Marijina iskrena pripoved je razblinjanje mitov in trpek pogled v ogledalo. Njena zgodba kaže, da še vedno živimo v družbi, ki želi žrtev narediti sokrivo udeleženko zločina. Kaže tudi, da papir prenese vse. To, kako kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost najdevajo epilog v praksi, je nekaj, za kar potrebujemo dober želodec. A Marija si ni dovolila vzeti svoje moči. Marija ne misli biti tiho.
Seveda sem se branila! A ko ti telo v nekem trenutku otrpne, ko se »sprijazniš« s tem, da izhoda ni … Zavedala sem se, da me bodo, če bom začela brcati in kričati, pretepli in ubili.
Nam lahko zaupate svojo zgodbo?
Ko sem bila stara 15 let, sem doživela posilstvo. Kar se mi je zgodilo, dolgo časa, razen nekaj prijateljicam, nisem povedala nikomur. Doma sem povedala šele, ko sem se odločila podati prijavo. Potrebovala sem osem mesecev, da sem sprejela to odločitev. Veliko deklet, žensk o tem, kaj se jim je zgodilo, ne spregovori zato, ker imajo tako silovite občutke krivde. Kajti če si ženska želi najti »izgovor«, da je za vse skupaj kriva sama, ga bo gotovo našla. Vsaj jaz sem ga. Čeprav me je skupinsko posililo pet moških, je v meni zeval občutek krivde: »Če si prostovoljno sedla v avto, potem si si sama kriva za to, kar se ti je zgodilo.« Ti občutki so bili tako močni, da sem potrebovala več mesecev, da sem lahko šla na policijo. Takrat sem ravno dopolnila 16 let, in ker smo bili sredi epidemije, se na policijski postaji nisem oglasila osebno, temveč sem poklicala. Nisem vedela, ali sploh smem priti osebno ali ne. Pred prijavo tudi nisem vedela, kako takšne prijave potekajo, kaj vse me še čaka. Prvo vprašanje, ki mi ga je policist postavil po telefonu, je bilo, ali imam dokaze. Seveda bi več kot 90 odstotkov žensk na tej točki reklo ne, kar bi nato večino ustavilo pri tem, da postopek nadaljujejo.
Kaj je sledilo po prijavi?
Na »srečo« so med posiljevanjem snemali. To mi je pri vsem skupaj pomagalo, vendar sem takoj zatem dobila vprašanje, zakaj nisem šla h ginekologu. A najhujše je šele sledilo ...
