Ana Lukner Roljić: V prvih letih Anine zvezdice sem veliko prejokala
V prazničnem obdobju, ko naj bi bila miza bogato obložena z dobrotami, bližnjim pa se poklanja darila, se tisti, ki živijo pod pragom revščine, še toliko bolj zavedajo, da si marsičesa ne morejo privoščiti. Vsem tistim, ki želijo pomagati ljudem, ki se znajdejo v socialni stiski, so na voljo številne dobrodelne organizacije, preko katerih lahko nudijo pomoč. Dejstvo pa je, da so ljudje do take oblike pomoči velikokrat skeptični, saj ne vedo, ali bodo podarjena sredstva res prišla v prave roke.
Ani Lukner Roljić se je tako že pred 13 leti utrnila ideja, da ustanovi dobrodelno organizacijo, ki ji bodo ljudje lahko zaupali. Deluje namreč po principu, da je možno donirati izključno nefinančne dobrine, kot so živila, kozmetični izdelki in čistila. Te so nato dostavljene družinam, ki so najbolj potrebne pomoči. Anina zvezdica je v zadnjih letih postala velika zgodba, ki jo danes pozna že skoraj vsak. S tem pa Aninih sanj še ni bilo konec. Pred tremi leti se je namreč odločila, da se dobrodelnosti posveti tudi na globalni ravni in s pomočjo inovativnih tehnologij doseže, da je ta vredna zaupanja. Posledično je nastala Truhoma, ki jo poganja blockchain tehnologija, s čimer je poskrbljeno za 100-odstotno transparentnost, sledljivost in učinkovitost finančnih donacij.
Računam na mlade in v njih vidim našo prihodnost. Upam, da bodo Slovenijo popeljali v boljše čase. Mislim, da je socialno stanje v naši državi v zadnjih 13 letih, odkar delujem na tem področju, vsako leto slabše. Vsako leto je več družin, ki zelo težko shajajo čez mesec.
Anina zvezdica beleži že 13 let delovanja. Kako se je njena zgodba razvijala skozi čas?
Zdi se mi, da so vsi začutili naš iskreni namen pomagati drugim. Anina zvezdica je nastala iz dveh razlogov; da bi direktno pomagali tistim, ki potrebujejo našo pomoč, ter da bi se med sabo povezali podobno misleči ljudje, ki bi v družbi spodbujali širjenje pravih vrednot. Zavedamo se, da se lahko vsak izmed nas kadar koli znajde v stiski.
Medijem nismo nikoli pošiljali vabil, podjetij pa nismo prosili za donacije, temveč so bili oni tisti, ki so navezali stik z nami. Anina zvezdica je tako ves čas organsko rasla. V zadnjih petih letih je postala gigantska dobrodelna organizacija. V njej še vedno vsi delamo na prostovoljni bazi, v procesu nudenja pomoči pa ni nobenega denarja. Lahko rečem, da smo v Sloveniji postavili nov standard. Našemu zgledu so sledile tudi nekatere druge obstoječe dobrodelne organizacije, nastalo pa je tudi veliko novih. Veliko več ljudi se odloča, da bodo pomagali drugim. Dokazali smo, da lahko premikamo gore brez enega evra. Sodelujemo s številnimi podjetji, športnimi društvi, ustanovami ter posamezniki, v dosedanjem času pa smo pomagali že več kot 280.000 družinam, otrokom in posameznikom.
Sodelujemo tudi z več kot 400 izobraževalnimi ustanovami, kot so vrtci, osnovne in srednje šole ter fakultete. To, da dajejo učenci v šolah sami pobudo, da bi sodelovali pri Anini zvezdici, se mi zdi izjemno. Računam na mlade in v njih vidim našo prihodnost. Upam, da bodo Slovenijo popeljali v boljše čase. Mislim, da je socialno stanje v naši državi v zadnjih 13 letih, odkar delujem na tem področju, vsako leto slabše. Vsako leto je več družin, ki zelo težko shajajo čez mesec. Dejstvo je, da smo mi nekakšna potuha državi. Velikokrat sem se obrnila na vlado in jim povedala, kaj bi bilo potrebno spremeniti in kako, vendar z njihove strani ni bilo posluha.
Odločili ste se, da sami pripravljate seznam posameznikov in družin, ki so upravičeni do vaše pomoči. Kakšni so vaši kriteriji za to?
Že zgodaj smo ugotovili, da bomo imeli relevantne podatke le v primeru, če bomo vzpostavili svoj sistem. Veliko je parametrov, za katere morajo družine dokazati, da jih izpolnjujejo. Za to porabimo veliko časa. Smo kot nekakšni detektivi. S tem, ko smo vzpostavili svoj sistem in ga z leti nadgrajevali, so se možnosti, da bi pomoč pristala v napačnih rokah, bistveno zmanjšale.
Slovenci smo zelo dobrodelni, na kar sem zelo ponosna. Vseeno pa je med nami še vedno kar velik delež ljudi, ki se sploh ne zavedajo, koliko posameznikov okoli njih je v stiski. Verjetno živijo preveč v svojem svetu ali imajo nekoliko bolj egoističen pogled na celotno situacijo.
V teh letih delovanja nas je velikokrat šokiralo, kako lahko nekateri izkoriščajo našo pomoč in kaj vse so pripravljeni za to narediti. To so bile za nas težke preizkušnje, ki pa so nas kot ekipo na koncu še bolj povezale. Vzpostavili smo tudi zelo dobro sodelovanje z drugimi organizacijami in centri za socialno delo. Povsod se najdejo izjemni ljudje, ki so zelo srčni in si tudi sami zelo prizadevajo, da bi prišla pomoč vedno v prave roke.
PREBERITE ŠE --> Ana Lukner Roljić iskreno o mamini demenci: Pogrešamo jo in hkrati smo hvaležni, da je tu
Lahko poveste še kaj več o Truhomi, platformi za dobrodelnost, ki je eden vaših najnovejših projektov in temelji na blockchain tehnologiji?
Kot podjetnica sem ves čas razpeta med Slovenijo in Silicijevo dolino, kjer sem tudi študirala. Lahko rečem, da sem zadnjih 20 let zelo intenzivno povezana s svetom inovacij, tehnologije in startupov. Sem tudi članica dveh upravnih odborov ameriških podjetij. Ko sem bila nekaj časa vpeta tako v dobrodelnost kot v inovacije, sem ugotovila, da dobrodelnost na splošno ni transparentna, predvsem ko gre za finančne donacije, in tega nikakor nisem mogla sprejeti.
Ko posamezniki donirajo finančna sredstva, ne vedo, ali gre donacija res tja, kamor je bilo rečeno, ali je bila sploh uporabljena in v kolikšni meri. Skratka izgubijo nadzor nad celotnim procesom. Žalostilo me je, da se tega sicer vsi zavedamo, vendar smo enostavno sprejeli tak način, ker ni druge opcije. Ko sem se nato v letih 2015 in 2016 začela spoznavati s tehnologijo blockchain, sem si rekla: »To je odlična metoda, ki lahko v svet dobrodelnosti prinese transparentnost in sledljivost.« Odločila sem se združiti oba moja svetova; svet inovacij in filantropijo. Tako je nastala inovativna platforma Truhoma (pomen imena: True and Honest Mankind - pristen in iskren človek).
Truhoma je moj življenjski projekt, s katerim želim na področje dobrodelnosti po vsem svetu v roku petih let vpeljati standard 100-odstotne transparentnosti. Z novim letom vstopamo na ameriški trg. Sodelovanje smo namreč sklenili z njihovo največjo dobrodelno organizacijo, ki bo uporabljala našo tehnologijo. To je prva tovrstna platforma na svetu, zato sem tako ponosna nanjo. Vidim, da lahko z njo naredim še veliko več, kot sem z Anino zvezdico. Pri Truhomi si od donacij ne jemljemo nobene provizije. Prvi dve leti sva projekt financirala midva z možem, zdaj pa sredstva prejemamo od podpornikov, posameznikov in podjetij, ki želijo biti del te transformacije in gibanja.
V kolikšni meri smo Slovenci glede na vaša opažanja pripravljeni priskočiti na pomoč sočloveku, ko jo ta potrebuje?
Slovenci smo zelo dobrodelni, na kar sem zelo ponosna. Vseeno pa je med nami še vedno kar velik delež ljudi, ki se sploh ne zavedajo, koliko posameznikov okoli njih je v stiski. Verjetno živijo preveč v svojem svetu ali imajo nekoliko bolj egoističen pogled na celotno situacijo.
PREBERITE ŠE --> Jani Muhič: Ljudje so tudi danes lačni, moramo jim pomagati
Ali opažate, da se je v zadnjih mesecih, ko so cene živil in energentov vse višje, še povečal delež ljudi, ki potrebujejo vašo pomoč?
Absolutno. Že epidemija covida-19 je naredila svoje, zdaj pa se je temu pridružilo še povišanje cen. Pri tem moramo upoštevati tudi zdravstvene težave in psihološke stiske ljudi. Ko je nekdo enkrat v težki finančni situaciji in se temu pridružijo še težave z zdravjem ali kaj drugega (nasilje, odvisnosti), je vse skupaj še težje. Žalostno je tudi, da ogromno ljudi, ki so sicer zaposleni, težko preživi čez mesec. Hudo mi je tudi za starejše ljudi, ki so celo življenje delali in prejemajo tako nizko pokojnino, da dobesedno životarijo. V vseh teh situacijah so najbolj prizadeti otroci.
V prvih šestih letih delovanja Anine zvezdice sem veliko prejokala. Ker to, kar slišiš in vidiš, ko se pogovarjaš z družinami ali greš k njim na obisk, je grozno. Mene je to povsem sesulo. Sem zelo čustven človek in velikokrat sem se počutila, kot da bi na nek način živela zgodbe teh ljudi. Ogromno domov, ki sem jih obiskala, je bilo v zelo slabem stanju. V nekaterih je bilo veliko vlage, ponekod nimajo gretja, eni nimajo elektrike in delajo ob svečah.
Kdaj in kako je v vas zrasla odločitev za delovanje na področju dobrodelnosti?
To mi je bilo položeno v zibelko. Starši so me vzgajali v duhu, da se med ljudmi ne dela razlik; da je treba vse spoštovati in jim priskočiti na pomoč, ko jo potrebujejo. Moj oče je ustanovitelj prvega Rotary kluba pri nas. Sedaj sem tudi sama rotarijka Rotary kluba San Jose iz Kalifornije, 5. največjega kluba na svetu. Vedno sem si želela ustvariti neko svojo zgodbo. Za svoj 27. rojstni dan sem si rekla, da je zdaj idealna priložnost, da to uresničim, in tako je nastala Anina zvezdica. Zdaj je zaživela še Truhoma, s katero imam zelo jasno vizijo.
Lahko omenite nekaj izkušenj, ki so vam vezano na dobrodelne aktivnosti ostale v najlepšem spominu in vam hkrati dajejo neko potrditev, da delate pravo stvar?
Zelo dobro vprašanje. Velikokrat se pogovarjam z ekipo Anine zvezdice in Truhome. Mislim, da se premalo zavedamo, kaj vse smo že dosegli v teh letih, do kakšnih sprememb je v tem času prišlo. Se mi pa na nek način zdi prav, da je tako. Tega namreč ne delamo zato, da bi se hvalili. Tukaj smo zato, da pomagamo, da pokažemo pravo pot, da prebujamo prave vrednote. Meni je že to, da lahko živim svoje poslanstvo, eno največjih daril.
Velikokrat si rečem, da je škoda, da nas pri delu ne spremlja kamera, ki bi lahko ujela trenutke ustvarjanja, joka in veselja naše ekipe in tistih, ki jim pomagamo. Tako bi ljudje lažje razumeli, koliko je vse skupaj vredno. Velikokrat rečem, da šele, ko prideš v skladišče Anine zvezdice in tam delaš nekaj časa, ali pa, ko prideš v Truhomo in ti pokažemo, kakšno tehnologijo smo ustvarili, lahko začutiš vse skupaj. Celotna zgodba Anine zvezdice in Truhome je res izjemna. Res pa je, da z vsakim uspehom in vsako nagrado prihaja še večja odgovornost. Vedno stojim trdno na tleh, do sebe imam velika pričakovanja in neomajno sledim svoji viziji.
Pri svojem delu se srečujete tudi z zelo težkimi zgodbami ljudi in skrajnimi oblikami revščine. Morda lahko delite kakšno tovrstno zgodbo, da si bomo lažje predstavljali, v kakšnih razmerah nekateri živijo?
Rekla bom tako: V prvih šestih letih delovanja Anine zvezdice sem veliko prejokala. Ker to, kar slišiš in vidiš, ko se pogovarjaš z družinami ali greš k njim na obisk, je grozno. Mene je to povsem sesulo. Sem zelo čustven človek in velikokrat sem se počutila, kot da bi na nek način živela zgodbe teh ljudi. Ogromno domov, ki sem jih obiskala, je bilo v zelo slabem stanju. V nekaterih je bilo veliko vlage, ponekod nimajo gretja, eni nimajo elektrike in delajo ob svečah.
Morda se me je najbolj dotaknila zgodba, ko sem enemu fantku dala Nutello. Objel me je in bil je tako vesel, da sploh ni mogel nehati jokati. V času epidemije covida-19 sta do nas prišla zakonca, ki sta istočasno izgubila službo. Ker nista imela prihrankov, sta nas prosila, če bi jim pomagali, da bi kot družina lahko prebrodili to stisko. Z njima je prišel sedemletni sin. Dala sem mu vrečo in mu rekla, naj jo napolni s sladkarijami ali čim drugim, kar potrebuje. Po 10 minutah je prišel nazaj z eno samo liziko. To mi je pomenilo vse. Enkrat je prišla do nas mamica. Napolnili smo ji potovalke in vreče, ki jih je prinesla s sabo. Njen sin je naenkrat zagledal piškote. Pred mamo jih je dvignil kot pokal in rekel: »Zdaj smo pa bogati.« Torej ta skromnost teh ljudi, hvaležnost. Od njih se lahko ogromno naučiš.
Truhomi smo pred kratkim dodali novo funkcionalnost. Družine imajo tako dve možnosti; lahko zaprosijo za različne pakete ali za plačilo položnic. Pogosto nam rečejo: »Če imamo na razpolago to dvoje, bi raje zaprosili za hrano, ker smo lačni. S plačilom položnic lahko nekoliko zamudimo in bomo dobili le opomin.« To so zelo težke situacije. Takih zgodb je milijon. Starejši ljudje pogosto rečejo, da nikoli ne jedo mesa ali si ga privoščijo le enkrat na štiri mesece, ker enostavno nimajo dovolj denarja.
Želim si tudi, da bi se ljudje zavedali, kaj je tisto, kar na koncu šteje; da imamo ob sebi svoje bližnje, da smo zdravi in da hkrati pomagamo tistim, ki potrebujejo našo pomoč. Mislim, da je to bistvo praznikov.
Na kakšne načine lahko tisti, ki si to želijo, pomagajo pri projektih, ki se jih lotevate?
Tisti, ki bi želeli pomagati pri Anini zvezdici, lahko hrano prinesejo v naše skladišče. Na spletni strani sproti posodabljamo podatke o tem, katerih dobrin nam najbolj primanjkuje. Tam je objavljen tudi urnik, kdaj sprejemamo donacije. Hrano je do konca decembra možno darovati tudi v naše vozičke, ki se nahajajo v trgovinah SPAR in INTERSPAR po vsej Sloveniji. Lahko se odločijo tudi za nakup pravljice Anina zvezdica, pri čemer se več kot 70 odstotkov kupnine nameni za nakup hrane.
Preko Truhome lahko donirajo za nakup hrane, higienskih pripomočkov, čistil in pripomočkov za nego otroka. Lahko pa družinam plačajo tudi položnice za vodo, ogrevanje ali za obšolske dejavnosti otrok. Preko Anine zvezdice lahko torej donirajo materialne dobrine, preko Truhome pa izvedejo finančne donacije.
Morda še kakšna zaključna misel v luči prazničnega obdobja, ki je pred nami?
Vsem želim čim lepše praznike. Želim si tudi, da bi se ljudje zavedali, kaj je tisto, kar na koncu šteje; da imamo ob sebi svoje bližnje, da smo zdravi in da hkrati pomagamo tistim, ki potrebujejo našo pomoč. Mislim, da je to bistvo praznikov. V naši družini smo se dogovorili, da se med seboj ne obdarujemo. Namesto tega raje poskrbimo za druge. Ta duh ohranjamo skozi celo leto.
