Predstojnik specialističnega študijskega programa Logopedagogika in profesor na Univerzi Alma Mater Europaea opaža, da so otroci dandanes vse bolj odvisni od staršev, nesamostojni in neopremljeni za spoprijemanje z izzivi.
»Zaradi vzgoje, ki otroku vse daje in nudi, zelo malo pa se od njega zahteva, otrok ne more postati samostojen,« pravi dr. Sebastjan Kristovič.
Ker že več let predavate staršem, me zanima, katere so ključne problematične teme. S katerimi izzivi se dandanes najpogosteje srečujejo starši?
Zagotovo je osnovna težava, kar se tiče vzgoje v družini, brezmejnost – vzgoja, ki vse dopušča, ne postavlja mej, ni dosledna in je preveč ustrežljiva. Gre torej za permisivno vzgojo, ki je osredotočena predvsem na otrokove želje in potrebe.
Stroka je naredila kataklizmično napako, saj današnje generacije otrok nosijo resne posledice na področjih določenih nerazvitih osebnostnih lastnosti, duševnega zdravja in kognitivnih sposobnosti. V zadnjih petindvajsetih letih se je duševno zdravje otrok in mladostnikov poslabšalo za sedemdeset odstotkov.
Po eni strani živimo v blagostanju, kot ga še nikoli prej ni bilo, po drugi strani pa se srečujemo z množico duševnih stisk, duševnimi obolenji, občutki nesmisla, praznine. Mladim primanjkuje navdušenja, veselja in zdrave sreče. Celoten vzgojno-izobraževalni sistem se je zreduciral na točke in ocene, pozabili pa smo na duševno zdravje, razvoj osebnosti in življenjsko radost, srečo, domišljijo, ustvarjalnost, identiteto.
Kar se tiče vzgoje v družini, pa je ključna problematika nesamostojnost otrok. Zaradi vzgoje, ki otroku vse daje in nudi, zelo malo pa se od njega zahteva, otrok ne more postati samostojen. Ko na predavanjih vprašam starše, kaj bi naredili za svojega otroka, večina odgovori, da ...
