Damijan Štefanc: Vse, kar se v šoli učimo, je zato, da bomo nekoč kritični državljani

Gost podkasta Na robu dr. Damijan Štefanc z oddelka za andragogiko in pedagogiko ljubljanske filozofske fakultete je spregovoril o pomenu branja in znanja za formiranje kritičnega predstavnika družbe. Zakaj je pomembno, da nas knjige pritegnejo, da si zvečer zaželimo branja in kaj pomeni, da je bralna pismenost vsako leto slabša?

»Menim, da padec bralne pismenosti ni samo posledica zaprtja šol v času epidemije, ampak je verjetno tudi posledica nekih širših družbenih procesov, pojmovanja šole, znanja, pomena znanja in branja, ki ga mi gojimo že dlje časa. Skratka, dejstvo je, da je znanje in z njim povezano branje pogosto vrednota samo na neki deklarativni ravni, kar pomeni, da ne privzgajamo nekega odnosa do branja, in sicer na področju domače vzgoje kot tudi v šoli. Ne privzgajamo odnosa do branja, do vednosti, do znanja, ki bi pripeljalo do tega, da bi bila zaveza do branja, študija, kontemplaciji znanja del posameznikovega značaja. Mi pa imamo do znanja izrazito pragmatičen, instrumentalističen odnos že zelo dolgo časa. Torej, o znanju bolj razmišljamo kot o nekem orodju, s katerim lahko dosežemo neki učinek, ne razumemo ga širše od tega,« pravi pedagog. 

Z voditeljico sta se dotaknila tudi aktualnosti učbenikov, v šoli zdaj namreč učenci uporabljajo nekatere zelo stare učbenike celo s primeri, iz katerih otroci težko najdejo vzporednice s sodobnim svetom. In tudi aktualnost učbenikov bi pripomogla k drugačnemu dojemanju znanja.

»Gradiva morajo biti aktualna, pripravljena morajo biti tako, da so iz učnega vidika funkcionalna, predvsem pa, da na neki način pripomorejo k temu, da učenci gradijo svojo osebnost in svoj značaj tako, da knjige in branje vse bolj potrebujejo tudi kasneje v življenju, ko jih nihče več ne sili k temu,« pravi Damijan Štefanc in dodaja, da se mora stroka vprašati, ali dela v smeri, da mlade ljudi vzgaja, formira, navduši in motivira k branju in znanju.

»Razlika je v tem, ali kot odrasel človek pred spanjem potrebujete dozo leposlovne literature ali pač ne čutite te potrebe. Zelo pomembno je, da vzgajamo mlade na način, da odraščajo v ljudi, ki potrebujejo stik s knjigo, tudi z zahtevnejšo literaturo. Ampak to je proces, ki traja zelo dolgo časa in rezultati niso vidni v obdobju osnovne šole.«

Najpomembnejši cilj izobraževanja

Štefanc ima tudi odličen odgovor za tiste, ki se sprašujete, zakaj je v šoli toliko nekega učenja o stvareh, ki jih kasneje v življenju nikoli ne potrebujemo.

»Vsega, kar se v šoli učimo, se ne učimo zato, da bi si vse to zapomnili za vse življenje. Učimo se zato, da bomo od tega odnesli neki splošen izobrazbeni temelj in pa tudi zaradi tega, ker je proces, v katerem se mi aktivno ukvarjamo z znanjem, recimo pri biologiji se učimo, kako je zgrajen paramecij, skozi katerega razvijamo svoje značajske lastnosti, ki so pomembne zato, da smo potem nekoč lahko kritični, angažirani državljani, ljudje, ki nam ni vseeno in konec koncev tudi ljudje, ki smo radovedni. Eden največjih evropskih pedagogov 19. stoletja Herbart je verjel, da je najpomembnejši cilj izobraževanja vzbujanje interesa, zanimanja, radovednosti. To pomeni, da ko si enkrat odrasel človek, da ti preprosto ni vseeno, kaj se dogaja okrog tebe,« pravi Štefanc.

O tem, kako slabi so rezultati mednarodnih raziskav PIRLS, PISA in ICCS glede znanja slovenskih 15-letnikov (ob tem, ko je doma vedno več odličnjakov) odgovor najdete v podkastu Na robu, na Delo.si.