Nedavno smo jo gledali v božičnem filmu Ide Weiss Kapa, prebirali zbirko njenih otroških knjig Osamljeni gaj, konec tedna pa bo premierno odigrala monokomedijo Nikoli ni prepozno. Igralka Mojca Fatur je kot žuboreč potok, ki vsako pomlad teče še bolj silovito.
Epidemija je nedvomno zaznamovala naša življenja. Kako se je dotaknila vas in vaše družine?
Potem ko sem leta 2016 dobila diagnozo mielodisplastični sindrom, sem zavestno naredila rez. Umaknila sem se, da bi se posvetila zdravljenju. Zato tudi epidemija name ni posebno vplivala, saj sem že prej zelo malo delala. Klemnu (Slakonji, Mojčinemu partnerju, op. p.) pa se je za pol leta vse ustavilo, kar pomeni, da sva bila ves ta čas povsem brez prihodkov. Še dobro, da sva imela nekaj prihrankov, da smo lahko živeli od njih.
Med četrtim in šestim letom sem zaradi aplastične anemije večino časa preživela na hematološkem oddelku. Zdravniki so bili prepričani, da majhen otrok ne more biti pri miru, zato so me kot pujska zvezali za roke in noge ob ograjo posteljice. Ko se spomnim tega dogodka, se mi, zanimivo, pojavi slika ne samo tega, da mi je zdravnik z dolgo in globoko iglo prebadal prsnico, temveč tudi, kako je, medtem ko je to počel, osvajal sestro. Medtem ko sta si izmenjevala dovtipe, sem jaz ležala zvezana. Starši niso smeli biti zraven, ker so bili to drugi časi.
