Slovenska babica, ki spremlja ženske ob porodu na domu: Porodnica je glavna
Nina Radin je samostojna babica, na katero se obračajo ženske, ki se odločijo za porod na domu. Za delovanje na tem področju se je odločila po rojstvu svojih dveh otrok. Vpisala se je na študij babištva in se pričela usposabljati za doulo.
Medtem ko številni predstavniki medicinske stroke porod vidijo kot medicinski postopek, sama zagovarja stališče, da je porod naraven fiziološki proces. »Ženske smo bile ustvarjene za to, da rodimo. Je pa res, da smo, ko dajemo življenje, nekoliko na robu tudi našega lastnega življenja, zato moramo na porod gledati z veliko mero spoštovanja,« pravi.
Za to, da postanete samostojna babica, ste se odločili po rojstvu svojih dveh otrok. Kakšno vlogo pri tej odločitvi sta igrali vaši porodni izkušnji?
Že v času prve nosečnosti sem zbrala veliko informacij o porodu. Veliko sem prebrala in se pogovarjala z drugimi ter se naposled odločila, da želim roditi naravno. Moja želja je bila, da bi rodila čepe, kar sem povedala v porodnišnici, v katero sem hodila na preglede. Babica mi je odgovorila, da to ni možno, ker ne bo kot avtomehanik klečala pod mano, čeprav so imeli v porodnišnici visokotehnološko porodno posteljo, ki bi mi tak položaj lahko omogočila.
Med svojo redno prakso v porodnišnici nisem videla niti enega nemotenega fiziološkega poroda. Nenehno je prihajalo do poseganja v porod in do usmerjanja ženske, tudi če je vse potekalo tekoče in brez posebnosti.
Potem sem rekla, da če ne morem roditi čepe, bom pa v vodi. Ker sem imela na koncu nosečnosti nekoliko povišan pritisk, pa so mi to možnost odrekli. Kasneje sem sicer izvedela, da voda znižuje pritisk, zato bi bilo zame dejansko koristno roditi na tak način. Med obiski porodnišnice sem bila deležna srečanj z zelo prijaznimi ljudmi, ki pa so me usmerjali tja, kamor so želeli. Na koncu sem rodila z epiduralno analgezijo, ki je na mojem seznamu želja sploh ni bilo. Ob ugotovitvi, da bom morala roditi leže, se mi je zdelo, da bi bilo roditi brez protibolečinskih sredstev nečloveško. Ko dobi ženska v roke svojega dojenčka, vse stvari postanejo bolj rožnate, kot so, zato sem bila sprva zelo zadovoljna s porodno izkušnjo. Šele kasneje je prišlo zavedanje, da sem bila v odločitev za epiduralno analgezijo zmanipulirana.
Na informativnem pogovoru glede epiduralne analgezije mi je anesteziolog celo rekel, da je ta koristna za otroke. Otroci, ki se rojevajo na tak način, naj bi imeli boljšo oceno na Apgarjevi lestvici. Sicer drži, da je epiduralna analgezija najbolj učinkovit način za lajšanje bolečin, vendar je bila ta izjava povsem nekorektna. Vemo namreč, da epiduralna analgezija povečuje možnosti za carske reze in porode z vakuumom. Takrat vsega tega še nisem vedela, ampak sem predvsem zaupala medicini.
Moj drugi porod je potekal pri babici v tujini. Doživela sem, kako izgleda, ko med porodom nihče ne posega vate. S tem se mi je odprl nov svet. Ugotovila sem namreč, da je ženska tista, ki je glavna pri porodu. Vzgojene smo, da smo pridne in pohlevne, da moramo pridobiti dovoljenje od nekoga, da lahko nekaj naredimo. V resnici pa smo me tiste, ki odločamo o sebi in otroku. V medicini se do žensk, ki rojevajo, nenehno pristopa v smislu: »Mi vam damo navodila, vi pa jim sledite.« Pri tem pogrešam vprašanja, kot na primer: »Gospa, kaj pa si vi želite?«
V porodnišnici mora ženska običajno slediti postopkom, ki jih določata porodničar in babica …
Je, velikokrat je tako. Če ima porodnica želje, ki odstopajo od povprečja, se jih do neke mere morda še upošteva, potem pa se začne obračanje z očmi, čeprav izpolnitev določene želje medicinski stroki ne bi predstavljala nobenega dodatnega dela.
PREBERITE ŠE --> Ana Dolinar iskreno o porodu na domu: Tisto noč sem se znova rodila
Torej ste se na podlagi lastne pozitivne izkušnje s porodom izven porodnišnice odločili, da tako izkušnjo omogočite tudi drugim slovenskim porodnicam?
Glas v meni me je nenehno nagovarjal k temu, da moram to narediti, čeprav pred tem nikoli nisem razmišljala o tem, da bi delala v zdravstvu. Bolj, kot sem odrivala misel na to, da bi postala samostojna babica, bolj intenzivna je ta bila. Ko je bila moja hči stara dve leti, sem se tako vpisala na Zdravstveno fakulteto.
Torej je šlo za nekakšen klic?
Ja, absolutno.
Že ena majhna motnja, kot je postavljanje vprašanj ženski, medtem ko ona rojeva, lahko povzroči povišanje stresnih hormonov, raven hormona oksitocina pa se zniža. Popadki tako postanejo krajši in redkejši.
Zasledila sem, da ste v sklopu obvezne prakse, ki ste jo opravljali med študijem, delali v treh slovenskih porodnišnicah. Pri tem niste videli niti enega poroda, ki bi potekal brez intervencij in rabe farmakoloških sredstev.
Res je. Med svojo redno prakso v porodnišnici nisem videla niti enega nemotenega fiziološkega poroda. Nenehno je prihajalo do poseganja v porod in do usmerjanja ženske, tudi če je vse potekalo tekoče in brez posebnosti. To je bila velika razlika v primerjavi s porodi, ki sem jih spremljala kot doula, ko je bila porodnica dogovorjena z babico iz tujine ali je porod potekal v porodnišnici z izbrano babico.
PREBERITE ŠE --> Doula Ksenija Malia Leban: Neizprosne notranje zahteve so nasilje
Kakšne pa so lahko morebitne posledice teh intervencij? Kako se porod odvija, če vanj preveč posegamo?
Že ena majhna motnja, kot je postavljanje vprašanj ženski, medtem ko ona rojeva, lahko povzroči povišanje stresnih hormonov, raven hormona oksitocina pa se zniža. Popadki tako postanejo krajši in redkejši. To lahko privede do tega, da se začne ženski dovajati umetne popadke, kar pa lahko sproži potrebo po uporabi protibolečinskih sredstev, saj orkester hormonov, ki igrajo ključno vlogo pri porodu, ni več uglašen. S tem se ustvarjajo potrebe po nadaljnjih medicinskih intervencijah. V porodnišnicah je velik problem hitenje. Pogleda se na uro in se določi, kaj je še v mejah normale in kaj ne več. Mislim, da se moramo v osnovi vprašati, ali zagotavljamo kar najboljše pogoje za to, da bi se ženska med porodom dobro počutila.
Kot samostojna babica se vsaj v zadnjem mesecu nosečnosti z žensko dobro spoznam, da je negotovost čim manjša. Primitivni del možganov porodnice, ki se je oblikoval že pred tisočletji, preverja, ali je prostor in ljudje, ki se takrat nahajajo ob njej, dovolj varen, da lahko tam rodi. Včasih se tudi meni zgodi, da mi ženska sporoči, kako pogosti so njeni popadki, ko pa pridem k njej, nekoliko zastanejo in se zredčijo. V okolju je prišlo namreč do spremembe, na kar telo odreagira. Ko pridem k porodnici, si zato najprej vzamem nekaj časa, da opazujem popadke. V roku kakšne ure so popadki običajno spet tako gosti, kot so bili, preden sem prišla.
Kako torej izgleda porod na domu v primerjavi s porodom v porodnišnici?
Verjetno se to od babice do babice razlikuje. Lahko povem, kako izgledajo porodi na domu, ki jih spremljam jaz. V zadnjem obdobju nosečnosti se z nosečnico/parom srečam enkrat na teden. Ko se začnejo stvari odvijati in pridem na dom, najprej preverim otrokove srčne utripe in vitalne funkcije (temperatura, pulz in pritisk) pri ženski. S tem izključim znake, ki bi nakazovali na možnost resnejšega zapleta. Nato si vzamem čas za opazovanje popadkov in pripravim stvari, ki jih potrebujem. Ko popadki postanejo redni, o aktivnem porodu na domu obvestim najbližjo porodnišnico in reševalno službo, da bi bil v primeru, če bi prišlo do zapletov, odzivni čas čim krajši.
Porod doma je v bistvu zelo preprost. Bodoči starši se nahajajo v svojem domačem okolju. Na voljo imajo več prostora in se lahko prosto premikajo po stanovanju. V porodnišnici je treba vprašati za dovoljenje, da greš na stranišče ali pod tuš. Utripe merim s prenosnim dopplerjem, medtem ko so v porodnišnici ženske velikokrat vezane na CTG s kabli, zaradi česar je mobilnost še nekoliko manjša. Ženska lahko ves čas je in pije, kar jaz tudi spodbujam. Pri porodu na domu namreč nimamo možnosti za dodajanje umetnih popadkov, zato je pomembno, da ima maternica dovolj energije za popadke.
V katerih primerih porod na domu ni priporočljiv?
Ne priporočam ga ženskam, ki niso nizkorizične. Pomembno je, da je nosečnica zdrava, da nosečnost poteka normalno, da je otrok v glavični vstavi in da je donošen. To pomeni, da se rodi največ tri tedne pred oz. največ dva tedna po predvidenem roku. Problematična so tudi nekatera bolezenska stanja, kot sta na primer preeklampsija in sladkorna bolezen, če je ženska na inzulinu, in druge. Porod na domu ni primeren, če ima nosečnica za sabo carski rez ali je nosečnost mnogoplodna. Prav tako ni dobro, da ženska rodi doma, če razlogi za to niso pravi. Če si ženska želi rodi na tak način, ker je preveč prestrašena, da bi rodila v porodnišnici, to ni v redu. Ženska mora biti namreč v svoji polni moči. Če nekaj dela iz strahu, se povečajo možnosti, da bi prišlo do zapletov.
V končni fazi smo lahko tudi v nezavesti, pa bo telo rodilo otroka. Ne potrebujemo zavestne volje in usmerjanja. Najbolj pomembno je to, da odklopimo razmišljujoči del možganov, nehamo kontrolirati situacijo in se prepustimo, da telo naredi to, za kar je bilo ustvarjeno.
Se je med vašim delom že kdaj zgodilo, da je na začetku poroda doma vse izgledalo v redu, kasneje pa so nastopile komplikacije, zaradi katerih je bilo treba porodnico naknadno premestiti v porodnišnico? Kako se je situacija odvijala v tem primeru?
Ja, tudi to se je že zgodilo. V lanskem letu sem imela en tak primer. Ko nekaj časa delaš kot samostojna babica, je neizogibno, da pride tudi do kakšne take situacije. Ko presodim, da je treba iti v porodnišnico, to najprej povem paru in jima dam osnovna navodila, kaj je treba vzeti s sabo, obvestim reševalce in porodnišnico ter ob tem pripravim premestitveno dokumentacijo. Potem grem skupaj s porodnico v reševalno vozilo in - če to dovoljuje porodnišnica - tudi v porodno sobo.
PREBERITE ŠE --> Tako je roditi v ljubljanski porodnišnici
Kateri porodni položaji so bolj in kateri manj priporočljivi?
Če si želimo, da porod napreduje, je osnova, da se ženska premika in spreminja položaje. Porod delimo na več faz, ampak če se osredotočimo na aktivno prvo porodno dobo in na sam iztis, je situacija taka: V prvi porodni dobi je lahko ženska še zelo aktivna, mobilna, zavzema različne položaje, hodi po stanovanju, se oprha, se uleže v kad, kaj poje in popije, zadrema za nekaj minut itd. V drugem delu pa je ženska običajno bolj statična. To pomeni, da je na primer naslonjena na omaro, da je obešena okoli vratu svojega partnerja ali se nasloni na žogo. Lahko mož sedi na kavču, ona pa je nanj naslonjena z rokami, da lahko gravitacijo izkorišča sebi v prid. Včasih me ženska vpraša, kako naj se postavi, včasih ji sugeriram položaj, ki bi se mi zdel primeren, v večini primerov pa sama zavzame položaj, v katerem se dobro počuti.
V večini porodnišnic je ravno obratno. Ko je ženska enkrat v porodni sobi, se jo – po mojih izkušnjah in po pripovedovanju žensk, ki imajo za sabo izkušnjo poroda v porodnišnici - prevečkrat usmerja, da leži. Ženska praviloma rojeva na hrbtu, v boljših primerih na boku. V določenih primerih so taki položaji lahko koristni, za večino žensk pa zagotovo niso potrebni. Ženske lahko rojevajo na način, da imajo občutek svoje moči, ne pa da so obrnjene na hrbet kot nemočen hrošček.
Velikokrat mi ženske, ki so kdaj prej rodile v porodnišnici, zaupajo svojo izkušnjo. Pogosto mi katera pove, da so ji v nekem trenutku rekli, da je zdaj odprta in naj začne pritiskati, medtem ko ona ni čutila, da je prišel čas za to. Potem me vprašajo: »Bo moje telo sploh vedelo, kaj je treba narediti?« Ne verjamejo mi povsem, ko jim povem, da telo vse naredi samo, da enostavno veš, kaj je treba v nekem trenutku narediti. V končni fazi smo lahko tudi v nezavesti, pa bo telo rodilo otroka. Ne potrebujemo zavestne volje in usmerjanja. Najbolj pomembno je to, da odklopimo razmišljujoči del možganov, nehamo kontrolirati situacijo in se prepustimo, da telo naredi to, za kar je bilo ustvarjeno.
Torej je pomembno predvsem to, da ženska pri porodu zaupa sebi in svoji intuiciji?
Ja, to je ključna stvar. Porod je dejansko pot, skozi katero ženske pridobivamo na samozavesti. Vmes se nam morda zdi, da nam ne gre. Zapletemo se v idejah, da se to ne bo nikoli končalo. Potem pa gremo pri naslednjih popadkih s pravo spodbudo naprej in na koncu smo zmagovalke. Zakaj torej naravni porod in ne medikaliziran? Zaradi tistega občutka zmagoslavja na koncu. Mislim, da je to dobra popotnica za celo življenje. Tudi ko kdaj kasneje podvomiš o sebi, se spomniš, da si vse naredila sama, da pri porodu ni nihče ničesar naredil namesto tebe. To je tudi dobra popotnica za materinstvo, ki s sabo prinaša veliko izzivov in negotovosti.
Na tem področju imamo veliko sivo cono, ki lahko ustvarja nevarne razmere za rojevanje otročičkov. Srčno si želim, da bi se povečalo število samostojnih babic, ker bi bilo to bolj varno za vse vpletene.
V Sloveniji je področje porodov na domu na sistemski ravni še vedno slabo urejeno. Katere evropske države imajo ta sistem najbolj izpopolnjen?
Najbolj znana po dobro urejenem sistemu na tem področju je zagotovo Nizozemska, kjer se 16 odstotkov porodov odvije v domačem okolju. Tudi veliko drugih zahodnoevropskih držav ima porod doma zgledno urejen, saj je ta po drugi svetovni vojni ostal legitimna opcija, čeprav se je porod večinoma preselil v porodnišnice. Po drugi strani v vzhodnoevropskih državah, kot so Češka, Slovaška in države bivše Jugoslavije, po drugi svetovni vojni porod na domu ni bila več opcija, ki bi jo ženska lahko izbrala, kar je ustvarilo nek strah in nezaupanje v tovrstni način rojevanja.
Pri nas je danes glavna težava ta, da je povpraševanje po porodu doma precej večje, kot je na voljo babic, ki imamo dovoljenje za opravljanje takega dela. Po eni strani država nerada izdaja tovrstna dovoljenja, po drugi pa se babice ne opogumijo, da bi začele delati na tak način. Kot samostojna babica moraš imeti namreč trdo kožo, saj si pogosto tarča neupravičene diskreditacije.
PREBERITE ŠE --> Maja Hladnik, mama ekstremno nedonošenih dvojčkov: Čakali smo poslednji klic
Ker ženske ne najdejo samostojnih babic, ki bi jim omogočile porod na domu, se poslužujejo raznih drugih oseb, ki za to niso usposobljene ali nimajo dovoljenja. Kadar se v medijskih člankih govori o nevarnostih poroda na domu, se nikoli ne ločuje med tem, ali gre za načrtovan porod s strokovno pomočjo ali ne. Porodnica ima sicer lahko pri porodu na domu ob sebi usposobljeno babico, ki pa nima dovoljenja za opravljanje samostojnega dela. Če pri takem porodu pride do zapletov, ki zahtevajo premestitev v porodnišnico, imamo težave. Taka oseba namreč ne bo poklicala reševalcev, ne bo spremljala ženske v porodnišnico, ne bo predala dokumentacije, kaj se je dogajalo, ampak bo samo rekla ženski, da je treba zdaj nujno iti v porodnišnico in jo bo po možnosti odpeljala tja z osebnim avtomobilom – take zgodbe so mi pripovedovale ženske.
Na tem področju imamo veliko sivo cono, ki lahko ustvarja nevarne razmere za rojevanje otročičkov. Srčno si želim, da bi se povečalo število samostojnih babic, ker bi bilo to bolj varno za vse vpletene. Naj bo ta intervju moja javna spodbuda, da se babice, ki razmišljajo o samostojnem opravljanju dela, pogumno podajo na to pot.
