Nika Kovač: Tega, kar imamo mi, v večini Evrope ni

S kolektivom je zagnala pobudo Moj glas, moja izbira (My Voice, My Choice), povezala več kot tristo evropskih organizacij in v manj kot letu dni zbrala več kot milijon podpisov za varen in dostopen splav.

Kampanja se je izkazala za še nujnejšo, kot so sprva mislili – v številnih državah so med zbiranjem podpisov naleteli na močne odporne strukture, cenzuro in vse bolj aktivne poskuse omejevanja reproduktivnih pravic.

Hkrati je postalo jasno, da se napadi na svobodo odločanja o svojem telesu širijo tudi znotraj Evrope, kar je še okrepilo njeno prepričanje, da je organizirano delovanje za ohranjanje in vzpostavljanje vladavine prava in človekovih pravic ključno. Nika Kovač je poleg Slavoja Žižka in Luke Dončića najplemenitejši slovenski izvozni »artikel«.

Opazujemo uspeh Inštituta 8. marec na lokalni in evropski ravni in smo seveda zelo navdušeni. Na zunaj je videti, da stvari, ki jih počnete, delate z lahkoto. Milijon podpisov za varen in dostopen splav v Evropi ste zbrali v manj kot letu dni. Saj potem ne more biti tako težko! Pa kar je, mar ne?

Je. (Se nasmehne.) Lansko leto je bilo za Inštitut 8. marec najtežje doslej, saj smo se prvič srečali s tem, kako velika je Evropska unija zares. Spoznali smo, kako težko je mobilizirati ljudi po vsej Evropi, izziv zbiranja milijon podpisov pa se je zarezal tudi v ekipo. Marsikdo se je odločil, da tako zahtevne naloge ne bo opravljal. Na srečo smo na polovici leta dobili deset novih čudovitih ljudi, ki so zagrabili in pomagali zbrati zahtevani milijon.

Ovir na poti je bilo kar precej. V nekaterih državah je splav, tako kot na Poljskem, skoraj povsem prepovedan, na Malti lahko ženske, če naredijo splav, gredo v zapor, naši prostovoljci so imeli zaradi zbiranja podpisov težave s policijo itn. Ni pa seveda pomagalo dejstvo, da so algoritmi na facebooku in instagramu nastavljeni tako, da vsebine o splavu skrivajo. Da dosežeš milijon podpisov, je treba delati, delati, delati, temu posvetiti vsak trenutek svojega dneva in ... potem ti uspe.

Ko ste lani konec aprila sprožili kampanjo Moj glas, moja izbira (My Voice, My Choice), sprva marsikdo ni razumel, da ne gre za poseganje v slovensko – vendarle imamo pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok zapisano v ustavo – niti katerokoli drugo državno zakonodajo, temveč za način urejanja dostopa do varnega splava na evropski ravni. Da je treba v Evropi reproduktivne pravice zaščititi, vam je postalo jasno, ko ste bili v ZDA ravno poleti 2022, ko je padel primer Roe proti Wade. A v tem času se je nujnost vaše pobude samo še poglobila, mar ne?

Nedavno sem se vrnila iz New Yorka in lahko sem na lastni koži začutila, kako zelo se je spremenilo vzdušje, odkar sem bila v ZDA nazadnje. Ko sem bila na začetku decembra, neposredno po volitvah, gostja Democracy Foruma in Baracka Obame in ko sem govorila o kampanji Moj glas, moja izbira, sem imela občutek, da delam kampanjo o nečem, kar je splošno sprejeto, torej o pravici do svobodnega odločanja o rojstvih otrok, da delamo torej kampanjo o skupni vrednoti.

Zdaj, nekaj tednov kasneje, pa sem v ZDA dobila občutek, da vsi mislijo, da delam nekaj drznega, radikalnega, da je v resnici kampanja Moj glas, moja izbira kampanja proti sistemu, kampanja proti prevladujoči mentaliteti, ki sta jo pripeljala Donald Trump in Elon Musk.

Eden od prvih ključnikov, ki se je po ameriških volitvah pojavil na družbenih omrežjih, je bil #YourBodyMyChoice, ki ne govori o ničemer drugem kot o posesivnem odnosu do ženskega telesa. Zato se naše vseevropsko gibanje za zaščito reproduktivnih pravic spreminja že v ameriško gibanje, saj nam vse več Američanov piše, da bi se nam pridružili in vzpostavili kontrapunkt moški objestnosti, ki meni, da si lahko vzame prav vse.

Nika Kovač, foto: Leon Vidic

Z zagonom evropske kampanje ste lahko tudi opazovali, kako so v primerjavi z Inštitutom 8. marec organizirane ekipe v tujini. Kaj ste spoznali?

Pričakovala sem, da so vse organizacije take, kot je naša. Ena od lepih lastnosti Inštituta 8. marec je namreč to, da smo prisotni tako na podeželju kot v mestih, pa tudi ljudje, s katerimi delamo, niso čisto običajni. Velikokrat rečem, da so naša vrata odprta vsem, ki si želijo delati dobro. Delamo z ljudmi, ki so verni, s tistimi, ki so volili desnico, s starejšimi, mladimi, in ko se povežejo, res lahko naredijo marsikaj. Ravno zato je bila Slovenija ena najuspešnejših držav pri zbiranju podpisov.

Zato me je šokiralo, ko sem videla, da tega, kar imamo mi, v večini Evrope ni. Obstajajo nevladne organizacije z veliko sredstvi, z imeni, a učinka je na koncu bore malo. Zato smo začeli vzpostavljati lastne skupine po vsej Evropi, organizirali whatsappove skupnosti po vseh državah in pokazalo se je, da lahko netipični zavezniki naredijo več kot kdo, o katerem si prej mislil, da bi lahko glede na njegov opis dela računal nanj. Tako veliko presenečenje je bila na primer Severina, ki je kampanjo Moj glas, moja izbira vzela za svojo.

PREBERITE ŠE -> Dr. Špela Miroševič: Vse se bo ustavilo, če se ustavim jaz

Zdi se mi, da se v taki kampanji stvari dogajajo tako zelo hitro, da jih je težko predelati sproti, a me vseeno zanima, po čem si boste zapomnili preteklo leto.

Predvsem po dveh pomembnih rečeh. Prva je, da je kampanja Moj glas, moja izbira, to si upam reči, največja kampanja, ki jo je Slovenija kadarkoli organizirala. Dobila je ogromno podpore.

Severino smo že omenili, saj jo je vzela za svojo. Igralec Mark Ruffalo je lansko podelitev oskarjev izkoristil za to, da nas je podprl, predsednik Obama mi je za en dan prepustil svoj profil na instagramu ... Druga pomembna reč, ki me jo je ta kampanja naučila, pa je, da čudežne rešitve preprosto ne obstajajo.

Kampanje ne more postaviti na noge objava na facebooku, znana osebnost, ki se postavi zanjo, temveč se za uspehom skriva garanje tisoč ljudi, ki se odločijo, da bodo nekaj naredili, nekaj spremenili. Zdaj le še bolj verjamem v trdo delo in se zavedam, da preprostih rešitev ni.

Kdaj ste se nazadnje dobro naspali?

Se ne spomnim. (Se kislo nasmehne.) Najbolje spim na letalih. Srečo imam, da veliko potujem in predavam po svetu, da lahko vsaj tistih deset ur, ko letim na drugo celino, izklopim telefon in se naspim.