Klara Čampa je mlada mamica dveh deklic, ki ji je rak večkrat prekrižal življenjsko pot. Kako močna je njena volja do življenja in kako trdno verjame v to, da nam pozitiven pogled na svet daje tisto pravo moč, začutite že v nekaj minutah pogovora z njo. To je intervju o boju z rakom in lastnimi temnimi mislimi, o podpori in lekcijah, ki jih je vredno sprejeti.
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Izjemno rada imam življenje. Res pa je, da mi je življenje v zadnjih letih prineslo kar nekaj padcev. A prav ti so me izoblikovali v žensko, ki točno ve, kaj je njeno bistvo in kaj je smisel njenega življenja.
Danes bova govorili o raku, bolezni, o kateri marsikdo težko razpravlja. Katere so največje zmote, ki jih imamo ljudje o raku in samem zdravljenju?
Naša največja zmota je to, da je rak smrtna obsodba. Že sama beseda ima negativen prizvok. Raka ima, umrl bo. Mislim, da ljudje še vedno niso ozavestili, da je v današnjem času rak bolezen, ki jo lahko tudi pozdravimo. Seveda obstajajo različne diagnoze, kakšne so res hude. V veliko primerih pa ob pravočasnem ukrepanju raka seveda lahko premagamo. Rak dojke v začetni fazi je zelo rešljiva bolezen in želim si, da nas ne bi bilo tako strah. Druga zmota, s katero se začuda še vedno srečamo, pa je to, da je rak nalezljiv. Seveda ni, a včasih se družba na bolnike z rakom odzove, kot da so kužni.
Ko sem zbolela, so mi že na Onkološkem inštitutu predlagali, naj grem k psihoonkologinji. Na začetku nisem čutila te potrebe. Ko dobiš diagnozo, si pod takšnim adrenalinom, ki te drži pokonci in se ne vdaš kar tako. Sem pa na neki točki začutila, da je tudi ta adrenalin popustil, da nisem več tako močna. Morala sem si priznati, da ne zmorem več vsega sama.
Kako ste se soočili z diagnozo, da imate raka, še posebej v času, ko se je z enako diagnozo borila tudi vaša mama?
Mislim, da mi je bilo prav zaradi njene bolezni morda lažje. Seveda še vedno težko, a lažje, kot če bi se s tem srečala prvič. Imela sem že veliko informacij, kaj rak dojke sploh pomeni in kako so videti zdravljenja. Ko sem dobila svojo diagnozo, sem že razumela vse težke strokovne besede, zato je bila manjša negotovost, kaj to zame pomeni. Doma sem imela mami, ki se je s to isto boleznijo že borila, moje edino vprašanje je bilo zato, kakšna je moja napoved?
Kako težko je takšno novico o bolezni sporočiti svoji družini in prijateljem?
To je bil zame eden najtežjih delov ...
