Dr. Andrej Perko

Ljudje danes antidepresive zobajo kot bombone

Novo leto, nov list. A ljudje ne moremo iztrgati počečkanih in grdih strani iz zvezka našega življenja ter začeti znova, kot obljubljajo motivacijski stavki. Slej ko prej, se mora vsak izmed nas spopasti s kamenčkom, ki nas žuli. Žal to težko naredimo povsem sami, je prepričan psiholog dr. Andrej Perko. Če ti nihče ne nastavi ogledala in sooči z grdo resnico, je najlažje bežati.

Z novim letom si mnogi obljubljajo svež in boljši začetek, a vendar se zdi, da je naša družba vsako leto bolj blazna. Tretji dan novega leta nas je denimo presenetila novica, da sta se zakonca sporekla med vožnjo nakar je mož kar sredi prometne avtoceste zapustil avto. Kaj se dogaja z ljudmi, da jim tako popustijo ventili in ne znajo več najti primernega časa in kraja za razčiščevanje problemov? 

Ljudje smo danes vse bolj odtujeni od sebe, narave in družbe. Ker nismo vzgojeni oziroma se ne vzgajamo v potrpežljivosti, odrekanju, sprejemanju trpljenja in tudi sposobnosti prilagajanja potrebam drugih, dostikrat vidimo samo sebe, svojo bolečino in se nismo sposobni vživeti v svet in doživljanje naših najbližjih. Tako nismo sposobni in ne znamo reševati medosebnih zapletov, konfliktov, zato vidimo umik kot eno od možnih poti rešitve problema.

Gotovo bi bilo potrebno mlade »vzgajati« za čas, ko bodo stopali v resne odnose. Tudi v šolskem sistemu bi se moralo za to problematiko najti mesto. Samo dobro pripravljeni oziroma zreli pari lahko z lastnim zgledom vzgajajo svoje otroke. 

V lanskoletnem intervjuju ste namignili, da se ljudje ne znamo več pogovarjati. Da se slepimo z idejo, da z določenimi ljudmi nismo kompatibilni, ko pravzaprav ne znamo prisluhniti partnerju in sprejeti njegovih mišljenj. Nekateri strokovnjaki za odnose so mnenja, da zato v današnjem času potrebujemo prevajalce, ki bodo razreševali konflikte, ki nastanejo med partnerji, med delodajalci in delavci, družinskimi člani in tako naprej. Kaj menite vi? Kako bi se lahko lotili reševanja tega problema? Ne bi bilo bolj učinkovito, da se komunikacije učimo že od mladih let? 

Prevajalci ne bodo rešili konfliktov med ljudmi. Dobri terapevti lahko pomagajo, konflikte pa morajo reševati ljudje sami. Če sploh hočejo. Vsaka sprememba je boleča, soočanje samega s seboj odpira rane, ki krvavijo, in redki posamezniki so pripravljeni stopiti na pot preobrazbe. Za kaj takega je poleg hude stiske potreben tudi pogum. Gotovo bi bilo potrebno mlade »vzgajati« za čas, ko bodo stopali v resne odnose. Tudi v šolskem sistemu bi se moralo za to problematiko najti mesto. Samo dobro pripravljeni oziroma zreli pari lahko z lastnim zgledom vzgajajo svoje otroke. Vzgoja otrok je odgovorno »delo« in zahteva zrele starše, ki se morajo imeti predvsem radi. To vzdušje otroci nesejo s seboj v svet in tudi v njihove odnose, v katere stopajo kot mladi ljudje in si ustvarjajo nove družine.
Mlade ljudi bi morali opozarjati in jih učiti komunikacije, v to ni dvoma. Večinoma se ljudje ločujejo zaradi tega, ker se ne znajo pogovarjati in tudi slišati ne. Ne znajo izstopiti iz začaranega kroga konflikta, kajti niso sposobni empatično poskušati svet partnerjev, ki je mnogokrat zelo različen od njihovega. Ne zavedajo se, da je parterjev doživljajski (subjektiven) svet za njih najbolj objektiven kar velja tudi obratno. V tej različnosti se počutijo napadene in se zapirajo z obrambami v »svojo resnico«, ki je za njih edino zveličavna. Tako vztrajajo v krogu konflikta, ki se neprestano vrti in na koncu se navadno prekine z ločitvijo.



Tehnologija je že tako zaznamovala naše življenje, da nam kmalu tudi k zdravniku v ambulanto ne bo več potrebno vstopiti, vse bomo opravljali preko zaslona. Takšnega modela se že poslužuje psihoterapija, saj že obstaja tovrstna pomoč na daljavo. Kaj porečete na to? Je lahko psihoterapija na daljavo uspešna ali je človeški stik v živo še vedno nezamenljiv? 

Sam menim, da je oseben, pristen stik, še vedno tisti, ki zdravi. Je pa res, da mnogi ljudje danes zaradi odtujenosti, ki sem jo že omenil, pristnega stika niso več sposobni vzdrževati in vanj niti vstopiti. To je delno posledica tudi razvoja moderne tehnologije, komunikacije preko spleta in tako naprej. Tako mnogi vstopajo v »terapijo« na daljavo, preko spleta, SMS-ov in drugih tehničnih možnosti. Terapevti samo izkoriščajo nove možnosti in dejstvo, da ljudje iščejo pomoč na takšen način. Sam pa v takšno pomoč bolj malo verjamem. Vsaj kar se tiče rešitve na dolgi rok.

Včasih smo govorili o nevrotikih, ki niso znali oziroma bili sposobni razrešiti osnovnega konflikta med dovoljenim in nedovoljenim. Danes se konflikt prenaša na drugo osebnostno področje in ljudje ne postajajo več nevrotiki, ampak motene osebnosti. Osebnosti, ki niso sposobne prevzemati odgovornosti za svoja dejanja, ki živijo samo še po principu ugodja. 

Svetovna zdravstvena organizacija napoveduje, da bo depresija že čez dobrih deset let (do leta 2030) najpogostejša bolezen človeštva in res o tej motnji slišimo govoriti vedno več posameznikov, ki jo označujejo kot vzrok za številne neuspehe v lastnem življenju. Zdi se, kot da postaja nekakšna bergla ob pomanjkanju motivacije in discipline. Je depresija res tako neizbežna tegoba sodobnega življenja ali prej bolezen zahodnega sveta preobilja? 

Danes se z depresijo diagnosticira vsako slabše počutje. V ozadju so tudi interesi farmacije in danes se porabi enormna količina antidepresivov. Ljudje jih zobajo kot bombone.
Seveda bo »depresije« vedno več. V modernem zahodnem svetu, kjer velja samo uspeh posameznika kot edino merilo uspešnosti, pride do konflikta med možnim in nemožnim. Vsi se namreč soočimo  svojimi mejami in zmožnostmi. Depresija je posledica takšnega konflikta v človeku. Včasih smo govorili o nevrotikih, ki niso znali oziroma bili sposobni razrešiti osnovnega konflikta med dovoljenim in nedovoljenim. Danes se konflikt prenaša na drugo osebnostno področje in ljudje ne postajajo več nevrotiki, ampak motene osebnosti. Osebnosti, ki niso sposobne prevzemati odgovornosti za svoja dejanja, ki živijo samo še po principu ugodja. Seveda je to lažen svet , ki se prej ko slej zruši, in depresija je lahko tudi odgovor nanj.



Dandanes se veliko govori o samskosti, ne pa tudi o osamljenosti. Če je iskanje partnerja z leti vedno bolj zahtevna naloga, je spletanje novih prijateljskih vezi s staranjem še težje. A prijatelji so dragoceni del življenja, nekateri psihologi celo trdijo, da ljudje s trdnimi prijateljstvi živijo dlje in da lahko marsikatero duševno stisko rešimo že ob dobri socialni podpori družine in prijateljev. Kaj menite vi? Nam pretiran individualizem že škodi? Bi morali negovati prijateljstva, četudi jih prerastemo? Kako lahko stkemo nova? 

Ljudje smo predvsem odnosna bitja. Samo v odnosu se lahko brusimo in osebnostno napredujemo. Partner nam vsak dan lahko pokaže zrcalo in v njem se ugledamo (če smo seveda pametni). Tako lahko spreminjamo svoje napake oziroma se za to vsaj trudimo. Samski takšnih možnosti nimajo in sčasoma postanejo pravi čudaki. V situaciji, ko bi se morali prilagoditi in spremeniti svoje obnašanje ter razmišljanje (kar je dostikrat boleče) se vedno lahko umaknejo v svoj svet.

Partner nam vsak dan lahko pokaže zrcalo in v njem se ugledamo (če smo seveda pametni). Tako lahko spreminjamo svoje napake oziroma se za to vsaj trudimo. Samski takšnih možnosti nimajo in sčasoma postanejo pravi čudaki. 

Novoletne zaobljube so spet prebudile celo paleto nasvetov za osebnostno rast, med njimi tudi načelo, da si vse dobro ali slabo v življenju sami prikličemo. Je res tako preprosto? Gre verjeti pravljičnim nasvetom, da moramo v življenju močno verjeti, pa se bo želja uresničila?

Ni tako preprosto. Seveda moramo in smo odgovorni za svoja dejanja, odločitve. Vendar živimo tudi v svetu in okoliščinah, ki jih ne moremo spreminjati in se jih moramo naučiti sprejemati ter zavzeti do teh dejstev neko stališče. E. V. Frankl (avstrijski nevrolog in psihiater, ki je preživel holokavst, op. avt.) bi rekel, da je potrebno na problem pogledati z drugega zornega kota in problem postane obvladljiv oziroma izgine.



Ali so res ljudje, ki so nesrečni, brez partnerja, tisti, ki živijo v revščini, za svojo usodo krivi sami? 

V mnogih primerih da in v mnogih ne. Svet in življenja niso samo črno-bele zgodbe.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE