Vedno bolj občuti starost, a ni prišla, da bi jamrala, kako težko je biti staruha, še pravi. Vmes razloži, s čim jo je razočaral Robert Golob, zakaj bo njen naslednji tradicionalni koncert zadnji in zakaj se ji smilijo tisti, ki bi radi živeli 200 let.
Se spomnite prvega trenutka, ko ste se začeli spraševati o človekovi minljivosti?
Še dobro, da smo minljivi. Če nekateri sanjajo o tem, da bi živeli 150 ali 200 let, se mi pa prav zasmilijo.
Zakaj?
Predstavljajte si, kakšen bi bil Janša, star 200 let? (smeh) Najbrž se ne bi dosti spremenil.
Kaj pa je bila najbolj drzna stvar, ki ste jo naredili v življenju?
Ko sem se učila voziti avto, sem pritisnila na plin in se tako ustrašila, da sem vse spustila iz rok in nikoli več poskusila voziti avta. Občudujem vsakega, ki obvlada vožnjo, in to celo v prometu. Se pa rada vozim, sem kot pes, ves čas gledam skozi okno, uživam, ko me vozijo.
»V tem času imam občutek, da je država Slovenija končno po tridesetih letih stopila na pravo pot. Ne idealiziram, seveda pa nas je ogromno, ki smo navdušeni nad Robertom Golobom,« ste mi dejali, ko sva govorili pred natanko dvema letoma. Še menite enako?
Ej, Golobček moj, kako si me razočaral. (smeh) No, ne usodno, je dovolj svobodomiseln in napreden. Pa tudi preveč smo pričakovali. Kakor hitro smo zbrcali Janšo z oblasti, bi občudovali vsakogar, ki ni Janša. Preveč navdušeni smo bili. Prvo razočaranje je bilo, ko se je ...
