So ljudje, ki ob vrnitvi s potovanja domov prinesejo kakšen magnet in povedo, da so se imeli odlično. In so ljudje, ki poleg tega, da so se imeli odlično, domov pridejo z novo brazgotino, kupom neverjetnih zgodb, novim partnerjem iz druge države in še daljšim seznamom krajev, kamor jih bo odneslo.
Aleksandra T. Novak prihaja s Ptuja, a jo boste običajno našli marsikje drugje. Rada raziskuje svet, če se da povsem sama in z nizkim proračunom. V intervjuju sva govorili o njeni afriški dogodivščini, ki se bere kot filmski scenarij.
Pred nekaj leti ste v Gambiji delali kot prostovoljka, kot kaže pa je Afrika osvojila vaše srce, saj ste se maja vrnili iz nove afriške dogodivščine. Kje vse ste bili in kako dolgo je trajala vaša pot?
Tako je, Afrika je za vedno osvojila moje srce že v Gambiji. Sicer še nisem bila na vseh celinah, a se mi zdi, da bo vseeno vedno moja najljubša. Tokrat sem se z enosmerno vozovnico najprej podala v Egipt. Niti približno nisem vedela, kako dolgo bom ostala ali kam vse me bo zanesla pot. Po dveh mesecih sem se zaradi obveznosti iz Egipta vrnila v Slovenijo, ampak samo za mesec dni. Nato sem odpotovala v Etiopijo, od tam v Džibuti, Somaliland in Ugando. Vse skupaj, če odštejem en mesec v Sloveniji, sem v Afriki preživela malo več kot 5 mesecev.
Podobe Afrike, foto: osebni arhiv Aleksandre T. Novak
Začeli ste v Egiptu, medcelinski državi, ki sicer leži v severovzhodni Afriki, a vključuje tudi polotok Sinaj, ki ga imamo lahko za del Azije. Kakšne vtise je na vas pustila ta arabska dežela?
Egipt je čudovit! Zdi se, da se večina v Egipt odpravi preko agencije in naj povem, da res razumem, zakaj. Verjetno ni najlažja država za solo žensko popotnico. Ampak ko se enkrat odločiš in si pripravljen – ali se ti vsaj zdi, da si pripravljen – na barantanje, neustaljene urnike in kaos, je Egipt najboljša možna izbira.
Ta dežela ti namreč na vsakem koraku, v vsaki minuti dneva postavi nešteto izzivov. Meni ta slog potovanja res utreza. Egipt je izjemno zgodovinsko bogat. Pa tudi pokrajina, čeprav je sprva videti zelo pusta, ponuja neverjetno veliko. Ljudje so zelo prijazni, hrana je zelo okusna in – kar mi je zelo pomembno – poceni. Ugodne so tudi nastanitve. Za tri evre lahko najdeš luksuzne bungalove ali zelo umazano in nemirno sobo. Odvisno od tega, kje se nahajaš. Tudi javni prevoz deluje po podobnem principu. Poceni avtobus ali kombi iz enega mesta do drugega lahko prispe točno ali z 9-urno zamudo. Vedno te nekaj preseneti.
Podobe Afrike, foto: osebni arhiv Aleksandre T. Novak
Slovenci Egipt obiskujemo predvsem zaradi znanih all-inclusive turističnih letovišč kot sta Sharm el Sheikh in Hurgada, zaradi obiska Kaira in Gize, kjer stojijo veličastne piramide ter Nila, reke življenja. Ste šli tudi vi skozi to ruto ali ste odkrili kakšen manj znan kotiček?
V all-inclusive letovišču še nisem bila. Nikoli. V Egiptu ni bilo nič drugače. Sicer sem res prispela v Sharm el Sheikh, ampak sem se takoj odpravila v Dahab, ki je znan predvsem po hipijevskem življenjskem slogu in kot izjemen kraj za potapljanje.
Že takrat sem bila v navezi z lokalcem, ki svoj kavč ponuja na platformi Couchsurfing, a nisem bila še pripravljena na to, da takoj zakorakam v stanovanje Egipčana, zato sem šla najprej v kamp. Iz Dahaba sem se nato odpravila v Kairo in seveda Gizo. Pa naprej v oazo Siva. Verjetno je oaza Siva najbolj oddaljena od vseh turističnih točk, zato je ne obišče veliko ljudi.
Ampak 12-urna vožnja iz Kaira je pozabljena, ko si enkrat tam. Ljudje so pristni, mestece je čudovito in živahno. Domačini se zvečer odpravijo v vroče vrelce, kjer se družijo in na skrivaj pijejo arak, tradicionalno alkoholno pijačo iz sladkornega trsa. V bižini so tudi zelo slana jezera, kjer v vodi lebdiš kot v mrtvem morju.
Podobe Afrike, foto: osebni arhiv Aleksandre T. Novak
Če želiš opazovati zvezdno nebo brez svetlobnega onesnaženja, se lahko čez noč odpraviš v puščavo. Če imaš srečo, te obišče fenek, puščavska lisica. To je bil moj načrt, ampak narava je narava in tam s fenekom nisem imela sreče. Sem jo imela pa enkrat poznje.
Iz Sive sem se odpravila proti Rdečemu morju, v Marsa Alam, kjer sem se potapljala z morskimi psi, dugongi, želvami in občudovala ene najbolj pisanih koral, kar sem jih kadarkoli videla.
Podobe Afrike, foto: osebni arhiv Aleksandre T. Novak
Tam sem spoznala dva Španca. Prijatelja, na začetku njune dolge afriške dogodivščine. Naslednjih 14 dni sem preživela z njima in preštopala do Aswana. Skupaj smo spoznali še eno dekle, ki se nam je pridružila na nekajdnevni plovbi s feluko po Nilu. Onadva sta se nato odpravila v Sudan, jaz pa sama naprej v dolino kraljev – Luksor. Iz Luksorja sem se vrnila v Dahab zaradi potopa v slavno Modro luknjo.
Ostalo mi je še nekaj dni do mojega leta nazaj v Slovenijo in bolj malo načrtovanega proračuna. Zato sem se odločila, da le poskusim srečo s couchsurfingom. Zdaj lahko Egipčana, ki mi je odstopil kavč, nazivam s prijateljem. Ko sem kasneje potovala v Etiopijo, sem ga ponovno obiskala.
V Egiptu pa ste našli še nekaj drugega – ljubezen. Kje sta se srečala in kako sta se odločila, da del te celine prepotujeta skupaj?
Meni se še zdaj vse skupaj zdi malo osladno (smeh). Torej, dva Španca, ki sem ju spoznala v Egiptu, sta popotnika, s katerima sem svoje nore dogodivščine lahko dvignila še za eno raven. Vseeno sem malo strahopetna in ne glede na to, koliko bi si želela, sama ne bi štopala in divje kapirala po precej neraziskanih in neznanih državah sredi Afriške celine.
Podobe Afrike, foto: osebni arhiv Aleksandre T. Novak
Ko sem se iz kratkega premora v Sloveniji vrnila v Afriko, tokrat v Etiopijo, smo se tam spet srečali. Tokrat načrtovano, ampak popolnoma brez pričakovanj eden do drugega. Počasi pa se je med mano in Jordijem razvila ljubezen. Ne bi mogla reči, da je karkoli od tega bila zelo zavestna odločitev (smeh).
Naprej sem nekaj prepotovala sama, nekaj z obema in nekaj samo z njim. Po potovanju sem se vrnila v Slovenijo, Jordi je šel delat na Norveško. Ampak sva se dobila vsak mesec. Zdaj se poznava 10 mesecev in skupaj sva bila že v 10 državah. On je končal svoje sezonsko delo na Norveškem, trenutno sva v Španiji. Tokrat skupaj iščeva sezonsko delo nekje v Skandinaviji. Po tem pa se vsaj za eno leto skupaj odpravljava na Novo Zelandijo. Oba sva stara 30 let in je bila zdaj zadnja priložnost za delovno-potovalno vizo.
PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki je odšla na Bali in tam spoznala, da je mogoče ljubiti dve osebi hkrati
Zdi se, da vas kliče precej delov sveta ...
Trenutno me kliče delo, ker sem tako brez denarja, kot še nikoli (smeh). Obisk Afrike in potem še partnerja na Norveškem je terjal svoj davek. Torej najprej v Skandinavijo v službo, konec februarja ali začetek marca pa Nova Zelandija. Načrt je, da zdaj zasluživa dovolj, da na Novi Zelandiji skupaj kupiva kombi, ki bo celo leto najin dom.
Kakšen finančni zalogaj je takšno 5-mesečno afriško potovanje?
Za čisto vse od a do ž – leti, nastanitve, hrana, bolnišnice, safari, prevozi, vstopnine in ogromno potapljanja – sem odštela približno pet tisoč evrov. Brez posebnih mini tretmajev, kot je samska soba tu in tam, evropsko kosilo in pregrešno dragih slaščičarn v Džibutiju, bi se dalo še malo ceneje.
Pot vas je iz Egipta vodila po Afriškem rogu, ki mu pravijo tudi Somalski polotok. Z obliko spominja na rog črnega nosoroga, ki živi na tem območju, zajema pa Džibuti, Etiopijo, Eritrejo in Somalijo. Kakšne podobe, sploh posledice pomanjkanja in revščine, so vas ujele?
Etiopija je tako velika, da bi lahko rekli, da je vsaka regija svoja mini država. Populacija je ocenjena na 120 milijonov in strmo raste. Nekje sem prebrala, da naj bi populacija do leta 2030 zrastla na 200 milijonov. Nekatere regije so v vojni, druge popolnoma varne.
Džibuti je nekakšna oaza sredi revnih držav. Čeprav se mi zdi, da je tako samo v glavnem mestu. Somaliland pa je … Sploh ne vem, kaj naj rečem. Glede na to, da niso priznani s strani nobene države, niti s strani olimpijskega komiteja, nikogar – se dobro držijo.
Dve stvari, ki sta skupni vsem, sta neizmerno bogastvo in neizmerna revščina. Bogati so tako bogati, da si je težko predstavljati. V Džibutiju sem spoznala dve Etiopijki, ki imata svoje hotele širom celega sveta. Nekaj dni sem bivala v njuni vili ob morju in z bazenom. Bili sta sosedi predsednika Džiutija. Džibutijska hrana jima ni bila preveč všeč, zato sta svojo hrano vsak dan naročili iz Etiopije. Pripeljali so jo z letalom.
V Džibutiju in Somalilandu je manj beračenja. So izjemno verni muslimani in zdi se, da je to tisto, kar jih rešuje. Muslimanska skupnost je znana po tem, da skrbi za reveže. Čeprav jih je tudi tam veliko.
V Etiopiji pa bi se lahko razjokal na vsakem koraku. Res moraš imeti trdo kožo.
Podobe Afrike, foto: osebni arhiv Aleksandre T. Novak
Najhuje je bilo v vaseh. Poleg beračenja vidiš še vso ostalo bedo. Nobene infrastrukture, hiše so narejene iz nekakšnih opek, obmetane s peskom. Ampak veliko je uničenih, ker so ali dotrajane ali še nepopravljene od vojne. Sanitarij praktično ni. Najhuje je s hrano. Ker ni nobene ceste, je dostava hrane skoraj nemogoča. Res ne vem, kako ljudje tam preživijo. Recimo v mestu Zeila, v Somalilandu – tega nisem videla še nikjer na svetu – pijejo vodo, ki jo črpajo iz morja. Naj bi bila prefiltrirana, ampak ni. Voda je še vedno slana!
Edina hrana, ki jo lahko dobiš, so razkuhane testenine ali riž s paradižnikovo omako, ki je tako razredčena, da sploh ni več rdeča, ampak roza. Druga izbira je fermentirano kamelje mleko, ki je tudi edina hrana, ki sem jo na tem potovanju zavrnila. Verjetno njim predstavlja edini vir maščobe.
Tam ne raste NIČ. Prsti ni, samo pesek. Iz glavnega mesta Hargeisa jim ne morejo pomagati, ker ni ceste, vmes pa je gorovje. Iz Džibutija dobijo nekaj hrane s tovornjaki. Ampak ti za 70 kilometrov potrebujejo več dni, ker se zakopljejo v sipine in morajo preprosto počakati, da mimo pripeljejo drugi in jim pomagajo iz peska. V deževnem obdobju je popolnoma neprehodno.
Ljudje niso le lačni, ampak resnično podhranjeni. Že res, da se za večino, a še vedno ne za vse, najde nekaj za pod zob. Ampak ta hrana je tako skopa, da zares zadošča samo za golo preživetje na kratek rok.
Podobe Afrike, foto: osebni arhiv Aleksandre T. Novak
Da najprej razčistiva pojme – Somaliland je torej neodvisna republika, ki leži na Afriškem rogu, na območju Somalije, od katere se je odcepila leta 1991. Glede na to, da Somalilanda druge države ne priznavajo – kako je videti potovanje po tem delu Afrike?
V Zeilo smo prispeli dobesedno po kopnem iz Džibutija, kar očitno ni pogosta praksa. Ker smo potovali po kopnem, nismo imeli turistične dovolilnice, ki jo moraš urediti ob vstopu v državo, torej ob pristanku v Hargeisi. Najprej so mislili, da smo vohuni. Še vedno jih je zelo strah, da jih bo Somalija ponovno osvojila ali da belci želimo širiti krščanstvo. Tako so nas tudi obravnavali. Ampak smo potem zgladili nesporazume in nesoglasja.
Nastanitev v Zeili je bila soba, polna plesni. Če si zaloputnil z vrati, se je nate vsula mešanica plesni in apna. Da o vsej možni biodiverziteti ščurkov sploh ne govorim (smeh). Raje bi spala v šotoru, ampak nam "oblasti" niso dovolile.
Podobe Afrike, foto: osebni arhiv Aleksandre T. Novak
Po drugi strani pa so glavna oziroma večja mesta precej drugačna. V Hargeisi še vedno čutiš, da si nekje sredi prave Afrike, ampak imajo precej boljši standard. Od KFC, turističnih agencij, hotelov, univerz, do tujih vlagateljev. Razen zelo prašnih, redko asfaltiranih cest in marketov z živino je to pravo mesto. No, tukaj je tudi menjava denarja nekaj posebnega, "menjalnica" s kupi denarja stoji kar sredi prašne ulice.
Kako ste se premikali med temi državami in kako komplicirano je to – sploh, če gre za prečkanje meja po kopnem?
Iz Addis Ababe v Etiopiji smo šli proti Džibutiju z vlakom. Vožnja je trajala 2 dni. Bili smo edini belci na približno 300 metrov dolgem vlaku. Zato so bili ob prihodu v Džibuti malo začudeni. Če že kdo turistično obišče te države, jih obišče tako, da prileti.
Že v Etiopiji sem si v nekaj dneh uredila vizo za Džibuti, zato so me po vseh zaslišanjih in prvem začudenju le spustili v državo. Smešno je bilo, da sem morala ob prošnji oddati potrdilo o negativnem testu za Covid-19. Ob vstopu v državo je bil ta test star že skoraj 14 dni, ampak novega niso zahtevali. Torej, za prošnjo za vizo sem potrebovala test, za vstop pa ne. Kdo bi razumel.
V Džibutiju sem takoj ob prihodu zaprosila za vizo za Somaliland na njihovi ambasadi. Ta meja je bila malo večji izziv, saj smo jo z mojima španskima prijateljema želeli preštopati. Ker pa od zadnjega mesta v Džibutiju in prvega mesta v Somalilandu ni ničesar, nas je gospod, ki nas je peljal, odložil sredi ničesar, ampak vseeno ob meji. Postavili smo šotore in že spali, ko nas je dobila obmejna policija.
Podobe Afrike, foto: osebni arhiv Aleksandre T. Novak
Mimogrede ste mi omenili, da ste prespali tudi v zaporu. Je bil to ta trenutek?
Tako je. To noč smo preživeli v zaporu. Dobesedno ...
