Tereza Poljanič se predstavlja kot kulinarična mornarka, za tiste, ki bi si želeli bolj eksaktnega opisa, pa je Tereza avtorica kuharskih knjig, vodja kulinaričnih delavnic in oddihov, pred časom je vodila tudi televizijske oddaje, močno je vpeta v jogo, ogromno pa ji dajo potovanja.
Pogovarjali sva se le nekaj dni po tem, ko se je vrnila iz Šrilanke in se je še borila s kulturnim šokom ob vrnitvi. Sedaj, ko prebirate pogovor, je že na valu delavnic, na katerih ljudem predaja svoje znanje. Zanimanja je veliko, saj so večinoma vse razprodane. »Na brunchih in delavnicah ne bo manjkalo divjih rastlin, moja ogromna strast je tudi fermentacija in kar vem o tem, zelo rada delim,« pravi Tereza.
Za to pomlad pa ima še eno misijo. »Želim si vsaj nekoliko pretresti sceno alkohola z brezalkoholnimi spremljavami in pokazati, kako je lahko tudi takšna spremljava kompleksna in zadovoljiva.«
Spomladi bo torej zelo aktivna v Sloveniji, potem pa se znova vrača v malo vasico Tertsa na Kreti, kjer bo junija in septembra vodila kulinarične joga oddihe, na katerih že več let udeležence navdušuje nad tem, kako pomembno in dobro je, ko človek na prvo mesto postavi sebe.
Dvakrat ste bili že v Indiji. Za to deželo velja, da človeka pokliče, ko jo ta potrebuje. V katerem trenutku je poklicala vas in kaj vam je dala?
Res je, Indija je nekakšen SOS klic, ki ga ne smeš spregledati in ne sme ostati neodgovorjen. Pri meni je šlo za res zelo klasično zgodbo, v kateri nisem čisto nič posebna. Klic se je zgodil po razhodu s fantom, s katerim sva bila skupaj 13 let. To je bilo tudi moje prvo solo potovanje in res niso bile počitnice, temveč raziskovanje sebe. Indija te postavi iz cone udobja, da ti ogromno klofut, da ti točno tisto, kar takrat potrebuješ.
Na vlaku sem se zapletla v pogovor z Indijcem, ki mi je dejal; naj ugibam, ravno si prekinila res dolgo razmerje, rada bi postala učiteljica joge in želiš odpreti svoje tretje oko. V tem trenutku je moj ego, ki je do takrat mislil, kako posebna sem, takoj padel in sem se zavedala, aha, sem le ena od mnogih. (smeh) Indija me je poklicala in me na neki način tudi zelo dobro prizemljila. Hkrati pa mi je dala največjo popotnico – jogo. V začetku je bila moja zelo pomembna rdeča nit prehrana in z jogo sem spoznala, da je življenje veliko več kot le biti znotraj okvirjev prehrane.
Ja, Indija je posebna in vsakič, ko pokliče, se odzovem. Ko vidiš življenje tam, tisto revščino … Nekaj v tebi se spremeni, začutiš večno hvaležnost za to, kateri potni list imamo, kje živimo. Tako kot se v tebi premakne, ko greš na onkološki in hematološki inštitut ter vidiš ljudi, ki se borijo za svoje življenje. Postaneš hvaležen za to, kar imaš.
Pri vas doma je bilo soočenje z rakom in levkemijo sočasno in takrat se je tudi začela vaša kulinarična pot. Kako bi opisali spremembe, ki ste jih takrat opazili pri sebi?
Največ, kar mi je takrat ta hrana dala, je fokus. To, da se ni vrtelo vse okoli tega, kako bomo preživeli. S hrano sem našla iskro v tej zelo slabi situaciji. Bila je luč na koncu tunela. S tem sem bila jaz nekje vidna. V tistem času sta bila, povsem normalno, mami in bivši fant v središču, saj sta se borila za svoje življenje. Jaz pa ...
