Maruša Bradač: Naši študentje imajo veliko več znanja kot študenti iz ZDA
Slovenska astrofizičarka dr. Maruša Bradač, ki je rojena v Mariboru in je otroštvo preživljala v Slovenski Bistrici, se je po koncu dodiplomskega študija odpravila v Nemčijo, kjer je opravila doktorat, nato pa je nekaj časa delala kot profesorica na univerzi v Kaliforniji. Na začetku leta 2022 se je vrnila v Slovenijo in se zaposlila na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Ukvarja se predvsem s preučevanjem temne snovi in nastankom prvih galaksij. Leta 2016 je raziskovalna skupina pod njenim okriljem odkrila najtemnejšo znano galaksijo, leta 2017 pa eno najstarejših galaksij.
Maruša Bradač nam je v pogovoru zaupala, kako se je navdušila za ta poklic, primerjala delovne pogoje na kalifornijski in ljubljanski univerzi, povedala, katere stvari jo v življenju najbolj osrečujejo, kako je nanjo vplivala izkušnja bivanja v tujini in zakaj se je odločila, da se naposled vrne nazaj v Slovenijo.
Poklicno se ukvarjate predvsem s preučevanjem temne snovi in nastankom prvih galaksij v vesolju. Katero od novejših odkritij, do katerih ste prišli na tem področju, vas je najbolj prevzelo in zakaj?
Najbolj so me prevzela zadnja odkritja, v sklopu katerih smo s teleskopom James Webb naredili posnetke prvih galaksij. Že dolgo časa smo sumili, da so prve galaksije drugačne, da so začele zvezde tvoriti veliko prej, kot je bilo to razvidno iz preteklih modelov. Prav to nam je uspelo zdaj dokazati in to me res veseli.
Ljudje so običajno presenečeni, ko jim povem, da imam v Sloveniji boljše delovne pogoje, kot sem jih imela v ZDA. Naši študentje imajo tudi veliko več znanja kot študenti iz ZDA.
PREBERITE ŠE --> Prva Slovenka, ki je postala profesorica na Harvardu: Študentje so tu nenasitni
Še do nedavnega ste zasedali funkcijo profesorice na univerzi v Kaliforniji, od 1. januarja 2022 dalje pa ponovno živite v Sloveniji in ste zaposleni na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Katere so po vaših opažanjih ključne razlike pri delovanju obeh fakultet in katera vas v večji meri podpira pri opravljanju vašega dela?
Ljudje so običajno presenečeni, ko jim povem, da imam v Sloveniji boljše delovne pogoje, kot sem jih imela v ZDA. Prva stvar je, da imajo naši študentje veliko več znanja. Ko sem kot mlada raziskovalka odšla v tujino in se primerjala s tamkajšnjimi študenti, sem ugotovila, da v Sloveniji pridobimo res odlično podlago iz fizike. Tudi sedaj, ko sem se vrnila nazaj v Slovenijo in tukaj delam kot profesorica, že mentoriram prvega doktorskega študenta, ki je res odličen. Njegovo znanje je na precej višjem nivoju, kot so ga imeli študentje v ZDA. Premalo se zavedamo, kako kvaliteten je študij v našem okolju.
Tudi kar se tiče finančne podlage, imam srečo, da sem tukaj pridobila sredstva iz projekta ERC, ki mi omogočajo, da lahko zaposlujem tako mlade kot postdoktorske raziskovalce, zaradi česar lahko svoje raziskave kakovostno peljem naprej.
Ena ključnih razlik med študijem v ZDA in v Sloveniji je ta, da se študenti v ZDA po zaključeni srednji šoli ne vpišejo takoj na izbrano študijsko smer, ampak najprej nekaj časa obiskujejo splošno univerzo, kjer izberejo predmete z različnih fakultet, zaradi česar se lažje odločijo, katero področje jim je bližje. Konkretno študijsko smer izberejo šele po enem ali dveh letih. To se mi zdi boljše kot pri nas, kjer je prehod s srednje šole na fakulteto morda preveč zahteven. Veliko dijakov namreč še ne ve, kaj jih najbolj veseli in kaj bi radi počeli v življenju.
Kako poteka vaš običajen delovni dan, odkar ste zaposleni v Ljubljani?
Veliko je odvisno od tega, ali so na sporedu predavanja ali ne. V zadnjem obdobju manj predavam in se v večji meri posvečam raziskavam. Veliko časa mi vzame tudi obdelava podatkov, ki jih pridobivamo iz teleskopov. Pišem članke. Imam tudi veliko popoldanskih sestankov, saj še vedno aktivno sodelujem z raziskovalnimi skupinami iz Kanade in ZDA.
Vedno sem imela v sebi raziskovalno žilico. Zanimalo me je, kakšne so zvezde, iz česa so sestavljene. Že ko sem jih opazovala kot otrok, so se mi zdele fascinantne.
Kateri pa so največji izzivi, s katerimi se srečujete pri delovanju na tem področju?
Največji izziv mi predstavlja mentoriranje, saj imaš kot mentor velik vpliv na oblikovanje kariere mladih raziskovalcev. Mlademu raziskovalcu namreč pomagaš, ga sooblikuješ in skupaj z njim odkriješ, katero področje ga res veseli in mu omogoča grajenje uspešne kariere. To delo tako jemljem z veliko mero odgovornosti.
PREBERITE ŠE --> Astrofizičarka prof. dr. Marija Strojnik: Moja teorija je, da imaš lahko samo tri otroke
V enem od preteklih intervjujev ste dejali, da ste že pri sedmih letih, ko sta z očetom opazovala nočno nebo, vedeli, kateri poklic boste opravljali. Kaj vas je v zvezi z vesoljem tako pritegnilo, da ste se odločili, da mu posvetite svoje življenje?
Vedno sem imela v sebi raziskovalno žilico. Zanimalo me je, kakšne so zvezde, iz česa so sestavljene. Že ko sem jih opazovala kot otrok, so se mi zdele fascinantne. Oče me je navdušil nad naravoslovnimi vedami nasploh, zato so mi te zelo blizu. Vedno me je zanimalo, kako deluje narava, zakaj pride do določenih pojavov. Zakaj je na primer sneg bel in podobno. Zato sem želela v tej smeri raziskovati naprej. Pritegnila so me vprašanja, s katerimi se te vede ukvarjajo.
Vseeno pa takrat, ko sem se odločala, na katero študijsko smer se bom vpisala, ni šlo vse gladko. Nekaj časa sem namreč razmišljala tudi o računalništvu, ki se je takrat začelo uveljavljati in je veljalo za precej bolj donosno in perspektivno. Ko si enkrat star 18 let, se ne sprašuješ zgolj, kaj te resnično veseli, ampak tudi, kakšne zaposlitvene možnosti boš imel z določeno diplomo oz. doktoratom. Nekaj časa sem torej oklevala med računalništvom in astrofiziko, na koncu pa sem se le odločila slediti svojemu srcu.
Katere so sicer tiste stvari, ki vam narišejo nasmeh na obraz in vam polepšajo dan?
Uspehi mojih študentov in hobiji, s katerimi se neizmerno rada ukvarjam. Že od malih nog zelo rada smučam in ljubezen do tega - tako kot ljubezen do astronomije - ni nikoli usahnila. V poletnem času tudi kolesarim. Živim ob morju in tudi vodni športi me zelo pritegnejo. Svoj prosti čas poskušam v čim večji meri preživeti v naravi. Če imaš v službi veliko miselnega dela, je pomembno, da si vzameš čas, ko se lahko odklopiš od skrbi in misli, ki ti sicer rojijo po glavi. Le tako lahko namreč naslednji dan začneš na novo in prideš do novih idej.
Zaradi izkušnje bivanja v tujini danes na tujce v svoji domovini gledam z drugačne perspektive kot večina ljudi. Nekoliko bolj lahko razumem njihove stiske in to, kako se počutijo, ko imajo domačini do njih ponižujoč odnos.
Bi lahko izpostavili katero preizkušnjo, ki je v največji meri vplivala na vas oz. na vaš način razmišljanja?
Težko bi izpostavila eno izkušnjo. Mogoče me je najbolj oblikovalo samo življenje v tujini. Po študiju sem se za nekaj časa preselila v Nemčijo, kjer sem opravila doktorat. Takrat sem prvič spoznala, kako je biti tujec v neki državi in to me je malo razžalostilo. Ko sem na primer iskala stanovanje, sem poklicala lastnika stanovanja, ki se je oddajalo, vendar so mi rekli, da je že zasedeno. Sicer sem tekoče govorila nemško, vendar z naglasom, zato se je slišalo, da sem tujka. Ko je istega lastnika kmalu zatem poklicala prijateljica z Bavarske, ki je rojena v Nemčiji, pa so ji rekli, da je stanovanje še prosto. Take situacije so me kar malo potrle, po drugi strani pa zaradi teh izkušenj danes na tujce v svoji domovini gledam z drugačne perspektive kot večina ljudi. Nekoliko bolj lahko razumem njihove stiske in to, kako se počutijo, ko imajo domačini do njih ponižujoč odnos.
Podobne izkušnje sem imela, ko sem živela v ZDA. Sicer so bili vsi do mene zelo prijazni. Vsak te pozdravi, se ti nasmehne in te vpraša, kako si. Vendar pa kmalu ugotoviš, da jih dejansko ne zanima, kako si, ampak da je to zgolj vljudnostna fraza. Težko se je vključiti v novo okolje in tam zaživeti. Po drugi strani je zdaj, ko sem prišla nazaj v Slovenijo in živim v Izoli, vse drugače. Sosedje si pomagamo med sabo. Vsak ti takoj priskoči na pomoč, ko kaj potrebuješ. Odnosi tukaj so bolj pristni. Tega sem sicer vajena že od doma in ta občutek mi je v tujini zelo manjkal. To je eden ključnih razlogov, zakaj sem se vrnila nazaj v Slovenijo.
Če bi imeli priložnost, da bi se za en mesec podali na potovanje na kateri koli konec sveta, kam bi se najraje odpravili?
V sklopu svojih raziskav veliko potujem na razne konference in srečanja, zato bom povedala po pravici: Najraje bi ostala kar doma, kjer je najlepše. Trenutno nimam želje, da bi odpotovala kam daleč. Sem v obdobju, ko mi moj dom predstavlja najboljši kraj za oddih in dopust.
PREBERITE ŠE --> Astrofizičarka in žvižgačica prof. dr. Carole Mundell: Na Marsu ne bo prijetno živeti
Sicer pa sem videla že velik del sveta in seveda so mi nekatere države ljubše kot druge. Japonska se mi zdi izjemno lepa, so pa ljudje precej zadržani, zato težko začutiš neko pristnost. Po drugi strani sem Avstralijo doživela kot zelo odprto deželo, kjer sem se vedno, ko sem jo obiskala, počutila domače. Določene kraje bi z veseljem še kdaj obiskala. Na Aljasko se rada vedno znova vračam in zagotovo jo še kdaj obiščem.
