Za Tanjo Žagar je nedvoumno težko obdobje. Ta mlada, energična ženska, ki polni dvorane v Sloveniji že skorajda tri desetletja, je imela – in še vedno ima – smeha in veselja v izobilju. A pred enim letom je izvedela za diagnozo rak. Njena punčica Marina je štela dve leti, sin Karlo pa je postal prvošolček.
Ve, zakaj je zbolela, in zdaj se osredotoča na ta trenutek. Na danes. Na čas, ki ga imamo v življenju in z njim razpolagamo – mi. Neverjetni optimizem je njen zaveznik in jasno ji je, da zna biti za marsikoga zelo, zelo naporen ... »Ampak veste, zame je zelo malo stvari problem,« še zaupa v iskrenem in dragocenem pogovoru.
Dvojna rakica pa ne bom, ste pred kratkim hudomušno dejali. Odlično je, da imate v sebi ta vzgib samoironije, pravzaprav osebne velikodušnosti. Ste bili od nekdaj tako samoopogumljajoči?
To je očitno kar globoko zasidrano v meni, že od otroških dni. Ta dar sem prejela od svoje primarne družine, ker sta tako mama, ki je žal pokojna, kot oče takšna. Mama je bila polna smisla za humor, predvsem na svoj račun. In ja, to je del mene. Tako komuniciram oziroma se mi tako zdijo stvari lažje, manj zapletene, drugače prebrodiš tudi težke trenutke, težave, vsaj meni je tako laže in seveda to ni pravilo za druge.
Spomnim se, ko sem izvedela za diagnozo rak, je bil to eden prvih stavkov, češ, dvojna rakica pa že ne bom. Vsi so me debelo gledali, potem pa sem povedala, da sem že po horoskopu rakica, kar je čisto dovolj. (smeh) Ampak jaz sem to zelo resno mislila. V glavi sem sprejela odločitev, da bom bolezen porihtala en, dva, tri, in potem sploh ni bilo dvoma, ni bilo drugega mišljenja, res ne, odločila sem se, da bom zdrava.
Kot da bi se štiri stopnice zrušile in je bila potem taka praznina, kot da bi bil votel prostor, ničesar. (solze)
»Veliko bolj kot raka, ki so ga pri meni na srečo dovolj hitro odkrili, se je treba bati telesnih znakov, da je nekaj narobe, ki pa jih po navadi radi ignoriramo, prezremo.« Na kaj vas je vaše telo opozarjalo?
Kakšnih drugih znakov nisem opazila. Ampak 8. novembra, jutri bo eno leto od tega (govorili sva v četrtek, 7. novembra, op. p.), mi je iz desne dojke pritekla kri. Lahko bi si sicer rekla, saj to ni nič takšnega, počakajmo še malo, dan, dva, tri, pet, teden. Vendar sem se odločila, da odidem takoj k zdravniku, in vem, da je bila to edina pravilna odločitev.
Če ne bi nemudoma obiskala zdravnika, bi bilo lahko zelo hudo, ker je bila moja oblika raka nezatipna, nobene bule, nobene zatrdline, ničesar. Kljub samopregledovanju, ki sem ga res redno izvajala, nisem odkrila ničesar. Zaradi krvi sem takoj tekla k zdravniku, ker sem se takrat res najbolj ustrašila – bistveno manj me je prestrašila diagnoza rak, kajti do uradnega izvida sem že v glavi predelala, da tudi to lahko slišim od zdravnika; tako da najhujši šok je bila – kri. Ironija pa je, da ta kri nima nobene povezave z mojim rakom. V desni dojki je bil samo ...
