Zdi se, da živimo v času, ko je vse gnetljivo in spremenljivo; smo kreatorji lastnih usod. Če nam trenutna barva las ne ustreza, jo spremenimo. Če se nam zazdi, da je Slovenija premajhna za nas, lahko poiščemo srečo drugje. Kaj pa naše telo? Imamo sploh še avtonomijo, da smo očarljivi s svojimi pomanjkljivostmi vred ali pač ravno zaradi njih?
Pred časom je izšla knjiga prof. dr. Uroša Ahčana in bila takoj razprodana. Skalpel navdušuje, šokira in odstira. S tančicami nevidnega, ko vidno postavi pred naše oči z nazornimi posnetki trpljenja poškodovanih tkiv in razbitih sanj, globoko nagovori slehernika. Prof. dr. Ahčan je prodoren, iskriv in iskren sogovornik, ki nas z zgodbami popelje v kompleksen preplet medicine, etike, empatije in sočutja.
Vaša knjiga je še pred uradno predstavitvijo doživela ponatis. Res je nekaj posebnega. Kako jo čutite zdaj, dobra dva meseca po izidu?
Veseli me, da so bralci prepoznali iskrenost. Vedno znova me radostijo pozitivni odzivi in da se ljudje, ne glede na poklic, prepoznajo v knjigi. Da razmišljajo o svojih strokovnih poteh, o definiciji uspeha in življenju kot priložnosti. Da se številni bralci po prebrani knjigi pogovorijo s seboj, razmišljajo o prihodnosti, pomenu vzgoje otrok, šolskem in zdravstvenem sistemu. Razmišljajo o pasteh in stranpoteh sodobnega sveta. Kdor prebere knjigo, spozna resnično delo in življenje zdravstvenih delavcev.
Veseli me, ko pravijo, da knjiga daje upanje in vero in postavlja izzive mlajšim generacijam. Presenetljivo je bila razprodana v treh tednih, saj nimam družbenih omrežij in sledilcev. Velika zahvala gre vsem medijem in novinarjem, ki so prepoznali njeno vrednost in jo predstavili javnosti. Hvala vsem bralcem.
Vaša pot je posebna, drugačna. Če bi jo opisali na kratko, je rdeča nit želja po izjemnosti in odličnosti. Ima v tem izboru »linije izrednega« sočutje sploh lahko posebno mesto?
Mislite sočutje do soljudi ali do samega sebe? Res je, da se pri iskanju izrednega, novega, popolnega preostali svet izgubi in ob tem tudi veliko sočutja; nase zdravniki pogosto pozabimo. Toda ta vrzel je zgolj navidezna, saj je fokus v postopku priprav, izvedbe, ko analiziraš fotografije, 3D-modele, animacije, brezmejen.
Ko pa se sreča pogled s pacientovim, se telo spremeni, reprogramira ...