16.03.2020

Ksenija Benedetti: Ljudje moji, to zdaj res ni več šala

Do 40. leta nisem nikoli razmišljala o svoji minljivosti. Moj čas je imel del svoje nedokončane premice nekje v oblakih in megli. Ni se oziral na končnost, ampak je veselo plesal v mavrični sedanjosti.

Ksenija Benedetti

strokovnjakinja za komuniciranje in protokol

Ko se je moja trojka spremenila v štirico, sem prvič začela malce šteti, razpihovati oblake in meglo in razmišljati o dolžini moje življenjske črte ter o tem, kaj sem do te »tu in zdaj« točke doživela, kaj nisem, zakaj nisem, kaj vse bi še lahko, pa nisem in koliko časa še imam, da to, kar nisem, spremenim v to, kar sem in bom.

Res NE RAZUMEM, kako je lahko ljudem ob vsem tem vseeno. Če vsaj malo spremljate italijansko televizijo, lahko vidite, kaj nas čaka, če bomo pišmeuhovski in čakali, da bo »kritična masa« obolelih dovolj velika za bolj drastične ukrepe. 

Razmišljati sem začela tudi o tem, čemu in komu podarjam svoj čas, ki je postal moj najbolj dragoceni element. Pred štiridesetim sem ga veliko porabila za izjemno nepotrebne reči. Ko sem gledala svoje urnike, sem v njih našla dogodke, ki so kradli moje življenje. Tega se sploh nisem zavedala. Ali res moram s tem človekom na kavo, kosilo, sprehod? Ali res potrebujem ta in ta obisk? Ali res moram v ekranih izgubljati življenje z ogledom praznih slik, objav in filmov, ki mi nič ne pomenijo? V kaj se preliva moj čas? Kje puščam trenutke? Treba je bilo narediti en resen pregled.

Preberite še: Ksenija Benedetti o tem, kako je v svojem življenju postavila meje 

Ta pregled se še vedno trudim delati vsak dan. Včasih mi uspe bolj, včasih manj. A zdaj si znam zelo natančno odgovoriti, kaj je zame res pomembno in kaj nikakor ne. Naučila sem se podarjati čas rečem in ljudem, ki mi nekaj pomenijo. Znam tudi reči ne, ne morem, ne utegnem, ne želim. Ob tem zavedanju časa, ki ga ni brezkončno, se je pri meni zgodilo tudi jasno ločevanje zrnja od plev. In jasno določanje prioritet ter pravočasno reagiranje, kar je tudi v teh kriznih dnevih za vse nas izjemnega pomena.  

Res NE RAZUMEM, kako je lahko ljudem ob vsem tem vseeno. Če vsaj malo spremljate italijansko televizijo, lahko vidite, kaj nas čaka, če bomo pišmeuhovski in čakali, da bo »kritična masa« obolelih dovolj velika za bolj drastične ukrepe. In vidite, kako se nekateri ljudje obnašajo. Določijo karanteno za določeno pokrajino, to se razve dan prej, in ljudje iz te pokrajine tisti večer v stampedih bežijo iz rdečih mest v mesta, ki še niso rdeča, tj. v karanteni. Kakšen dan kasneje določijo karanteno za vso državo in ljudje iz te države množično odhajajo v drugo državo, kjer takšnih strogih pravil (še) ni. Ker - mej pa že ne bomo zapirali ali kontrolirali prehodov.

Določijo pri nas maksimalni limit za dogodek - 500 ljudi in neki klub se na to pokaka in ta isti vikend na veliko žura v številkah mnogo nad 500.  Ker – ah, to je brez zveze, nam pa že ne bodo pokvarili noči in zmanjšali prihodkov. In potem določijo mejo 100 ljudi in neki kino oglašuje, pridite k nam, mi jih bomo imeli 99. Čakajte malo. Kako, prosim??? Ko morajo zdravniki odločati, komu bodo dali kisik, ker ga za vse paciente ni in morajo torej posredno odločati o tem, kdo preživi in kdo ne, niti črni humor ni več na mestu. In vse to je tu, na naših dvoriščih.

Dajmo, no, resno stopiti skupaj. Tudi politiki so končno zakopali sabljanje. Če zaradi naše brezbrižnosti krivulja okužb uide v nebo in kolapsirajo zdravstveni delavci in bolnišnice, bo res, ampak res hudo. 

In če ste stari 20, 25 in zamahnete z roko, ah, saj to mi, mladi, prebolimo stoje, mi se lahko družimo, je z vami nekaj zelo narobe in niste še slišali, kako so se italijanski zdravniki pred kratkim borili za življenje dvajsetletnika in vas »boli patka« za vaše starše in stare starše. Ko bo vse to mimo, bomo reševali ostanke, s pomočjo podjetjem, a močno upam, da tudi prekarnim delavcem na vseh področjih. Kakšen odlog za plačilo kakšne položnice ali davka bodo pa tudi, upam, dovolili. Razlog je tokrat RES upravičen.

Preberite še: Koronavirus: Zaskrbljeni zdravniki opozarjajo slovenske dijake in študente 

Dajmo, no, resno stopiti skupaj. Tudi politiki so končno zakopali sabljanje. Prioritete so jasne in niso ne leve ne desne. Na nas je, da pokažemo svoja sonca solidarnosti, potrpežljivosti, da se brez godrnjanja odrečemo navadam za nekaj časa, da strogo upoštevamo navodila strokovnih služb in da se soočimo z realnostjo. Brez panike, a po pameti. Če zaradi naše brezbrižnosti krivulja okužb uide v nebo in kolapsirajo zdravstveni delavci in bolnišnice, bo res, ampak res hudo.

Vsi imamo svoje konce na premicah časa življenja. Nekatere se lahko v naslednjih dneh, tednih zaradi neodgovornosti in neukrepanja vseh nas nepredvideno in po nepotrebnem skrajšajo. Ljudje moji, dajte, poiščite nekje svojo odgovornost. Poglejte v vse svoje smeti, kamor ste jo zmetali, in jo najdite. To zdaj res ni več šala.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE