Marta Zore: O tem, kar se mi je dogajalo, nisem govorila z nikomer

Smeji se tako glasno, kot poje. Odkar je njena podoba zrla s skoraj vsake naslovnice in je bilo mogoče njen glas slišati vsak dan, je sicer preteklo že nekaj vode. A ko srečaš Marto Zore, si ne moreš pomagati, da ne bi mislil, da se je ves ta čas, športnica, kot je, v resnici potapljala v tolmunu mladosti. Glas ostaja njeno prvovrstno orodje ustvarjanja, svoje znanje pa kot mentorica deli z mlajšimi generacijami. Te dni vadi in vadi. Projekti, ki jih pripravlja, bodo pokazali, da je še tu, da ostaja svoja in tukaj nekje, kjer se čas ni ustavil.

Marta, kako je biti ženska v Sloveniji?

Mislim, da se zadeve zelo izboljšujejo. Če se spomnim svoje mladosti, je bil to čas divjega zahoda. Nadlegovanje je bilo del vsakdanjika. V srednji šoli me je profesorica petja poslala na sestanek k šefu zelo znane skupine, češ da bi lahko pri njih pela. Že po petih minutah je njegova roka pristala na mojem kolenu. On je imel 45 let, jaz pa 17. Sestanek sem takoj zaključila. V Opero sem prišla stara 20 let; 70-letni dirigent se me je odločno lotil že kar prvi teden moje službe ...