Zakaj je med otroki toliko nasilnega vedenja – medvrstniškega, a tudi samopoškodovalnega? Odgovori se skrivajo v naši družbi, ki se je v zadnjih desetletjih pomembno spremenila, opozarja doc. dr. Urška Battelino.
A čeprav je družba postala kaotična in polna patologije, to ni razlog za obup, pravi psihoanalitična psihoterapevtka, supervizorka in učna analitičarka. V svoji praksi se srečuje s težkimi primeri izgorelosti, obsesivno-kompulzivnimi in osebnostnimi motnjami, vendar ostaja optimistična. Če je človek pripravljen pogledati vase, bo našel rešitev, je prepričana.
Pred epidemijo koronavirusa ste za našo revijo spregovorili o izgorelosti, ki je bila tedaj mnogim ljudem še dokaj nepoznani pojem, zadnja leta pa je vse več oseb spregovorilo o izkušnji s to diagnozo, tudi veliko znanih Slovenk in Slovencev. Je izgorelost v porastu ali se nam samo tako zdi, ker zdaj o njej odkrito in na glas govori več ljudi, kot nekoč?
Ne, številke rastejo, ker so dejanski problem za izgorelost spremembe v naši družbi. Odnosi so se noro spremenili in to vpliva na vse delovne procese.
S tem ciljate na odnose, ki jih je spremenila pametna tehnologija?
Veste, vse je postalo zelo pogoltno, profitabilno, individualno, in generacije, ki so odrasle s temi vrednotami v šoli in s starševsko vzgojo, zdaj že zasedajo pomembnejše položaje v družbi, in ta sporočila, ki so se jih naučile, predajajo naprej, navzdol, ker je to vse, kar poznajo. Tako ni več sodelovanja, ni več ekip, ni timov v pravem smislu povezanosti, da se lahko na nekoga nasloniš, nanj računaš. Odgovornost je šla po gobe in to se zdaj v družbi zelo pozna na simptomih. Izgorelost je namreč samo simptom te družbe. To je ključna zadeva.
Torej procesi, ki so se že ves čas po tiho dogajali, so zdaj izbruhnili rezultat, ki je izgorelosti?
Tako je, pandemija pa je bila v bistvu en takšen sprožilec.
Omenili ste, da so na položajih ljudje, ki so odrasli v duhu profitabilnosti, kaj pa porečete na ideje slovenskega šolstva (pa tudi starševskih svetov), ki pravijo, da bi morali otroke že v osnovnih šolah učiti podjetništva? Ne vem, ali se povsem zavedajo, kaj to pomeni: da mora otrok že v rosnih letih razmišljati o tem, kaj se mu splača, kalkulirati, zakaj nekaj počne, namesto da bi brezskrbno užival v igri in v tem, kar ga veseli. Vse skupaj meji na zlorabo otrok. Oropali bi jih svobodnega otroštva.
Otrokom smo otroštvo vzeli že pred časom, sigurno že pred 20 ali 30 leti, in to s tem, ko smo jih začeli že od vrtca naprej učiti tujih jezikov, jih vpisovati v glasbeno šolo pa na razne športne treninge. In potem se to samo stopnjuje. Od otrok se danes na vsakem koraku nekaj pričakuje. Šolski sistem je postal stresen do konca, nenehno se bije borba za točke. In otroci so depresivni. Zakaj? Ker nimajo otroštva, ker ko stopijo v šolo, nehajo biti otroci, ne smejo biti več otroci. In to se zelo pozna. To se pozna na ...
