Ana Gregorič, poročna fotografinja: Doživljam močne vzpone in padce
»Večinoma smo fotografi edini, ki ob kakšnem spodrsljaju na poroki obdržimo hladno kri,« pravi Ana Gregorič po vseh letih izkušenj.
Njena prva poroka, ki jo je fotografirala, je bila leta 2008, pred tem niti kot svatinja še ni bila na poroki.
»Postopoma je šlo iz ust do ust, ni se mi nikamor mudilo, nisem si želela, da bi bila takoj prepoznana,« pravi Ana, ki se je jeseni razveselila še enega priznanja, postala je namreč ena od petih fotografov (in edina ženska iz regije), ki so prejeli prestižni naziv Canonov ambasador v okviru mednarodnega programa Canon EMEA.
Po vseh letih fotografiranja porok ste na tem področju že zelo uveljavljeni, za marsikatera bodoča zakonca prva želja med fotografi. Kako se je začela vaša pot v poročno fotografijo?
V fotografijo sem se zaljubila na likovni akademiji, ki sem jo obiskovala. Pritegnila me je portretna fotografija. Takrat so bile moje manekenke prijateljice in počasi se je razvedelo, da to počnem. Kasneje so se prijateljice začele poročati, potem prijateljice od prijateljic in tako naprej. Moram pa priznati, da sem na začetku nekaj porok zavrnila, ker sem se res bala, da ne bi bila kos tej nalogi. Namreč nikoli sploh še nisem bila na nobeni poroki in si nisem niti predstavljala, kako poteka vse skupaj. A počasi so me dekleta prepričala.
Torej je bila prva poroka, na kateri ste sploh bili, službena?
Tako ja. Na tej poroki sem fotografirala samo nekaj portretov ter obred in se umaknila. Na drugi, kjer sem fotografirala celo, pa je bil poleg mene še uradni fotograf, ki so ga najeli nevestini starši. A si je vseeno moja prijateljica, nevesta, želela, da jo jaz fotografiram. Ker sem vedela, da ni vse od mene odvisno, sem se lažje odločila, da sprejmem izziv. Tam sem ugotovila, da mi to res zelo leži, da ni noben bav bav. Da se moram sicer še veliko naučiti, ampak, da bo šlo. Zdaj sem, kjer sem. Še vedno si želim izboljšav, ne zadovoljim se z znanjem, ki ga imam trenutno, ves čas iščem možnosti, kako dopolniti galerijo, da bo čim bolj pestra in zanimiva.
Biti poročni fotograf je na prvi pogled videti skrajno lepo in romantično, a marsikdo ne pomisli, da verjetno to za vas pomeni čisto vsak poletni konec tedna delovni?
Res je. A vsak si načrtuje toliko dela, kot si ga želi in ga je zmožen narediti. Jaz še iščem to svojo mejo, kje je. Ker si predstavljam, da na tak način, kot delam zdaj, ne bom mogla prav dolgo delati, sem si trenutno zastavila res intenzivno. Si pa ne predstavljam, kako bi delala s takšnim tempom, če bi imela otroke. Verjetno bi morala vse razdeliti na polovico, toliko sem zdaj zasedena.
Ja, ni vikendov, poletje name sploh ne vpliva, kot da ga ne bi bilo. Sem na poroki, kjer skačem okoli v največji vročini ali toči in potem se zaprem v stanovanje ter ure in ure urejam fotografije. Doživljam močne vzpone in padce. Od veselja, slavja, polno energije, ogromno ljudi in potem sem kar naenkrat sama, med štirimi stenami in urejam, kar je tudi precej naporno. Res doživljam ekstreme, a sem tako zaljubljena v svoje delo, da me hkrati tudi izredno napolni.
Po obdobju korone sem se malo spremenila. Tisto obdobje je bil za nas fotografe res velik šok in travma. A od takrat naprej veliko bolj cenim svoj prosti čas. Prej zanj sploh nisem imela občutka.
PREBERITE ŠE -> Anita Gomezel: Travme so bile moja lekcija, ki me je naučila, kako priti iz nemoči v moč
Ste si predstavljali, kakšen tempo predstavljajo poroke? Kdaj si vzamete čas oddih?
Ne, ker sebe nisem niti poznala v luči fotografinje. Nisem vedela, da mi je to tako zelo všeč, da me tako pozitivno vznemirja. V resnici tudi sebe nisem poznala.
Januarja in februarja je po navadi zatišje in takrat greva s partnerjem nekam na toplo za vsaj en mesec. Tja ne vzamem svoje kamere, še s telefonom komajda posnamem kakšno fotografijo.
V resnici je fotografirati poroke izjemno odgovorno, nimaš veliko možnosti ponovitve, ujeti moraš ključne trenutke. Ali to odgovornost ves čas čutite, vas lahko poroke še presenetijo ali ste po vseh teh letih že vajeni vseh stresnih situacij?
Na začetku je bilo res stresno, še zdaj pa čisto za vsak projekt čutim odgovornost in ga resno sprejmem. Me pa res nič več ne more presenetiti. V vseh teh letih sem doživela že toliko stvari, da sem na poroki ena redkih, ki ima hladno kri, ko se kaj nepredvidljivega zgodi. Doživeli smo že prometne nesreče, strgane obleke, lepili smo uhane …
Na koncu so pari zelo presenečeni, da smo fotografi tisti, ki nam lahko zaupajo in smo v oporo, ko gre kaj narobe. Enkrat se je zgodilo tudi, da je bilo nevesti zaradi vročine tako slabo, da je po obredu ni bilo več iz sobe, potrebovala je infuzijo in cel kup zdravil ter se na poroko vrnila šele okoli desete ure zvečer.
PREBERITE ŠE -> Psihoterapevtka Eva Erpič: To je skupno parom, ki imajo ljubeč odnos
Kaj vas najbolj privlači pri fotografiranju porok?
Verjamem v pravljice in s fotografijo sem lahko sama del pravljice. Igram se z realnostjo in domišljijo. Všeč mi je, da lahko paru pokažem njuno poroko skozi moj pogled. Včasih sem zelo rada risala in kiparila, pri fotografiji pa mi je še bolj všeč to, da je realnost velik del tega, kar potem ustvarim. In da se z realnostjo lahko tudi igram.
Kako bi opisali svoj slog fotografiranja?
Romantičen, ljubezniv, čustven, topel. Večina ljudi ob gledanju mojih fotografij uživa v čustvih, estetiki, svetlobi, ki mi jo uspe ujeti. Vse to vodi ljubezen. Ljubezen med ljudmi in moja ljubezen do fotografije. Rekla bi, da je rdeča nit ljubezen.
Fotografirali ste tudi marsikatero poroko znanih parov. Se vam kakšna zvezdniška poroka obeta v naslednjem poletju?
Vsaka poroka je zame VIP in vsaka je zvezdniška. Bomo videli, kaj nam prinese naslednje leto. Za zdaj še nihče ne želi, da se kaj izve. (smeh)
Živimo v obdobju, ko lahko s telefonom skorajda vsak ustvari lepo fotografijo in hkrati v tem času bistveno bolj cenimo profesionalne fotografije. Bi se strinjali s tem?
Kvaliteta fotografije se je res občutno dvignila. Splošna populacija se je naučila nekih osnov kompozicije, prave svetlobe … Po drugi strani pa je res kvalitetna fotografija malce popustila, ker je povprečna skorajda zadušila tiste, ki so najboljši.
Kako vidite svojo prihodnost v fotografiji?
Sprašujem se, kako bomo mi sodelovali z generacijo, ki se je rodila s filtri. Veliko fotografov prisega na pristne, ne preveč obdelane fotografije, nekateri na popolnoma nič obdelane. Zdi se mi, da ta generacija, ki zdaj prihaja, tega nikakor ne bo želela sprejeti. Ta prepad me zelo zanima v prihodnosti. Zase osebno pa si želim, da želja po napredovanju in učenju pri meni nikoli ne mine.
