Dr. Mihael Jožef Toman: Treba bi bilo omejiti število kopalcev v Blejskem in Bohinjskem jezeru

Voda je življenjsko pomembna tekočina, saj jo za svoje preživetje potrebujemo tako ljudje kot živali in rastline. Človeško telo je namreč v kar 70 odstotkih zgrajeno iz vode. Kljub temu da se vsi zavedamo, za kako pomembno dobrino gre in da smo od nje vsi odvisni, pa kot družba s številnimi dejavnostmi in posegi v vodne vire tega ne izkazujemo, temveč vplivamo na slabšanje njene kakovosti skozi čas.

O vodi sva se pogovarjala z biologom, ekologom, rednim profesorjem za ekologijo in raziskovalcem celinskih vod dr. Mihaelom Jožefom Tomanom, ki tudi v mednarodnem prostoru velja za enega najbolj relevantnih strokovnjakov za vode, tej tematiki pa je posvetil že več kot 40 let svojega življenja. Zaseda tudi funkcijo podpredsednika Slovenskega društva za zaščito voda.

Dr. Toman je razložil, zakaj je slovensko vodno bogastvo tudi v svetovnem merilu nekaj izjemnega, opredelil je dejavnosti, s katerimi ogrožamo naše vodne vire, opisal, v kakšnem stanju so naša alpska jezera in kakšen poseg v vodno okolje predstavlja hidroelektrarna, povedal pa je tudi, v kakšnem stanju je naša pitna voda in do kakšnih sprememb stanja lahko pride v prihodnje. 

Znano je, da je naša država v količinskem smislu zelo bogata z vodo in da je prav tako izjemna pestrost vodnih oblik. Lahko razložite, po čem se Slovenija, kar se tiče vodnega bogastva, bistveno razlikuje od neke povprečne evropske države?

Slovenija je izjemno hidrološko okolje, za katerega je značilna velika pestrost površinskih in tudi podzemnih vod, na katere pogosto pozabljamo, saj so skrite našim očem. Slovenija je kot dežela izjemnega pomena tudi v smislu biodiverzitete podzemnih vodnih habitatov. Redkokje na svetu obstajajo vodna okolja s tako pestrimi življenjskimi združbami.

Pri tem lahko omenim človeško ribico, ki je tipični predstavnik naše favne in živi na območju od Italije do Črne Gore, torej na območju Dinaridov. Da ne govorim o črni človeški ribici, ki je edini slovenski vretenčarski endemit v svetovnem merilu, kar pomeni, da živi samo pri nas. Poleg nam znanih vrst, ki naseljujejo podzemne habitate, obstajajo še številni organizmi, ki jih verjetno nikoli ne bomo odkrili. Mnogi od njih bodo zaradi naših aktivnosti na kopnem, ki škodujejo podzemnim habitatom, tudi izumrli.

Kljub temu da se lahko pohvalimo z izrednim količinskim stanjem slovenskega vodovja - vidnega in nevidnega, podzemnega in površinskega - pa vse bolj ugotavljamo, da se življenjske razmere v številnih vodnih okoljih zaradi človekovih aktivnosti še vedno poslabšujejo. Žal veliko tovrstnih sprememb opažamo prav pri podzemnih vodah.

Biodiverziteta slovenskih podzemnih voda se torej hitro zmanjšuje. Med ogroženimi vrstami je tudi prej omenjena črna človeška ribica, ki živi v Beli krajini. Zaradi naših neaktivnosti, ki bi bile usmerjene v njeno zaščito, se zna zgoditi, da bo nekega dne preprosto izginila.

Heterogenost slovenskih voda je opazna že pri izvirih in različnih tipih tekočih voda, ki pa smo jih – tako kot drugod po svetu – z raznimi posegi izjemno prizadeli. Kar se tiče vodnega bogastva Slovenije, so naše vode v klasičnem kakovostnem smislu, kar se tiče kemijskih in organskih snovi, v stanju, ko bi težko rekli, da so izrazito onesnažene. Seveda imam tudi reke in potoke, v katerih so še danes prisotne organske snovi, ker čiščenje odpadnih vod ni ustrezno, zaradi česar lahko občasno tudi zacvetijo.

Mihael Jožef Toman Foto: Jože Suhadolnik

Je pa bistvena težava, kar se tiče sprememb površinskih rečnih sistemov, ta, da imamo vse več pregrajenih rek, ujetih v kanale in v ozke regulirane potoke. Te so velikokrat tudi betonirane. Na njih so postavljene škarpe in nasipi, ki onemogočajo stik prebivalstva z vodo kot z virom življenja.

Poplave, do katerih prihaja v našem okolju, velikokrat povezujemo s klimatskimi spremembami, pri tem pa se ne zavedamo, da so te dejansko bistveno bolj povezane z regulacijo vodotokov, z zajezovanjem rek ter z naselitvijo ljudi v rečne struge in na poplavne ravnice. Voda ima namreč svoj prostor, ki pa smo ji ga mi kot družba s takimi posegi odvzeli.

Naj spomnim samo na Savinjsko dolino, ki predstavlja tipičen primer naselitve poplavnih ravnic in celo rečne struge. Taka območja pred poplavami pogosto ščitimo z nasipom, vendar je taka oblika varovanja neprimerna, saj ta ob obilici vode popusti.

Poplave bodo lahko v prihodnje predstavljale vse večji družbeni problem. Treba se bo vprašati, kako bomo uredili urbanizacijo slovenske dežele, ki je pravzaprav eno samo ruralno okolje. Dejansko nimamo mest, ampak poseljeno deželo. Treba je torej resno in revolucionarno razmisliti o urbanizaciji tega prostora v urbanih planih. Žrtve poplav bi se morale vprašati, kdo je izdal dovoljenje za gradnjo hiše v rečni strugi oz. poplavni ravnici.

Slovenija se torej ponaša z izjemnim vodnim bogastvom, vendar se pojavlja vse večja dilema, kaj se bo z njim dogajalo v prihodnje. Upajmo, da to ne bo nekoč bogastvo zgolj s količinskega ne pa tudi s kakovostnega vidika. Kemijsko stanje površinskih vod v zadnjih desetih letih stagnira oz. se rahlo poslabšuje, ekološko stanje, ki je merjeno z biološkimi parametri, pa je vendarle boljše, kot je bilo včasih. To z drugimi besedami pomeni, da se je živi svet do določene mere sposoben prilagoditi spremenjenim razmeram.

Kateri posegi in dejavnosti igrajo ključno vlogo pri onesnaževanju naših voda ter vplivajo na poslabšanje njihovega kakovostnega stanja?

Največji vpliv ima raba kopnega prostora, ta pa obsega urbanizacijo, promet, kmetijstvo, industrijo in nenazadnje tudi naša bivališča. V povezavi s tem v vode uhajajo številne snovi.

V preteklosti smo kakovost tekočih voda ocenjevali predvsem na osnovi onesnaženosti z organskimi snovmi. Tovrstna onesnaženost se je s časoma zmanjšala, saj smo v preteklosti številna naselja priključili na čistilne naprave, s tem pa smo zmanjšali vsebnost ogljika v vodi in posledično fekalno onesnaženost.

Druga stvar je onesnaženost s kemijskimi snovmi – ta pa se sčasoma povečuje. Kemijske snovi imenujemo tudi sodobni onesnaževalci. Naša prebivališča so postala pomembnejši vir onesnaževanje kot industrija, saj vsakodnevno uporabljamo neprijetne, nevarne in celo toksične snovi, ki na koncu pristanejo v okolju. Med njimi so na primer farmacevtska sredstva.

Zelo pomemben vir onesnaževanja je kmetijstvo. Slovenija je sicer dežela, kjer znamo kmetovati tako, da pri tem hkrati ohranjamo tudi okolje. Seveda pa nam intenzivno kmetijstvo tega ne omogoča, saj se v sklopu tega dodajajo velike količine hranil, ki pa niso samo naravna, temveč tudi umetna, kot so nitrati in fosfati. Pri taki obliki kmetijstva je zahtevana tudi raba fitofarmacevtskih sredstev, ki pa lahko pomembno prizadenejo okolje. Najbolj toksični herbicid so glifosati, za katere vemo, da so rakotvorne in mutagene snovi.

Mihael Jožef Toman Foto: Jože Suhadolnik

Na tak način ne obremenjujemo samo površinskih voda, ampak tudi podzemne. Snovi, ki zaidejo v podzemne vode, tam ostanejo tudi več sto let, medtem ko v rekah ostanejo le 10-15 dni. Zadrževalni čas snovi v podzemnih vodah je namreč neprimerno daljši kot v površinskih vodah. Ugotavljamo, da nevarnost predstavljajo tudi padavine. V ozračju je namreč vse več delcev, močne padavine pa jih spirajo, s čimer ti zaidejo v vodno okolje. To je tisto, kar nas v prihodnje lahko zelo skrbi.  

V Sloveniji so zelo problematični tudi naši vplivi na stoječe vode. V tem primeru ne gre za klasično onesnaževanje, temveč lahko govorimo o pognojenih vodnih okoljih z dušikovimi in fosforjevimi hranljivimi snovmi, za kar smo zasluženi tako posamezniki kot kmetijstvo.

Skrbijo me tudi evtrofirana območja številnih vodnih zajetij v severovzhodni Sloveniji, ki so namenjena namakanju in celo oskrbi s pitno vodo, vodna zajetja v južni Sloveniji ter akumulacije na velikih rečnih sistemih, kot so Sava, Drava in Soča.

Vse snovi, ki jih spuščamo v površinske vodotoke, prehajajo tudi v podzemne vode, zato bomo morali po vsej verjetnosti v prihodnje pitno vodo pripravljati na povsem drugačen način kot danes. Marsikje v Sloveniji namreč pijemo tako rekoč neklorirano vodo.

PREBERITE ŠE -> Aleš Kuhar: Če je cena živila nižja kot cena surovine, je nekaj narobe

Hidroelektrarne se vse bolj uveljavljajo kot zeleni vir energije. Kakšen je njihov vpliv na vodni tok rek, na katerih so postavljene, in na tamkajšnjo biodiverziteto?

Hidroelektrarne predstavljajo veliko obremenitev vodnega ekosistema, zato zanje ne moremo reči, da so zeleni vir energije. Zelo nevarne so izjave nekaterih energetikov, ki pravijo, da reka, na katerih ni jezov in hidroelektrarn, teče v prazno. Tak način razmišljanja nas namreč lahko pripelje v popolno degradacijo vodnih ekosistemov.

Male hidroelektrarne so problematične zaradi svoje številčnosti, zaradi česar se lahko določen del rečne struge hidrološko zelo spremeni. Po pravilih bi morali ohranjati biološki minimum oz. ekološko sprejemljiv pretok, vendar tega v praksi ne naredimo. Vsaka hidroelektrarna, tudi na manjšem vodnem viru, prepreči transport plavin in gibanje organizmov. Seveda pri tem pride tudi do spremembe struge in usedlin.

Zaradi večjih elektrarn, ki so postavljene na Soči, Dravi in Savi, pride do zelo velikih hidroloških sprememb, saj se tekoča voda spremeni v bolj ali manj stoječo. To privede do spremenjenih življenjskih razmer in posledično do drugačnih življenjskih združb. Zajezitve rečnih sistemov so v svetovnem, evropskem in slovenskem merilu prispevale k znatnemu zmanjšanju biodiverzitete. Zaradi hidroelektrarn na rekah se zmanjša tudi samočistilna sposobnost rek. Ta pa igra ključno vlogo pri tem, da je kljub številnim obremenitvam kakovostno stanje vod lahko dobro.

Mihael Jožef Toman Foto: Jože Suhadolnik

Zaradi postavljenih pregrad pride tudi do nalaganja nevarnih snovi, saj jih reka ne more več odnašati s tokom. V takih usedlinah pogosto pride do pomanjkanja kisika, zaradi česar redukcijski procesi prevladajo nad oksidacijskimi, posledično pa se v okolju oblikujejo drugačne snovi, kot bi se sicer. Tipičen primer tega je živo srebro. Elementarno živo srebro v naravi ne predstavlja problema, ko pa se to spremeni v organsko obliko, do česar pride ob pomanjkanju kisika, se živo srebro ob prisotnosti žveplastih bakterij pretvori v eno najbolj toksičnih snovi na planetu. 

Pomembno je omeniti tudi to, da se ob prisotnosti hidroelektrarn ribe iz spodnjih tokov ne morejo več seliti v zgornje, kjer bi se drstile. Če je pritokov več, ribe poselijo tiste, kjer se lahko razmnožujejo. Vendar lahko teh pritokov zaradi prisotnosti številnih hidroelektrarn tudi zmanjka. To privede do številnih težav.

Marsikje po svetu hidroelektrarne tudi ukinjajo in podirajo jezove. Zagotovo bo tudi v našem prostoru prišlo do trenutka, ko se bomo morali vprašati, ali jih res potrebujemo, saj prispevajo le odstotek ali manj energije v celotno slovensko energetsko omrežje. Smo za to res pripravljeni žrtvovati rečni sistem in ga spremeniti do te mere, da ne bo več poti nazaj?

V kakšnem stanju so glede na vaše podatke slovenska kopalna jezera, predvsem Blejsko in Bohinjsko jezero? Kaj se dogaja s slednjima in kako se njuno kakovostno stanje z leti spreminja?

Raziskovanja Blejskega jezera sem se prvič lotil že leta 1978, zato lahko o njem precej relevantno govorim. Od takrat do danes se stanje ni kaj dosti spremenilo. Še vedno so prisotni precejšnji vplivi pojezerja, kar pa se kaže v spremembah jezerske vode. Na jezero vplivajo nekatera nepremišljena dejanja, med katerimi so vnašanje rib in njihovo hranjenje ter preveliko število kopalcev v poletnih mesecih.

Zavedati se moremo, da je to alpsko jezero, tovrstna jezera pa zahtevajo posebne oblike varovanja in zaščite, da ne bi prišlo do porušenega delovanja tako ranljivega ekosistema. Blejsko jezero je ranljivo in bolno, saj vsako pomlad zaradi prisotnosti cianobakterij zacveti v rdečkasti barvi. To ni naravno stanje, sploh pa ne za alpsko jezero.   

Vprašati se moramo torej, kakšne posledice nam prinaša masovni kopalni turizem. Pri tem ne govorim samo o Blejskem, ampak tudi o Bohinjskem jezeru. Nanju ne moremo gledati samo z vidika varnosti kopanja. Dejstvo je, da predstavlja tako veliko število kopalcev, kot jih trenutno dopuščamo, nevarnost za jezerski ekosistem. Definitivno bi bilo treba omejiti kopalna območja. Na Bledu je to kopališče pod gradom. Povsod drugod bi moralo biti kopanje prepovedano.

S študenti gremo vsako leto na enotedenske terenske biološke vaje do Bohinjskega jezera. Ugotavljamo, da se stanje jezerske vode z leti slabša. Za to so odgovorni tako kmetijci, vikendaši v Ukancu, katerih odpadna voda je speljana na greznico, kot tudi kopalci. Te vplive bi bilo treba kontrolirati.

Mihael Jožef Toman Foto: Jože Suhadolnik

Kopanje v jezeru na Rakitni na primer je zaradi zdravstvenih razlogov občasno prepovedano, saj se v njem nahajajo toksični organizmi. Imamo tudi številne kopalne reke. Pri tem bi se morali resno vprašati, če sta fekalno in mikrobiološko stanje res edina dejavnika, ki bi ju morali v zvezi s tem preverjati, ali bi bilo smiselno preveriti še prisotnost nekaterih kemičnih snovi. Težave se pojavljajo tudi v nekaterih delih reke Soče, saj kopalci vplivajo na rečni sistem.

Menim, da je stanje glede tega, kje se lahko kopamo in kje ne, precej nepregledno. Ideja, da bi se začelo šteti ljudi, ki se lahko kopajo v Blejskem ali Bohinjskem jezeru, se mi zdi z ekosistemskega vidika povsem razumljiva, seveda pa taka poteza med ljudmi ne bi bila priljubljena.

V severovzhodnem delu Slovenije imamo številna umetna jezera, gramoznice, ki so evtrofne. Ta jezera so med lokalnim prebivalstvom kot kopališča zelo priljubljena. Drugo vprašanje pa je, kakšno je njihovo kakovostno stanje. Težava je v tem, da ne moremo neposredno ugotavljati, kakšne so posledice kopanja v določeni vodi. Lahko so v njej mutagene snovi, zaradi katerih lahko z leti pride do določenih bolezenskih stanj, vendar zaradi velikega časovnega razmika ne bomo videli vzročne povezave.

Potem vsakoletne analize kopalnih voda, ki jih opravlja Agencija RS za okolje, ne povedo vsega o varnosti le-teh?

Te analize so namenjene predvsem kontroli fekalnega onesnaženja, mikrobiološkega onesnaženja in onesnaženja z znanimi kemijskimi nevarnimi snovmi. Obstaja pa cela vrsta snovi, katerih vsebnosti se v sklopu teh analiz ne preverja. Agencija RS za okolje preverja stanje parametrov, ki so določeni v Pravilniku o podrobnejših kriterijih za ugotavljanje kopalnih vod. Na tak način torej ne dobimo podatkov o celotnem kemijskem in biološkem stanju kopalnih voda, kar tudi ne bi bilo mogoče.  

Imamo premalo informacij o prisotnosti hormonskih motilcev v vodi, ki v svetovnem merilu predstavljajo resen problem, saj ne vplivajo le na življenjske združbe v vodnih okoljih, ampak tudi na človeka. Te snovi namreč lahko vplivajo na reprodukcijo. Mnogi raziskovalci povezujejo reproduktivne probleme evropske zahodne družbe z nenehnim povečevanjem deleža tovrstnih snovi v vodnih okoljih. Evidentiranih je več kot 85.000 tovrstnih snovi, zato je jasno, da jih z nobenim monitoringom ni mogoče povsem zajeti.

Še ena snov, ki jo v naših vodnih okoljih premalo resno jemljemo, je mikro in nano plastika. Ta je bila zaznana tudi že v planktonskih združbah in celo v ribah. Raziskovalci so potrdili, da je prisotna tudi v ustekleničeni vodi. V prihodnje bo zagotovo izvedenih veliko raziskav o njenem vplivu na človekovo zdravje. Eden od načinov za zmanjšanje količine plastike v okolju je vračljiva embalaža. Smo ena redkih evropskih držav, ki tega področja nima urejenega. To sta torej dve snovi, ki ju pri preučevanju vod za zdaj še ne merimo.

Pred kratkim smo pri preučevanju opiatov ugotovili, da je Ljubljanica v svetovnem merilu ena najbolj onesnaženih rek s kokainom. To je zelo zaskrbljujoče.

Vse nevarne snovi, ki jih najdemo v vodi, se v prehranski verigi nadgrajujejo oz. biomagnificirajo, kar pomeni, da jih imajo organizmi, ki se nahajajo višje v prehranski verigi, več. In človek se nahaja na vrhu prehranske verige. Velik delež naše prehrane zavzemajo morski organizmi. Več kot jemo tun, ki so plenilci, bolj smo izpostavljeni tem snovem, medtem ko je pri uživanju sardel nevarnost manjša.

Mihael Jožef Toman 17.5.2023 Ljubljana Slovenija [Mihael Jožef Toman,Ljubljana,Slovenija]

Slovenija se sicer lahko pohvali z zelo kakovostno vodo, ki priteče iz pipe.

Res je. O tem bi bilo potrebno ves čas govoriti in ob tem povedati, da je kupovanje ustekleničene vode povsem nepotrebno oz. je to v naši državi že skoraj greh. Z našo vodo iz pipe se lahko ponašamo po vsem svetu. Sicer lahko pri oskrbi z vodo tu in tam pride do kratkotrajnih težav, zaradi česar pa ne tvegamo večjih težav od driske, ki se hitro pozdravi.

Mislim, da bi bilo treba postopoma opuščati kloriranje vode. Preiti bi morali na sodobne postopke dezinfikacije, kot sta UV dezinfekcija in membranska filtracija. So pa taki postopki nekoliko dražji, zato je najlažje v vodo dodati klor in računati na to, da bo ta uničil vse škodljive bakterije.

Slovenska voda iz pipe je čudovita danost in tega se moramo zavedati. Veliko priznanje dajem Gospodarski zbornici, ki vsako leto nagrajuje podjetja, ki pitje vode iz pipe promovirajo med svojimi zaposlenimi. To je eden od načinov ozaveščanja na tem področju. Istočasno bi bilo treba opozarjati, da moramo poskrbeti za to, da bi se lahko s tako kakovostno vodo ponašali tudi v prihodnje.

PREBERITE ŠE -> Dr. Uroš Dobnikar: Učijo nas, da medicina pozdravi bolezni, vendar to ni res

Katere ukrepe oz. spremembe življenjskega sloga lahko posameznik uvede, da bi pripomogel k boljši kakovosti naših voda?

Dobro se je vprašati, ali vse tiste stvari, ki jih uporabljamo v kuhinji in kopalnici, tudi res potrebujemo. Je naša kopalnica morda kot kakšno manjše industrijsko podjetje, iz katerega iztekajo nevarne snovi? Je res treba (tako pogosto) uporabljati številna (agresivna) čistila? Dobro bi bilo, če bi se vsak od nas zavedal, kaj je tisto, kar sodi v straniščno školjko in kaj ne. V školjko sodijo izključno naši ekskrementi in urin. Tja zagotovo ne spadajo odpadno olje iz kuhinje in ostanki hrane.

Smiselno se je tudi vprašati, kdaj in kje bomo oprali naša osebna vozila. To namreč ni zanemarljiv vir onesnaževanja. Avtomobili so eni večjih onesnaževalcev, saj se na njih nabirajo ostanki olja, mehanski delci s cest in depoziti padavin, za katere sem že prej omenil, da so nevarni. Pranje avtomobila predstavlja velik pritisk na vodno okolje. Če ostanki pranja stečejo v bližnji potok, to vsekakor ni dobro. Zaradi enega avtomobila sicer ne bo večje škode, nekaj sto avtomobilov pa že lahko predstavlja resno grožnjo za okolje.

Ne smemo razmišljati v smislu, da en sam človek nič ne more spremeniti. Ko se tisoč ljudi odloči, da ne bodo več uporabljali agresivnih čistil, to pomeni pomemben prispevek k dobrobiti vodnega okolja. Teh čistil namreč uporabimo veliko preveč.

Velikokrat se, ko se odločamo med ročnim in strojnim pranjem posode, vprašamo, v katerem primeru je poraba vode večja. Vendar ali je to res bistveno vprašanje, ko govorimo o varovanju okolja? Večji problem kot sama poraba vode je uporaba čistil, ki so v primeru strojnega pranja bistveno bolj agresivna. Obstaja torej cel kup stvari, ki jih vsak od nas lahko spremeni na bolje.