18.03.2020

Dr. Lucija Mulej M.: Konec civilizacije in oživitev srčnih vezi

Ste kdaj pomislili na dinozavre? Zemlja nas ne potrebuje. A mi potrebujemo njo. Zato se moramo ponovno naučiti ponižnosti do neskončne moči narave, ki nas lahko hipno izbriše.

izr. prof. dr. Lucija Mulej

Izredna profesorica in doktorica sociologije znanosti, poslovna antropologinja in avtorica uspešnic Skrivnost – zakaj ne deluje pri vas, OnKraj RazKritja ter Heroji, Pogovori z Erosom. Odgovarja tudi na vprašanja bralk in bralcev o odnosih v rubriki Svetovalnica. Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si

Nisem imela namena neposredno pisati o koronavirusu, saj je moj stil pisanja drugačen in menim, da so številni odlični kolumnisti in uredniki, Sabina Obolnar, Ksenija Benedetti, Miha Mazzini, Tonja Blatnik in ostali odlični pisci že povedali vse tisto, kar je jasno in očitno in sama bolje ne bi znala. Torej, res je. Žal gre tokrat ZARES.

Je korona vzrok ali posledica? Je epidemija naš »El Camino«, skupna romarska pot človeške vrste, ki lahko na novo zapiše algoritme src narodov in človeštva? Virus pravi STOP! In če ga ne slišimo, nas klofne. 

O koncu civilizacij smo domala poučeni tako s historičnega kot sociološkega vidika. Vsi, ki smo brali Fukuyamo in njegovo znamenito delo Konec zgodovine in zadnji človek, ki je izšlo leta 1992, nad dogajanji v svetu nismo presenečeni. Glede na povišane stopnje iracionalnega vedenja ljudi, pa ne le tistih, ki nimajo sreče, da bi v življenju našli dobrega učitelja, navdih odlične knjige ali blagoslov neizbrisljive izobrazbe, se zdi, da nam prav nič ne pomaga. Da nas nikakršne katastrofalne razmere v svetu ne zbudijo iz utopije relativnega udobja. Kaže se, da zoper človeško brezbrižnost in plehkost ni in ni pravega zdravila. In vsakič znova se razkrije, da nas najgloblje in zares pretresejo ter podučijo le lastne napake, izkušnje in zmote…

Preberite še: Dr. Lucija Mulej M.: Porušena ravnovesja ali kako najti harmonijo

So nas požari v Avstraliji zdramili? Ja, ubogi ljudje in živali, a ta dežela je res »tam spodaj« in tako daleč od naše percepcije, da nas ne dotika neposredno. In ko nam neka izkušnja bolečine ni blizu, ko se ne dotakne naše srčike sposobnosti empatičnega sočutenja, le vdihnemo in izdihnemo in  - pozabimo. Saj drugače ne bi zmogli funkcionirati, takšen je pač ustroj naše vrste; adaptacija, pozaba, aktivno delovanje tam, kjer je to smiselno za ohranjanje lastnega življenja. In ja, sonce še vedno sveti, saj je zvezda in ne more kar čez noč preminiti.

Hodimo v službe, plačujemo kredite in si tudi kaj privoščimo. To je samoumevno. Ta naša »budna« realnost, ki je za nas realna, je za Aborigine denimo, ki so svoj pridih vtisnili čudoviti mistični avstralski deželi, le odsev nepopolnega dela psihe, torej necelovitega človeškega ustroja, saj oni sanjski čas razumejo kot edinole pristnega, edinstvenega in realnega. Le ko spimo, smo celi; enoviti, saj sanjamo tisto, kar zares smo. Ko smo budni, del psihe potone v nezavedno in smo tisto, kar se nam zazdi, da je prav, da smo. Postanemo nepristni in odtujeni; od sebe, sveta in lastne zgodovine. In kot vemo, so vsa staroselska ljudstva spoštovala tako Zemljo kot Nebo. Spoštovali in negovali so odnos ne samo do tistega, kar vidijo in čutijo danes in v tem trenutku, pač pa so bili izjemno skrbni zlasti do izvora in lastnih korenin. Zato so domala vsem skupna čaščenja prednikov in narave kot take.

Tubit in zdaj sta za tiste, ki čutijo in vidijo s srcem, ključna še danes. Mnogo ljudi je prebujenih. In korona virus je v letu 2020 zbudil tudi one, ki so se v svojih sanjskih gradovih počutili nedotakljive. Žal mi je za njih. Žal mi je za vse nas, saj naša vrsta trpi celostno – tokrat nihče ni izvzet ali nedotakljiv. Globoko spoštujem vse, ki ste trenutno najbolj neposredno obremenjeni z epidemijo. Za vse, ki v tej zelo vroči juhi, ki se le še segreva, najbolj trpite, namenim meditacijo in molitev vsak dan. Trgovke, trgovci; delavke in delavci v proizvodnjah; policistke in policisti; pripadnice in pripadniki civilne zaščite; novinarke in novinarji; urednice in uredniki; zdravice, zdravniki, medicinske sestre, tehniki, čistilke, raziskovalci in vsa ostala zdravstvena osebja ter javni uslužbenci; politiki in vodilni, ki se brezkompromisno trudite za vse nas. EN VELIK VIRTUALNI OBJEM VSEM.

In kakšna je kratka zgodovina naše realnosti? Mar nas ne opozarjajo, med drugimi tudi naša klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, da svet kliče na pomoč. Seveda, obstajajo tudi drugačni tipi onesnaževanja, ki so psihične narave in morda podstat vsem ostalim zlorabam našega okolja, ki smo jih kot človeška vrsta zagrešili. In gospa zlatega srca Anita Ogulin, ki neutrudno bije bitko s siromaštvom in ubogostjo tistih, ki so se znašli na robu, kliče in kliče … In mnogi ste se odzvali in se redno odzivate, odprete srce in pomagate po svojih najboljših močeh. Res je, veliko Velikih je med nami.

Mar nas socialni psihologi ne opozarjajo že več kot 80 let, da je resnična narava človeka nestanovitna in da se vsak, ki ni gnan z moralnim imperativom,  slej ko prej skvari. Kot mrtev rečni rokav.  Opustošen v sebi, začenši z izčrpavanjem vsega, kar je živega, lepega in spevnega. Mar nas ni leta in leta opozarjala dr. Vesna Vuk Godina o tem, kako nevaren je človeški narcizem in kam nas vsa ta brezbrižnost in gonja po »še« vodi? Mar smo kot civilizacija nesposobni ljubiti sebe, druge in se predajati - ljubezni, živosti, strasti in veri drug v drugega - da počnemo tako iracionalne, samouničevalne poteze?

Ne obsojajmo kolesarja, ki je pravzaprav požrtvovalni zdravnik, ki se je ravno vrnil iz nočnega, težkega dežurstva in ni ostal doma v samoizolaciji. Ne obsojajmo gospe v zrelih letih s polnim vozičkom živil, saj ne dela zaloge, ni blazna; a le kupuje za ostarela starša in sosedo, ki je brez noge. 

Je korona vzrok ali posledica? Je epidemija naš »El Camino«, skupna romarska pot človeške vrste, ki lahko na novo zapiše algoritme src narodov in človeštva? Ki je v procesu očiščevanja številih zmot, konstruktov, idej, stremljenj, potlačenih strasti, propadlih sanj, nesmislov, spletk, laži, skrivanj, a vseeno vere v dobro? Ki zmaguje! Smo pripravljeni spoznati, da nas virus ustavlja? Z razlogom, ki nam je nepoznan. Vlada si ni ničesar izmislila; imunologi, infektologi, mikrobiologi, epidemiologi in ostali strokovnjaki tudi ne. Virus pravi STOP! In če ga ne slišimo, nas klofne. In če ga še naprej ignoriramo, nas preprosto ustavi. Neki čudovit zdravnik mi je nedavno prišepnil: »Narava vselej najde pot, da sebe regenerira; četudi nas kot vrsto opozori s kakšno katastrofo ali nas, preprosto, ukine.«

Verjamem v nas. V naše strokovnjake. V naš lep narod. V našo moč. Da pozabimo neumnosti in razprtije, za katere imamo vedno čas, ko je vse dobro in se cedita med in mleko. Levi, desni, beli, črni, zeleni in rumeni. Moč modrosti je vselej v sredini, kar vedo povedati od Konfucija, Laozija in Suzukija do seveda Jezusa. In ljudje se spreminjamo, učimo se na napakah. Verjamem v Evropo - da bomo na novo zapisali algoritme naših src in potreb, saj nam drugega ne preostane. In prepoznali, da nas vselej ločujejo nečimrnost, zamerljivost in ozkoglednost.

Preberite še: Dr. Lucija Mulej M.: Ali veste, kdo ste

Korona zahteva, da dvignemo zavest. Morda je prava mantra za ta čas »Odpuščam si -  Odpuščam ti«. Pot vsakogar od nas je pot želja po dobrem. A je istočasno pot napak in zmot in zmag in lepot. Konec koncev, smo le LJUDJE na poti lastne evolucije. In kot nas učijo izsledki nervoznosti in izrednih predavateljev, kot je prof. dr. Zvezdan Pirtošek, naša možganska geneza še ni končana; vsakodnevno gradimo nove nevronske poti in prek nevroplastičnosti razvijamo neokorteks. Zato drži, da lahko z drugačno držo in notranjo melodijo src in umov na novo zapišemo svojo zgodbo. Kot narod. Kot Evropa. Kot civilizacija.

Ste kdaj pomislili na dinozavre? Zemlja nas ne potrebuje. A mi potrebujemo njo. Zato se moramo ponovno naučiti ponižnosti do neskončne moči narave, ki nas lahko hipno izbriše. Do vesolja, ki je neskončno. In kdo smo mi, da se vedemo kot center stvarstva?

Ostanite zdravi. Skrbimo drug za drugega in zase. Drug z drugim bodimo nežni, blagi in mili. Pomembno je, da ohranjamo čustveno in duševno imunost; da ohranjamo vero v dobro. Ne obsojajmo kolesarja, ki je pravzaprav požrtvovalni zdravnik, ki se je ravno vrnil iz nočnega, težkega dežurstva in ni ostal doma v samoizolaciji. Ne obsojajmo gospe v zrelih letih s polnim vozičkom živil, saj ne dela zaloge, ni blazna; a le kupuje za ostarela starša in sosedo, ki je brez noge. Res, ne sodimo po videzu. In pazimo na besede. Grobe, odurne besede so podaljški zla. Blage in nežne pa objem vsega Dobrega. Naj nas čuva Dobro. Dajmo, odločimo se, da z vsem dobrim, ki je v nas, podpremo ta težek prehod, ki je za vsakogar od nas očiščevanje. Očiščevanje mnogih, doslej nevidnih ravni.

In ko bo virus zapustil sceno, ne pozabimo na vse samoumevnosti, ki so za nekaj časa ugasnile. To, da smo, ni kar tako. In da imamo drug drugega, je dar. In vsak od nas šteje. Veliko. Neizmerno veliko. Prav vsak in čisto vsak od nas.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE