Sanja Lončar: Slovenci živimo v raju, o katerem Američani samo sanjajo

Deluje kot predavateljica, publicistka, urednica, novinarka in raziskovalka, že od leta 2005 pa vodi največje nevladno informacijsko središče Zazdravje.net. Sanja Lončar je hkrati sopredsednica društva samooskrbni.net ter urednica in soavtorica 23 knjižnih uspešnic, katerim se bo kmalu pridružila še ena. Ima širok spekter znanj s področja zdrave prehrane, spopadanja z boleznimi, samooskrbe in delovanja prehranskega sektorja. V intervjuju nam je podala nekaj napotkov, kako poskrbeti za optimalno delovanje imunskega sistema, s katerimi živili ga je dobro podpreti ter razložila, kaj se nam na področju oskrbe s hrano obeta v prihodnje.  

Ko sva se dogovarjali za intervju, ste omenili, da ste zadnje tedne polno zasedeni s pripravo vaše nove knjige, ki bo izšla v kratkem. Nam lahko zaupate njen naslov in katere tematike bodo v njej obravnavane?

Naslov knjige je Samooskrbna shramba. Veliko smo se že ukvarjali s tem, kako več pridelati, zdaj pa ugotavljamo, da se veliko ljudi, posebej v tem letu, ki nas je obdarilo z obilnim pridelkom, sprašuje, kako vse to shraniti, še posebej, če želimo živila ohraniti za več let. Raziskali smo vse metode in mite ter prišli do tega, kateri so najbolj zdravi načini shranjevanja. Knjiga se tako nanaša na fermentacijo, presno vlaganje, vlaganje s čim manj termične obdelave itd., zato mislim, da bo zanimiva za Slovence, ki smo precej vrtičkarsko usmerjeni.

Govorite o tem, kako pomembno je, da vzamemo zdravje v svoje roke in poskrbimo za preventivo.

Mislim, da nas je covid-19 naučil tudi to, da kljub vsem ukrepom, ki smo jih sprejeli (maskam, razkužilom, cepivom), ne moremo preprečiti tega, da bi prišli v stik z nekim patogenom. Prava zgodba se začne odvijati, ko se srečamo z njim. Veliko je odvisno od našega imunskega sistema. Patogeni predstavljajo le polovico zgodbe. Druga polovica je, ali obstajajo pogoji, da se razvijejo. Če smo hotel s petimi zvezdicami, v katerem se bodo virusi, bakterije ali paraziti veselo razmnoževali, potem smo v težavah. Če pa naše telo zanje ni ugoden teren, se bodo zelo hitro preselili kam drugam.

Anton Komat: Znanost je napredovala do točke, da ni več zdravega človeka

Kateri so torej tisti ključni ukrepi, ki naj bi jih izvedli, da se obvarujemo pred virusnimi okužbami?

Zelo pomembno je, da poskrbimo za to, da naša tkiva niso zakisana, ker se večina patogenov uspešno razmnožuje le tam, kjer pH vrednost ni ustrezna. Pomembno je tudi, da nismo zasluzeni. Določena hrana, posebej pšenica in mlečni izdelki, še posebej v zimskem času povzročajo zasluzenost. Paziti moramo tudi na to, da sluznice niso suhe. To se pozimi zelo rado dogaja, ker veliko časa preživimo v prostorih z zelo suhim zrakom. Če so naše sluznice spolzke, virus zdrsne, če pa so suhe, se z lahkoto pripne. Naši predniki so poskrbeli za to, da so bile sluznice vedno na debelo obložene z zaščitno sluzjo. Danes smo na to nekoliko pozabili, zato je tudi težav z respiratornimi obolenji toliko več.

Pomembno je tudi, da ohranjamo pretočno limfo. Pozimi, ko več sedimo, se manj gibljemo in smo manj na svežem zraku, smo vsi nekoliko 'postani'. To zelo dobro botruje razvoju težav. Prav tako ni vseeno, v kakšnem stanju je naša notranja servisna služba, ki lahko hitro sanira potencialne vdore oz. poškodbe. V vseh raziskavah, ki jih že desetletja spremljamo, se je pokazala zelo visoka korelacija med pomanjkanjem vitamina D in pojavom respiratornih težav. Pri osebah, ki so zbolele za covidom-19 in so pristale na respiratorjih ali na intenzivni negi, niso našli niti ene, katere zaloge vitamina D ne bi bile daleč pod kritično mejo. Ne preseneča, da večina populacije zboli ob podobnem času. Okoli novega leta se začne sezona, ko poidejo zaloge vitamina D, ki smo ga nabrali po naravni poti. Zelo pomembno vlogo pa igrata tudi vitamin C in magnezij.

Sanja Lončar, strokovnjakinja za zdravo prehrano. Ljubljana 16. marec 2015. [avtor:Černivec Aleš] FOTO: Aleš Černivec/delo Černivec Aleš

Katere so po vaših opažanjih največje napake, ki jih z željo, da bi se čim prej pozdravili, naredimo, ko staknemo virusno okužbo?

Vesela sem tega vprašanja. V zadnjih dveh letih sem zaslišala vsakega, za katerega sem izvedela, da je zbolel, saj me je zelo zanimalo, kako je bolezen potekala, kakšni so bili simptomi ter ali je prišlo do kakšnih zapletov. Ne rečem, da je bila to znanstvena raziskava, je pa potrdila moja prepričanja. Zapleti so se pojavili le pri ljudeh, ki so že ob prvih znakih bolezni zniževali vročino in uživali protibolečinske tablete.

Povišana temperatura je genialen način, kako se organizem bori z virusi. Na tak način jih dobesedno skuri in jim, če ne drugega, prepreči, da bi se še naprej razmnoževali. Če umetno znižujemo vročino, je to tako, kot da bi na stežaj odprli vrata virusom. Bolečina po drugi strani pomeni, da se v določenih tkivih dogaja pospešen pretok. Vedno nas zaboli, ko pride do nekega vnetja. Vnetje pomeni, da smo armado poslali nad težavo. Če ugasnemo to bolečino, našim vojakom sporočamo: »Lažni preplah, pojdite nazaj domov.«

V času, ko telo držimo v takem omrtvičenem stanju, virusu omogočamo, da se brez kakršnihkoli ovir širi. Ko se imunski sistem zbudi iz stanja omamljenosti, naenkrat zagleda, da so virusi že okupirali ogromno število celic, zato sproži prav tisto, česar si ne želimo – citokinsko nevihto. Naš imunski sistem začne ubijati vse okužene celice. Če jih je preveč, lahko poškoduje velik delež naših tkiv v pljučih in potem ni druge možnosti, kot da končamo na intenzivnih tretmajih. Zelo pomembno je torej, da zaupamo svojemu imunskemu sistemu in znamo z njim sodelovati. Da znamo ločevati, kaj je bolezen in kaj naša obramba. Vročina, vnetje in bolečina so naša orožja. Če jih izklopimo, bomo imeli veliko več težav, kot bi jih imeli sicer.

Erika Brajnik: Zaradi uživanja kruha ima vsak drugi Slovenec glivice

Omenili ste, da Slovenci pojemo preveč mesa. Koliko ga dejansko potrebujemo? Ali ga je mogoče učinkovito nadomeščati s katerimi drugimi živili?

Moja babica je rekla, da je v življenju pojedla veliko mesa. Jedli so ga dvakrat na teden. To je včasih veljalo za veliko. Slovenci zaužijemo odločno preveč živalskih beljakovin – v povprečju 90 g na dan. V 100 g mesa ali ribe je približno 16-22 gramov beljakovin. Telo jih potrebuje okoli 25 g na dan, zgornja meja 50 g pa je količina, ki jo telo še lahko predela, da se ne bi v njem nalagali kisli presnovki, ki ustvarjajo vnetja in razne degenerativne bolezni. Drugi problem je, da meso danes postaja vse bolj problematičen zvarek; od načina, kako se dela z živalmi, do "makeupa" na mesu, sredstev za zadrževanje vlage, žvepla, ki ga dodajo, da se s tem ohrani rdeča barva in podobno. V Ameriki ga na primer dezinficirajo s klorom. To ni več ničemur podobno. Poznati je treba razliko med izdelki iz živali, ki so živele srečno in svobodno življenje, ter med mesom iz živali, ki so živele v okolju, podobnem koncentracijskim taboriščem.

Če ne uživamo mesa, smo prav tako lahko povsem zdravi, vendar moramo vedeti, kako med seboj kombinirati rastlinska živila, da zaužijemo vse potrebne aminokisline. Ko uživamo fižol skupaj z žiti, dobimo vse snovi, kot bi jih, če bi jedli zrezek. Podobno je pri kombinacijah testenine-fižol, ješprenj-fižol, fižol-koruza ter riž-leča. Če govorimo o železu, ga v mesni prehrani v pomembnejših količinah najdemo samo v jetrcih. V kakovostnem kakavu je dvakrat več železa kot v zrezkih iz rdečega mesa. Obstajajo torej določeni miti, ki so jih desetletja sprožali v prid nekaterih delov prehranske verige.

Sanja Lončar FOTO: Osebni Arhiv

Kakšno pa je vaše stališče glede pomena vključenosti mlečnih izdelkov v prehrano? V zadnjem času so mnenja, kar se tega tiče, zelo različna. Eni zagovarjajo, da so tovrstni izdelki pomemben del zdravega jedilnika, drugi, da je bolje, če jih ne uživamo …

Odvisno je, o čem točno govorimo. Na eni strani imamo mrtve nekoristne produkte, ki so bili obdelani na visokih temperaturah, homogenizirani, sterilizirani itd. Na drugi strani imamo mleko in mlečne izdelke, s katerimi so ljudje pozdravili najtežje bolezni. To so kozje mleko ter fermentirani izdelki iz kozjega ali iz ovčjega mleka. Fermentirane oblike mleka so na splošno bolj prebavljive. Potem se moramo vprašati, ali se je žival pasla in ima zdrav mikrobiom, ali je to žival s tekočega traka, ki sonca sploh ni videla? Raziskave kažejo, da je sestava mleka, če primerjamo prvo in drugo možnost, povsem neprimerljiva, kar se tiče vsebnosti omega 3 maščob, vitamina D in koristnih mikroorganizmov. Odvisno je tudi od tega, o mleku katere živalske vrste govorimo. Biološko gledano se ovca in koza veliko bolj zdravo prehranjujeta, zato je njuno mleko bolj hranljivo. Upoštevati moramo tudi to, kdo mleko uživa. Približno tretjina ljudi nima z mlekom nobenih težav, tretjina jih ima nekaj, ampak ga še vedno lahko uživa, za tretjino pa je mleko povsem neprimerno, ker ga ne morejo prebaviti.

PREBERITE ŠE --> Sanja Lončar razbila mit o limonah in vitaminu C (in kaj so boljše alternative)

V zadnjem času je bilo z znanstvenimi raziskavami, ki jih je izvedla Švicarska klinika Paracelsus, ugotovljeno, zakaj ima mleko na številne ljudi vnetni učinek. Veliko krav, seveda iz industrijskih obratov, tekom svojega življenja zboli. Takrat jih zdravijo z antibiotiki. Zgodi se jim podobno kot nam. Poruši se jim črevesna flora in v črevesju se zaredi preveliko število klostridijev. To so zelo zoprne bakterije. Ko mi mleko termično obdelamo, s tem sicer pobijemo te bakterije, ne moremo pa uničiti toksinov, ki so jih sprožile, oziroma njihovih spor. Te se v mleku še vedno pojavljajo, in ko pridejo v stik z našo sluznico, lahko pride do blagih vnetij, ta pa ustvarijo okolje, ki je ugodno za razvoj kandide in drugih patogenov. Naredili so ogromno raziskav in pri tem skoraj niso našli izdelka iz industrijsko pridelanega mleka, ki ne bi bil obremenjen s temi vnetnimi snovmi.

V Sloveniji živimo, kar se tega tiče, na rajskem delu sveta, kjer je še vedno možno dobiti pristno hrano. To, o čemer lahko Američani samo sanjajo, je pri nas za vogalom. Še vedno gremo lahko s kanglico po mleko. Kokoši, ki nam dajejo jajca, lahko poznamo po imenu. Lahko sami sirimo surove izdelke. V nekaterih državah je to prepovedano. V teh norih časih je privilegij živeti v Sloveniji.

Dogodek, na katerem je predavala Sanja Lončar FOTO: Osebni Arhiv

Govorite tudi o pomenu tega, da bi v čim večji meri prešli na samooskrbo. Zasaditev katerih vrtnin bi priporočili nekomu, ki ima na razpolago manjši vrtiček, da bi s pridelkom dobil kar največ hranljivih snovi in tako najbolje poskrbel za svoje zdravje?

Če razpolagamo z majhnih vrtičkom, je najbolj smotrno gojiti začimbe. 10 gramov peteršilja vsebuje več antioksidantov kot kilogram krompirja. Poleg tega lahko peteršilj, ki raste na enem kvadratnem metru, koristimo celo leto. Kozarec posušenega origana nam da, kar se tiče antioksidativnega potenciala ter protivirusnega in protivnetnega delovanja, več kot cela polica vložene paradižnikove mezge. Razmerje med tem, kar nam dajejo zelenjava in začimbnice, se giblje okoli 1:50. To pomeni, da bi lahko na dveh kvadratnih metrih, na katerih smo posejali začimbnice, pridelali toliko rudnin in antioksidantov, kot bi jih sicer na 100 kvadratnih metrih, na katerih pridelujemo zelenjavo. Nekaj grmičkov drobnjaka, ki je povsem nezahteven za vzgojo, nam da več vitamina C, kot bi ga dobili z nekaj gajbicami jabolk. Pri nas se premalo zavedamo, kakšno moč imajo začimbnice. Ponekod po svetu si sploh ne belijo glave s posebnimi meniji in prehranskimi dopolnili, ampak zaužijejo skledico riža in 10 gramov začimbnic na dan, s čimer telo oskrbijo z vsem, kar potrebuje.

Če ostane na vrtičku še kaj prostora, svetujem sajenje vsega tistega, kar je nemogoče kupiti v trgovini v neoporečni obliki. Če kupimo solato berivko, ki je bila uvožena iz druge dežele, v zaščiteni atmosferi, ne moremo pričakovati posebne kakovosti. Posebej v listnati zelenjavi vsebnost vitaminov čez noč pade. Na vrtu je dobro imeti trajno rukolo ali katero drugo vrsto solate.

Kakšne trende si lahko na področju oskrbe s hrano obetamo v naslednjih letih?

Tisti, ki malo bolj spremljamo dogajanje po svetu, vam lahko z gotovostjo povemo, da bo iz dneva v dan težje. Oskrbovalne verige se trgajo, pridelovalne površine se krčijo, predelovalni obrati pa zapirajo. To se sistemsko dogaja po vsem svetu. V ozadju so verjetno interesi špekulantov. Cene hrane so že sedaj ušle izpod nadzora. Cene nekaterih živil so za 50 ali 100 odstotkov višje. V osnovi hrana zdaj predstavlja veliko večji delež naših stroškov kot včasih.

V Sloveniji imamo možnosti, ki jih številne druge države nimajo. Lahko povečamo delež samooskrbe. Lahko se naslonimo na vrtičke, nabiralništvo in zeliščarstvo. Letos je zraslo toliko gob. Že čemaža v Sloveniji je toliko, da bi ga lahko vsak Slovenec jedel celo leto. To so jokerji, za katere upam, da jih ljudje izkoriščajo. Kdor bo lačen, si bo sam kriv za to. Ljudje, ki si med seboj pomagajo in so okrepili sodelovanje v lokalni skupnosti, imajo lahko polne shrambe in živijo v obilju, tudi če nimajo svojega vrtička.