V slovenskem prostoru je malo takih osebnosti, ki bi z zanesljivo prisotnostjo prepletale intelektualno delo, prevajanje, predajanje znanja in notranjo živost, ki ne potrebuje zunanjega potrjevanja.
Blažka Müller je doktorica znanosti, predavateljica, prevajalka, televizijska voditeljica in ženska z jasnim, barvitim pogledom na svet.
Najin pogovor se ne vrti le okoli književnosti, jezikov, študija portugalščine in humanistike, temveč raziskuje tudi, kaj pomeni ostati zvest samemu sebi, kako se ljubezen iz otroštva prenaša v odraslost, zakaj je neodvisnost bistvena za svobodo in kako ne igrati vlog, v katerih nas hočejo videti tuja pričakovanja.
Blažka je sebi lastna, to velikokrat poudari. In ko omenja lastovko, ki vzleti, ki gnezdi v njej, ki se vedno znova vrača – postane jasno, da to niso le besede.
Doc. dr. Blažka Müller je samolastna lastovka. Takšna, ki je od nekod prišla, odletela visoko – in se vedno znova zna vrniti tja, kjer cvetijo najbolj dišeči travniki.
Zdaj se bo mogoče slišalo malo kičasto, ampak ob vas res pomislim na tisto pesem Alenke Rebula: »Blagor ženskam, ki znajo hoditi kot vile, zemlja lahko zadiha pod njihovimi rahlimi stopali.«
Bolj kot s to pesmijo – čeprav ste mi z njo prelepo polaskali in mi je skoraj nerodno – se istovetim s slovensko popevko o lastovki: »Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla, čisto noter vame jokat lastovka.« V meni gnezdi lastovka ...
