Nina Kremžar je mlada pisateljica, ki ima v življenjepisu že kup nagrad in priznanj. Za svoje literarno udejstvovanje je prejela Airbeletrinino nagrado za kratko zgodbo, postala je zmagovalka festivala Urška, založba Pivec jo je ovenčala z naslovom vitezinja poezije. Po pesniškem prvencu Dostop na odprto morje je zdaj izdala še svojo prvo zbirko kratkih zgodb – Opazovalnica. Neke vrsta opazovalnica odnosov je tudi njeno delovno mesto, saj uči na eni od ljubljanskih gimnazij.
Opazovalnica riše vsakodnevne situacije likov najrazličnejših demografskih skupin, ki jih druži ujetost v odnose, rutino, lasten dom … Opisujete odnose in občutke, ki so nam vsem dobro znani, a prav o teh težje govorimo na glas. Je o čustvih pravzaprav lažje pisati kot govoriti?
Odvisno. Če gledam iz osebnega stališča, zame mogoče niti ne. Morda jih je komu lažje skomunicirati pisno, pogosto namreč rečemo, da je pisanje neke vrste samoterapija. V tem procesu si določene stvari priznaš.
Ko govoriva o literaturi, pa so te teme že velikokrat predelane, namen je zbujanje čustev v bralcu, ki na koncu niso nujno ta ista čustva, ki si jih kot pisatelj dal v neko zgodbo. Generalno zato ne bi rekla, da o teh čustvih lažje pišemo kot govorimo, jih pa morda na tak način bolje razumemo, tako lastna čustva kot tista, ki jih čutijo drugi. Tu gre za zbujanje empatije, kar literatura, oziroma umetnost nasploh najbolj uspe doseči.
Torej imata branje in empatija ključno povezavo?
Ogromno. Branje je tisto, ki v nas vzbuja empatijo. Bralna kondicija pomeni, da si pripravljen ...
