlje skoraj štiri leta. Potem pa sem se razstrupila z drugo ljubeznijo. Klin se s klinom zbija, ljubezen z ljubeznijo. Najlažje pa se ljubezen ne ubije s sovraštvom, temveč z ignoriranjem. To je hujše kot vsak strup.
Govorili ste že zgodbo o tem, kako sta z Borutom Kardeljem, sinom Edvarda Kardelja, želela pobegniti na Madagaskar, a se je vajina pot končala blizu Ljubljane.
Naivna romantika, sentimentalnost. Pojma nisem imela, kaj je Madagaskar. Mislila sem, da so tam pragozdovi. Da bo Borut arhitekt, tam bi takoj dobil delo, jaz pa bi imela kakšno skupino, v kateri bi peli, plesali, igrali, se učili jezikov. Skratka, butasta romantika. Kar je bilo resnično, pa je bil odnos med nama. Še zdaj se ga spominjam kot tipa, ki mi je bil vse življenje najbliže. Precej obilen, z razbojniškim videzom Bedanca, notri pa svilena duša, nekaj nežnega, toplega, čudovitega ...
