O čem? 

Lila in Lenu odraščata v povojnem, revnem Neaplju, v soseski, ki so jo prepoznali kot četrt Rione Luzzatti. Skozi natančno popisovanje njunega prijateljstva se v neapeljski tetralogiji Elene Ferrante kot v bogati vezenini plete zgodba družbe, povedana skozi usode posameznikov. Na začetku prve knjige junakinji pričneta obiskovati osnovno šolo, zgodbo pa prvoosebno zapisuje Lenu, ko izve, da je njena prijateljica pri šestišestdesetih brez sledu izginila. 

Avtorica: 

O italijanski pisateljici Eleni Ferrante vemo zelo malo, skriva se za psevdonimom in odklanja intervjuje. Manever italijanskega novinarja, ki je sledil raziskovalnemu napotku globokega grla: “sledi denarju” in je avtorico identificiral z imenom in priimkom na podlagi nepremičniniskih poslov in prihodkov iz naslova avtorskih pravic, ni požel odobravanja literarne javnosti.

O Eleni Ferrante zvemo mnogo več, če pozorno beremo zgodbe njenih junakinj: prepoznavamo odtenke ženskega prijateljstva, ki niha od zveste predanosti, otroške nevoščljivosti, prebujajočega se ljubosumja do globokega zavezništva, prijateljstvo, ki tiho traja tudi skozi obdobja odtujenosti in kot sveže zaboli v obdobjih bližine.

Pisanje Elene Ferrante ima magnetno privlačnost, njene knjige so postale svetovne uspešnice in jo proglašajo za eno najbolj nadarjenih sodobnih romanopisk. 

Zakaj: 

Drzno bi bilo reči, da zlahka  najdeš vzporednice med odraščanjem v povojni Ljubljani ali Mariboru z odraščanjem na italijanskem jugu, pa vendar romani Ferrantejeve pričajo o univerzalnosti človeške izkušnje.

V natančno popisanih medosebnih odnosih prepoznavaš tudi fragmente svojega otroštva in odraščanja: zdaj se prepoznavaš v eni prijateljic, zdaj v drugi; zdaj si trdoživa in divja Lila, potem okorna in vztrajna Lenu, zdaj vodilna, potem sledilka, zdaj gospodarica, potem ubogljivka. In potem te prešine: morda pa sta Lila in Leno pravzaprav ena ženska, ti in jaz, avtorica sama?