Bombe še vedno padajo in padajo, otroci še naprej umirajo pred našimi očmi, Evropska zbirokratizirana unija pa še kar naprej gleda stran, blebeče v tri dni in kvazi biznismenski pajac čez lužo odkrito prijateljuje z brezsramnimi okrutnimi napadalci in na svoji strani objavlja sebe v obleki papeža (in ko ga vprašajo za nasledstvo v Vatikanu, seveda kot prvega izbranca ponudi sebe), nato pa to še deli Bela hiša. Saj ni res, pa še kako je.
Pravega in edinstvenega papeža Frančiška smo pokopali, tam so se narisali politiki in političarke, se nekateri na pogrebni ceremoniji smejali, mu obenem peli hvalospeve, ko pa je bil živ, ga nihče ni poslušal. Kakšna hipokrizija. Kako je to mogoče?
Te dni praznujemo dan zmage. Dan zmage! Ampak - ali nismo na enakem vrtiljaku, kot smo bili konec tridesetih prejšnjega stoletja? Zmaga nad čim? Fašistični pozdrav se širi kot lonček kuhaj in postaja celo sprejemljiv. Sprejemljivo postaja, da Izrael ne dovoli humanitarne pomoči v Gazo. Že dva meseca. »Pač ne dovoli, kaj čmo«, kajne. Sprejemljivo postaja vse tisto, kar je popolnoma nesprejemljivo, okrutno, ogabno, sadistično.
Ne vem, kdaj smo postali narod, ki se boji rdečih številk bolj kot rdečice na licih otrok, ki nimajo malice. Ampak tukaj smo. V letu 2025, ko imamo aplikacije, ki nas naučijo dihati, robote, ki šivajo, strežejo, varijo, umetno inteligenco, ki piše (avtorsko ukradene) knjige, toda otrok s Hodoša ne more na šolski izlet, ker je mama morala izbrati med kruhom, plačilom elektrike in plačilom avtobusa izleta do Pirana. Še huje – izbirati mora med večerjo ali vsaj malce toplo sobo.
Kar me še boli, je dejstvo, da revščina ni več rezervirana za brezposelne, za tiste na »sociali«. Ne. Danes za pomoč v Botrstvo prihajajo mame in očetje, ki vstajajo ob petih, gredo v službo, ne zamujajo, ne kradejo, ne pijejo. Delajo. Pošteno delajo. In še vedno ne morejo zbrati dovolj za hrano, kurjavo in nov zvezek.
Zmanjkuje mi besed, s katerimi bi se vsaj poskušala opravičiti, da morajo otroci tudi v naši državi jesti manj, ker ...
