Bivša evangeličanska duhovnica je v času svojega delovanja rada presenečala, morda komu vijugala možgane, a vsaj »laiki« smo njena dejanja sprejemali z navdušenjem, upanjem, da svoboda je. Potem je kar nekaj časa nismo slišali, pred kratkim pa smo videli dokumentarni film o njej z naslovom Duhovnica. Presunljivo in ja, tukaj mi zmanjkuje besed. Pravih.
Dobršen del pogovora je nastal dopisno, potem pa sva jo s fotografom obiskala v Gornjih Petrovcih, kjer trenutno živi, da dorečeva pomembne podrobnosti. Jana Kerčmar je posebna in nedvoumno močna ženska. Govori iz srca, pove veliko in več. Ne spomnim se, da bi se kadar koli pogovarjala s človekom, ki govori tako odprto, iz sebe in iskreno. Prav na iskrenost moja sogovornica stavi.
Očitno je, da je odziv okolice ne skrbi. Misli tečejo brez olepševanja, dolgovezenja, ne ovinkari, je kratka in jedrnata. Kljub trpkosti in preizkušnjam iz nje vre radost. Življenja. Poslušam jo in gledam. V glavi se mi vrtinči nešteto misli in odgovore dobivam, še preden ji postavim vprašanje.
Jana ima dve sestri in o njiju govori z neizmerno ljubeznijo: »Miriam je od mene mlajša eno leto in dva tedna in je umetnostna zgodovinarka. Poročena je z duhovnikom, izjemno je nadarjena za mnogo stvari, je izvrstna slaščičarka in dela odlične torte. Druga sestra Alenka je štiri leta mlajša in vzgojiteljica, živi na Slovaškem, kjer je ustanovila prvi zasebni mednarodni športni vrtec in med drugim sodeluje tudi s Slovenijo. Obe sta neverjetni.«
Jana v pogovoru večkrat poudari, da moramo izhajati iz dobrega. Trenutno je brezposelna, čisti evangeličansko cerkev, je govornica na pogrebih in še kaj bi se našlo, predvsem pa ureja prevod diplome (iz teologije je diplomirala v Bratislavi) in nostrifikacijo.
Želi delati pripravništvo v domu za ostarele, zanima jo paliativna oskrba in rada bi naredila strokovni izpit iz socialnega varstva. V prihodnosti si želi delati z otroki in ostarelimi, rada bi vzpostavila model medgeneracijskega sodelovanja. »Z otroki, ki so sirote, ostarelimi v naravi in med čebelami, ja, to so moje sanje.« Izpolnjuje in osrečuje jo, ko daje ljudem tolažbo.
Potem nas zmoti telefon, Jano kliče mama, veselo kramljata v slovaškem jeziku, takisto Jana govori tudi s svojo hčerko. Slovaščina je v njej. A pri njej domuje še marsikdo in marsikaj.
Jana Kerčmar, foto: Črt Piksi
Dokumentarni film Maje Prettner Duhovnica je pretresljiv, mestoma izjemno boleč, a tudi osvobajajoč. Zaupajte nam, katera je bila točka preloma, ko ste se odločili, da boste svojo življenjsko zgodbo zaupali javnosti?
Točka preloma je bila po ekumenskem bogoslužju v Apačah januarja 2018, ko sem dojela, da dejansko snemamo film o meni. Do takrat sem namreč mislila, da snemamo film o več duhovnicah in duhovnikih. Majo sem na začetku narobe razumela. Če bi jo dobro, v snemanje ne bi privolila, saj nisem tip osebe, ki bi tako silila v javnost. No, ker pa je že bilo prepozno, da bi vse skupaj odpovedala, sem Maji rekla, ne jaz, moje sporočilo naj pride do izraza.
To se je z leti snemanja filma zanimivo izpopolnjevalo. Temelji na Jezusovi zlati zapovedi o ljubezni do Boga, sebe in bližnjega. Ker vem, da sem doživela ogromno stvari, ki so bodisi tabu tema bodisi travma, sem se odločila, da lahko na podlagi izkušenj mogoče s filmom komu pomagam pri prebolevanju lastnih bolečin. Rahlo nerodno, a kaj hočeš, čudna so pota Gospodova.
Film je nastajal pet let, kar je bilo za vas nedvoumno tudi naporno obdobje. Kaj se je v teh petih letih snemanja pri vas zgodilo osebnega, česar seveda niste mogli načrtovati in je vključeno v film?
Ko sem takrat ugotovila, da snemamo film o mojem življenju, je bil moj prvi stavek: »Ja, dete drago, pa kaj boš mene snemala? Saj živim najbolj dolgočasno življenje duhovnice. Živim v bloku, v centru mesta, delat se vozim eno nedeljo v Apače, drugo v Selo. In to je to. Vmes kak pogreb.« Prav žal mi je postalo Maje, saj sem že videla fiasko. Nisem denimo vedela, da bom želela v vojsko. Nisem vedela, da bom dobila raka. Nisem vedela, da bom dala odpoved. Nisem vedela, da se bom dvakrat selila. In še ...
