Glasba je njen dušni dom, stik s sabo, z drugimi in s presežnim, zato se k njej vrača v vseh življenjskih trenutkih. A kljub siloviti ljubezni do glasbe je izbrala študij psihologije – in že nekaj let uspešno združuje analitični um psihologinje in intuitivni um glasbenice.
»Gre pa tako pri glasbi, kot pri psihologiji za grajenje globokih odnosov in ti so bili vedno moj navdih. Ko gledam ljudi, me zanimajo njihove življenjske zgodbe, ki jih v sebi slišim kot pesem,« nam je zaupala v intervjuju.
Čeprav vas marsikdo najbrž povezuje z glasbo, ste tudi doktorica psihologije. Menda ste se odločali sprva med študijem glasbe, muzikologije, angleščine in nemščine ter psihologije. Zakaj ste izbrali študij psihologije?
Res je, moji interesi so bili zares raznoliki. Zraven je bila še mikrobiologija. (smeh) Psihologija je prevladala verjetno zato, ker mi je predstavljala največji intelektualni izziv. Moja vizija je bila, da bom tako kot mami klinična psihologinja, z glasbo pa se bom ukvarjala ljubiteljsko.
Ne glede na to, kako zelo ljubim glasbo, se za študij glasbe nisem odločila, ker si nisem predstavljala, da bi svoje doživljanje in ustvarjanje glasbe spravila v akademsko škatlico. Z glasbo sem vedno želela leteti in tega si takrat znotraj glasbeno-izobraževalnega sistema nisem predstavljala.
Nič mi ni bilo jasno, um je dvomil in postavljal vprašanja ter se celo norčeval iz te izkušnje – srce je reklo, spusti se in se vrni domov. In slednje je bilo tako močno, da je um končno popustil in lahko sem stopila v tok. Imela sem občutek, kot da bi čistila iz telesa tisočletni celični zapis.
Pravite, da ste z glasbo želeli leteti, kar me je spomnilo na pesem Letim, ki jo prepevate s skupino Katrinas, katere članica ste že več kot dvajset let. Kako ste usklajevali in združevali analitični um psihologinje in intuitivni um glasbenice?
Moj dušni dom je bila vedno in še vedno je glasba. Je moj stik same s sabo, z drugimi, s presežnim. K njej sem se vračala v vseh življenjskih ...
