Tjaša Železnik: Veliko in zelo rada sem sama
Tjaša Železnik, znana slovenska gledališka in filmska igralka, se je marsikomu še posebej v srce vtisnila z vlogo Ane v seriji TV Dober dan. Na televizijskih ekranih se je pojavila tudi v nadaljevanki Usodno vino, trenutno pa jo lahko spremljamo v humoristični seriji Ja, Chef! Nastopila je tudi v nekaterih slovenskih filmih, sicer pa so ji v zadnjem času bolj domače odrske deske. Že več kot 10 let je namreč zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). Tam bo v ponedeljek, 30. 1., izvedena premiera predstave Praznovanje režiserja Janusza Kice, v kateri bo nastopila v vlogi Linde. Pred leti se je preizkusila tudi v vlogi televizijske voditeljice, saj je vodila Viktorje 2003, nekaj časa pa tudi razvedrilno oddajo NLP.
Svojih let še zdaleč ne kaže, izžareva pa ženstvenost, nežnost in toplino. Empatija se uvršča visoko na lestvico njenih vrednot. Vesela je, da lahko opravlja poklic, ki si ga je izbrala že kot otrok, hkrati pa priznava, da je delo igralke včasih tudi zelo naporno. Ko potrebuje odklop, se rada zateče v samoto, naravo in umetnost. Pri vsem skupaj pa poudarja, da je to, da je mama, najpomembnejša vloga v njenem življenju. O materinstvu je med drugim dejala: »Ko rodiš otroka, se življenje postavi na eno stopničko višje.«
Kaj vam je pri snemanju humoristične serije Ja, Chef! ostalo najbolj v spominu in kako ste se ujeli z igralsko zasedbo?
Z ekipo smo se zelo dobro ujeli. Soigralci so vsi po vrsti odlični, predvsem pa so zelo 'fajn' ljudje. Snemanja so prav zaradi tega zelo prijetna in na trenutke tudi noro smešna. V največ scenah igram z Jurijem Zrnecem, s katerim se poznava že vrsto let. Že večkrat sva zelo uspešno sodelovala, pri snemanju te serije pa sva se še posebej dobro ujela. Najbolj v spominu so mi ostale scene, v katerih sta Ljubo in Marjeta. Ob Juretu te namreč postanejo nepredvidljive, vznemirljive, duhovite in običajno tudi zelo smešne.
V vsaki vlogi moraš najti nekaj novega. Poglabljanje vase, v svoje skrite, včasih tudi temačne, kotičke ni vedno prijetno. Tudi besedilo je včasih zahtevno ali pa ga je veliko. Občasno zmanjkuje časa za vse, kar se moraš naučiti. Potem so tukaj še premiere. Stvari nikoli niso odvisne izključno od tebe, ker gre za timsko delo.
Že od leta 2009 delujete v sklopu gledališkega ansambla MGL. Kaj vam je pri delu gledališke igralke najbolj všeč in katere plati tega poklica so vam manj ljube?
Zelo rada imam gledališče. Od nekdaj sem si želela postati igralka. Zelo vesela sem, da delam v MGL. Dolgo časa sem bila samozaposlena, potem pa sem začela delati v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, kjer sem z igralskega vidika sicer dobivala lepe priložnosti, vendar pa se nekako nisem mogla navaditi na mesto, saj je moj dom v Ljubljani. Zato sem vesela, da sem dobila v MGL dolgoročno zaposlitev. Sicer sem na začetku potrebovala nekaj časa, vendar sem se kasneje zelo navezala na teater, predvsem pa na ljudi, s katerimi delam. Z nekaterimi smo postali tudi zelo dobri prijatelji. Menim, da ima MGL tudi zelo dober repertoar. Direktorica Barbara Hieng Samobor mi dodeljuje zanimive in včasih tudi velike vloge. Teh si seveda želim še več.
Težko rečem, katere plati tega poklica so mi manj ljube. Ni mi težko delati, čeprav so urniki včasih res neobičajni; delo v zgodnjih jutranjih urah in pozno v noč, predstave vsak večer. Rada imam svoj poklic, čeprav je ta na trenutke res nenavaden in zahteven.
Na kateri dosežek v vaši dosedanji karieri ste najbolj ponosni?
Verjetno na katero dobro in zahtevno vlogo, ki sem jo odigrala. Tudi na nekatere filmske vloge, na primer tiste, ki sem jih odigrala v filmu Kratki stiki, ki ga je režiral Janez Lapajne. Sicer pa težko rečem. Nisem te vrste človek, ki bi letel na svojih uspehih. Vedno, ko pogledam za nazaj, se mi zdi, da bi lahko naredila še več in še boljše, hkrati pa sem ponosna na vse, kar sem dosegla. Najbolj ponosna sem na to, da mi je v življenju uspelo, da delam to, v čemer uživam.
PREBERITE ŠE --> Tjaša Železnik: Sanjala sem o olimpijski medalji
Ste kdaj razmišljali o tem, s čim bi se ukvarjali, če ne bi pristali v igralskih vodah?
Ja, razmišljala sem tudi o drugih možnostih. Če ne bi bila igralka, bi verjetno postala novinarka in bi opravljala intervjuje. Tega področja sem se nekoliko dotaknila, ko sem vodila televizijsko oddajo in sem se v sklopu tega pogovarjala z zanimivimi gosti. Ugotovila sem, da bi me tudi tako delo veselilo. Mogoče bi tudi pisala članke. Tudi v pisanju sem namreč vedno uživala.
Bi svoje delo opisali kot stresno? Kako poskrbite za svoje zdravje in dobro počutje, ko pride obdobje, ko ste še posebej obremenjeni?
Ja. To delo je zelo vznemirljivo, hkrati pa je tudi zelo stresno. V vsaki vlogi moraš najti nekaj novega. Poglabljanje vase, v svoje skrite, včasih tudi temačne, kotičke ni vedno prijetno. Tudi besedilo je včasih zahtevno ali pa ga je veliko. Občasno zmanjkuje časa za vse, kar se moraš naučiti. Potem so tukaj še premiere. Stvari nikoli niso odvisne izključno od tebe, ker gre za timsko delo. Morda bi kdo rekel, da smo igralci egoisti. Do določene točke moramo biti, da zmoremo zvečer stati pred polno dvorano. Hkrati je treba znati tudi sodelovati in se povezovati med seboj. V ekipi smo ljudje z različnimi interesi in različnimi načini razmišljanja. Vse to je včasih težko usklajevati. Ta poklic res ni lahek.
Vseeno pa je bistveni del mojega sveta moja hči. S te perspektive je vse drugače, ker se zavedam, kaj so moje prioritete. Moram reči, da sem se skozi vsa leta, odkar opravljam ta poklic, tega navadila. Znam torej živeti s tem stresom oz. se umiriti takrat, ko je to potrebno. Najbolj se umirim skozi športne aktivnosti, ki name delujejo zelo terapevtsko, in ko sem v naravi. Hodim na sprehode in v gozd. To me vedno zelo pomirja. Takrat je perspektiva na življenje nekoliko drugačna.
Sem bolj samotarski tip. Nisem zelo družabna oseba, nisem za velike družbe. Nimam veliko prijateljev. Te, ki pa jih imam, so mi blizu in jih imam resnično rada. Sem pa tudi veliko in zelo rada sama.
Imate, glede na to, da čas radi preživljate v naravi, v Sloveniji kakšen priljubljen kotiček, kamor se radi zatečete in vračate?
Zelo rada imam Gorenjsko. Ko pridem tja in opazujem gore, mi je tako lepo. Sicer tja ne zahajam pogosto, vendar ko grem, imam občutek, da je to kraj, kamor spadam. Moji starši živijo na vasi na Notranjskem. Tam je veliko gozda, so hribi, hkrati pa ne srečaš ljudi, zato se tudi tam počutim zelo domače.
PREBERITE ŠE --> Tina Gorenjak: Šokantno mi je, s kakšnimi stvarmi sem se obremenjevala
Torej glede na to, da ste poklicno veliko med ljudmi, v prostem času iščete možnosti, da ste sami s sabo, da vzpostavite neko ravnovesje?
Ja, konec koncev sem tudi nekoliko bolj samotarski tip. Nisem zelo družabna oseba, nisem za velike družbe. Nimam veliko prijateljev. Te, ki pa jih imam, so mi blizu in jih imam resnično rada. Sem pa tudi veliko in zelo rada sama.
Ste tudi mama devetletni deklici Marli. Kaj vam je dalo materinstvo in kateri so z vaše perspektive trenutni izzivi, ki so povezani s to vlogo?
Ta vloga mi je dala veliko lepega. Občutek imam, da se s tem, ko rodiš otroka, življenje postavi na eno stopničko višje. Kljub temu da k temu spada tudi velika mera odgovornosti, je materinstvo zelo posebna oblika ljubezni, ki mi je resnično dragocena.
Izzivi so vsakodnevni. Menim, da smo kot družba nekoliko iztirili, in v takem svetu vzgajati otroka je kar težko. Pomembno se mi zdi, da se vsak od nas zaveda, da ni sam na svetu, temveč mora pri vsem, kar počne, pomisliti tudi na druge. Da se zaveda, kaj se dogaja okoli njega, in temu prilagodi svoje delovanje. Skladno s tem zavedanjem vzgajam tudi svojo hčer.
PREBERITE ŠE --> EKSKLUZIVNO Ana Dolinar Horvat: Postalo je nujno, da povem
Torej se trudite, da bi ji privzgojili svoje vrednote?
Tudi ja. Hkrati pa ji skušam približati vse to, kar je meni ljubo; od književnosti do umetnosti. Moram reči, da je kar dovzetna za vse to (smeh).
Vsekakor sem bila jaz kot otrok manj samozavestna in veliko bolj plaha kot moja hči. Ona je že od nekdaj taka, da če se nekaj odloči, bo to tudi naredila. V tem smislu ima zelo močen karakter. Obe sva kar temperamentni, čeprav jaz verjetno ne delujem tako, ampak v domačem okolju je situacija drugačna.
Katere so vajine skupne točke in v čem sta si različni?
Vsekakor sem bila jaz kot otrok manj samozavestna in veliko bolj plaha kot ona. Ona je že od nekdaj taka, da če se nekaj odloči, bo to tudi naredila. V tem smislu ima zelo močen karakter. Obe sva kar temperamentni, čeprav jaz verjetno ne delujem tako, ampak v domačem okolju je situacija drugačna. Marli je tudi zelo živahna. Je nekoliko manj redoljubna kot jaz – glede tega je bolj po očetu (smeh). Všeč mi je, da jo vse tako zanima. Rada ima knjige, veliko bere. O tem, kaj je katera prebrala, se pogosto pogovarjava.
Katere so tiste vrednote, ki vas vodijo skozi življenje?
Odgovornost do sebe in do drugih. Empatija. Torej da se zavedaš sveta okoli sebe, ne pa da misliš samo nase. Kot sem rekla, je to podobno kot pri delu v gledališču; Ne moreš razmišljati samo o sebi, ker na odru nisi sam. Delam na tem, da sem z ljudmi v dobrih odnosih. Pomagam, če je to v moji moči. To se mi zdi bistveno.
Čemu pa se najraje posvečate v prostem času?
Seveda sem filmofil (smeh). Ponoči, ko pridem z vaj in je v stanovanju mir, pogledam vse, kar mi pride pod roke. Rada gledam filme in nadaljevanke. Občasno grem tudi v kino. Berem. Ukvarjam se s športom. Rada smučam, tečem. Zelo ljubo mi je, ko se družinsko dobimo z mojimi prijateljicami in gremo skupaj na kakšen hrib. Ko smo skupaj, nam je vedno lepo. Na vsake toliko časa tudi telovadim. V MGL namreč dvakrat na teden organizirajo skupinsko telovadbo in takrat je kar zabavno.
PREBERITE ŠE --> Mojca Funkl: Po ločitvi sem morala poiskati pomoč
Vam je katera od knjig, ki ste jih prebrali v zadnjem času, še posebej ostala v spominu?
Ravnokar sem prebrala otroško knjigo Čudežno potovanje Edwarda Tulana avtorice Kate DiCamillo, ki jo je moja hči dobila za božič. Povedala mi je, da je zelo lepa in ganljiva, zato sem jo prebrala tudi sama. Povsem me je očarala.
Poleti sem prebrala dva dela slovenske kriminalke; Rdeča kapica in Beli volk avtorice Irene Svetek. Upam, da bo po knjigi posnet tudi film ali nadaljevanka. Z veseljem bi nastopila v kateri izmed vlog. Tako radi beremo kriminalke skandinavskih avtorjev, pri tem pa se premalo zavedamo, da imamo tudi pri nas številne avtorje, ki so dobri v tem žanru. Poleg tega se kriminalka odvija v Sloveniji; najprej v Ljubljani, nato pa v Beli krajini.
PREBERITE ŠE --> Irena Svetek: Veliko ljudi bi bilo sposobnih v določenih situacijah izvršiti umor
