27.03.2019

Dr. Lucija Mulej Mlakar: Materinstvo je za mnoge ženske le ena od kljukic

Vsaka mati verjetno išče pot pravice za svoje potomce, še zlasti, če se njeni otroci razvijajo zelo drugače in po neenakem tempu in posledično z drugačnimi rezultati. Družba, v kateri živimo, ljudi presoja po dosežkih in malokdaj po namenih in dobronamernostih. Materino srce je morda res polno veselja in žalosti, ko spremlja potomstvo do zadnjega diha, saj je biti mati verjetno ena najtežjih nalog, ki jih sprejmemo. Kako težko je slediti nasprotjem, s katerimi se soočajo starši, ki skrbijo za otroke z zdravstvenimi ali genetskimi napakami, lahko začutimo takrat, ko se nam odprejo. Res je, nasprotja nas delajo močnejše, saj gladko tekoče osebne biografije brez uvida v bolečino sočloveka iz ljudi naredijo plehke stremuhe, ki jih zanima le lastna korist. Opazovanje ljudi in njihovega potomstva, kar imenujemo genealogije, v antropologiji zaseda precejšnje mesto. Zlasti psihoanaliza potomstva in vzročno-posledičnih vezi med generacijami pokaže, kako težko rešujemo težave otrok in staršev zgolj z logiko in dobro voljo. Veliko staršev poišče pomoč pri vzgoji in osamosvajanju potomstva, saj se pogosto pokaže, da so nemočni in da se zlasti tisti starši, ki imajo veliko izzivov z otroki, trpinčijo na specifične načine, s katerimi je »srečnim« staršem prizaneseno.

izr. prof. dr. Lucija Mulej Mlakar

Izredna profesorica in doktorica sociologije znanosti, poslovna antropologinja in avtorica uspešnic Skrivnost – zakaj ne deluje pri vas, OnKraj RazKritja ter Heroji, Pogovori z Erosom.

Primarna socializacija z vrednotami zadnjih dveh desetletij opozarja, da tekmovalni duh, ki ga nekateri starši delijo v službah, zlasti tistih, ki omogočajo plezanje po hierarhični lestvici na račun socialnih veščin, pogosto všečnosti in mestoma neetičnosti, penetrira v življenja mladih ljudi, ki takšne vrednote posrkajo brez kritične distance. Saj mlad človek kritične distance še ne more imeti, zato je tako pomembno, da mu vsi tisti, ki nanj vplivajo, pri tem pomagajo. In ko se tako vrednote tekmovalnosti postavijo kot pomembne že zgodaj v ranem otroštvu, kot družba tvegamo, da vzgajamo sociopatske strukture osebnosti, od katerih ne smemo pričakovati visoke stopnje empatije, požrtvovalnosti ali sposobnosti dajanja. Saj je empatičen človek oseba sočutja in tekmovalnost sočutje eliminira v samem začetku, že z izborom prvega koraka. Tekmovalnost s seboj povleče primerjanje, ki je po sebi vselej usmerjeno v to, da med ljudi postavljamo stene. Neenačaje. Razlike, ki so ustvarjene umetno. In ko družba postane umetna, tekmovalna in primerjajoča se, izgublja živost, povezovalnost in čarobnost odnosov, ki so seveda po sebi recipročni. In ko v odnosih izmenjujejo dobro, dobro raste. A če je valuta izmenjave tekma in pretirana razvajenost, ustvarjamo nevarna tveganja.

Tekmovalne ter primerjajoče se družbe ljudi trenirajo v »homo economicuse«, ki vsak odnos prekalkulirajo, precenijo po koristih in se na podlagi analize odločajo, kam bodo vlagali čas in s kom se bodo družili in poznali. In tako že otroci v vrtcu vedo, kdo so njihovi vrstniki in čigav starš ima neko občo veljavo in status. 

Nasmeh izriše nasmeh, meja mejo in trda beseda zahtevajoč jasnost komunikacije. Naši odnosi vselej temeljijo na recipročnosti, ki je pogosto tudi srčna in odprta za izmenjavo lepih trenutkov. Če živimo v okoljih, ki spodbujajo le materialnost, tekmovalnost in denarno bogatenje, postanemo nesposobni čutenja minljivosti časa, bežnosti trenutkov in lepote udejanjanja v iskanju »nekoristnih« svetov, ki nas nahranijo. Zato so za mnoge samoopazovanje, urjenje v tišini in kontemplacija izgubljanje časa, saj ta čas namenimo le sebi in ne svetu, ki nas za naš čas nagradi s kakšnim dodatnim evrom več. In tekmovalne in primerjajoče se družbe ljudi trenirajo v »homo economicuse«, ki vsak odnos prekalkulirajo, precenijo po koristih in se na podlagi analize odločajo, kam bodo vlagali čas in s kom se bodo družili in poznali. In tako že otroci v vrtcu vedo, kdo so njihovi vrstniki in čigav starš ima neko občo veljavo in status. In hierarhija umetnega ločevanja na pomembne in nepomembne, na koristne in nekoristne stike se prične že zgodaj, kar posledično privede do nizkih stopenj čustvene in socialne inteligentnosti, ki pa so za vsak preboj in uspeh na daljši rok najpomembnejše.



Tako je tudi materinstvo za mnoge ženske le ena od kljukic, ki jih je treba odkljukati. Saj je treba tekmovati in se primerjati in bog ne daj imeti pogum izkreirati lastni jaz, okus in biografijo! Tako je na primer umetnih oploditev vse več in skorajda blaznih parov, ki čutijo, da morajo vsaj delno podaljšati svojo genetiko in del sebe rešiti pred minljivostjo. In tako starševstvo postane kapitalistični projekt in otroci mnogih so le podaljški egov in nenasitnih apetitov, ki tekmujejo s seboj, partnerji in nazadnje še z otroki. Seveda ni čudno, da je simptomatskih psihičnih motenj vse več in orodij za njih zdravljenje vse manj. Otrok pa izgublja avtonomijo in svobodo in predvsem, priložnosti, da se uči iz napak. In materinski čut, ki nima veliko veze z dejanskim materinstvom, bledi v tekmi po večnem še, ko ni nič nikdar dovolj dobro in ko je najboljše le sinonim za nov cilj ali izziv … Začinjeno z magijo pozitivnega mišljenja, ki bo dala vse obilje materialnega in lenobnega … Ime materinstva pohlepnih, tekmovalnih in primerjajočih se družb je le še bleda senca ljubečnosti, ki je krasila tiste generacije, ki so spoštovale in gradile sveto, čisto in večno.

Kakšen je vaš dotik? Ali ste mati? Imate sočutje le zase in svoje otroke ali še koga? Znate biti ljubeča ženska, ki poboža in se nasmehne, ne da bi prilivala olja na ogenj? 

Mihaela je odraščala med fanti, saj je imela pet bratov in že zgodaj v otroštvu so ji dodelili vlogo, da rešuje, pomaga in hrani vse skrivnosti širnega sorodstva in se vključuje, kadar je to potrebno in kadar to od nje pričakujejo. Do točke, ko se ni želela vpletati v neke minorne konflikte z geodeti in mejo, ki je ločevala parcele dveh bratov. Seveda, moč srca je izredna in Mihaela je imela veliko srce in v njem prostora za vsakogar. Ko so se njej in njenim otrokom zaradi nesodelovanja pri mejaških razprtijah odrekli in njene otroke omalovaževali in obrekovali, ni izgubila vere in zaupanja v svet in v to veliko družino. Znala je odpuščati in pozabljati na slabo. Njena ljubezen je bila prevelika in do zadnjega je nadaljevala s pozitivnim odnosom do sveta, ljudi, boga in sebe. Njen dotik sočutja je bil izreden in včasih se vse to, kar smo lahko in kar postanemo v času, izkristalizira v tistih pomembnih trenutkih, ko se moramo odločiti za tisto, kar je prav. In ne za tisto, kar je za nas najbolj ugodno. In ta moč ljubezni je moč materinskega nagona vsake ženske, pa če že ima ali nima svojih otrok. In zgled Mihaele vleče, kot vlečejo zgledi številnih sočutnih ljudi, katerih dotik ni le stisk roke. Umetnost dotika je v pogledu in odločitvi. Da smo bolj sočutni in da odpuščamo. V tem, da se urimo v vrednotah, kot je na primer asketski odnos do sveta, ne glede na materialno blagostanje, v katerem živimo. Da se urimo v dotiku besed, ki združujejo, in v pogumu, da izrečemo tudi »ne« takrat, ko le ta podpre občo pravičnost. In njen dotik je bil takšen, poln povezovalne sinergije, optimizma in resnicoljubnosti. In tako je učila vse tiste, ki so ostali z njo in ji pomagali nositi številna bremena potomstva, ki so ji bila naložena.

Svet rabi milino žensk in trdne moške, ki nam ženskam pomagajo, da smo takšne. Pri srčni ženski se namreč lahko odpočije vsaka utrujena ptica, ki se nahrani v njeni modrosti, ki se dotika večnosti. 

Kakšen je vaš dotik? Ali ste mati? Imate sočutje le zase in svoje otroke ali še koga? Znate biti ljubeča ženska, ki poboža in se nasmehne, ne da bi prilivala olja na ogenj? Ste na materinski dan počastili sebe kot mater, če ste mati? Svojo mamo in vse mame, ki jih poznate. Tako kot je 8. marec pomemben za nas ženske, je morda dan materinstva še bolj. Saj ta svet povezujejo nežne niti ljubezni, ki jih kapitalistična tekmovalnost trga in vozla in od nas, drage ženske, je odvisnega veliko. Od nas in naše sposobnosti dotika besed, pogleda, dejanj in zgleda. In naše volje slediti, tako kot Mihaela, tistemu, kar je prav. Saj je materinski dotik večen, in vse tiste, ki nimate otrok, niste nič manj pomembne, saj je materinski nagon del naše biologije. Pomeni, da se znamo dajati in iz sebe spraviti veliko več, saj nas svet rabi. Svet rabi milino žensk in trdne moške, ki nam ženskam pomagajo, da smo takšne. Pri srčni ženski se namreč lahko odpočije vsaka utrujena ptica, ki se nahrani v njeni modrosti, ki se dotika večnosti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE