Alma in Lior Kochavy: Da sva skupaj, sva morala oba obrniti življenje na glavo

Soustanovitelja kulinarične tržnice Odprta kuhna Alma in Lior Kochavy sta partnerja tako poslovno kot zasebno. Slovenka in Izraelec, ki sta se spoznala v Indiji, sta takoj vedela, da bosta skupaj premikala gore.

Koncept poulične hrane in doživetje druženja je bil sprva ambiciozna zamisel, ki pa je nemudoma požela zanimanje slovenskih jedcev. Almi in Liorju je v osmih letih s kulinarično tržnico uspelo utrditi položaj Slovenije na svetovnem zemljevidu. Čeprav je epidemija koronavirusa Odprti kuhni letos nekoliko prekrižala načrte, pa je na Pogačarjevem trgu v Ljubljani ne samo ob petkih, ampak tudi ob četrtkih končno spet zadišalo po dobrotah.   

Kaj smo med epidemijo bolj pogrešali: socialne stike ali družabnost s kulinariko – na odprtem?

Alma: Med epidemijo smo verjetno vsi ogromno časa porabili za kuhanje, že nakup hrane je bil projekt, potem pa štirikrat ali petkrat na dan nahraniti vedno lačne otroke in po kuhanju vse pospraviti. Uf, je bilo kar naporno. (Nasmeh.) Zato najbrž nisem edina, ki je pogrešala možnost, da kaj dobrega poje pri naših kuharskih mojstrih, kajne?

Lior: Jaz sem zelo družaben, na Odprti kuhni štirinajst ur na dan letam naokrog in klepetam z ljudmi, rad imam to vrveče vzdušje, tesen stik s prijatelji, zato je bila omejitev stikov zame kar težka. Odprta kuhna kot mešanica odlične hrane in druženja s prijatelji bo po vsem tem najboljše zdravilo. 

Lior: Želim si, da bi se ženske lahko kdaj videle z našimi, moškimi očmi. Morda potem ne bi bile več tako stroge do sebe, ko bi ugotovile, kako čudovite mislimo, da ste.

Kaj novega je na letošnji kulinarični ulični tržnici?

Lior: Med pripravami se z ekipo vedno skušamo domisliti česa novega in vsako sezono še nadgraditi – letos je to Odprta kuhna brez plastike. Ves pribor za enkratno uporabo bo iz biorazgradljivega materiala, kozarci pa stekleni ali biorazgradljivi. Letos uvajamo tudi možnost brezgotovinskega plačevanja na vseh stojnicah. Sezono smo začeli s ponudbo naših dolgoletnih partnerjev, saj njihove poslastice, kot so rebrca, rezanci, šmorn, falafel, ocvrt piščanec, flancati, marsikdo že težko pričakuje, kasneje pa se nam bodo pridružili tudi novi ponudniki, s katerimi smo že dogovorjeni.

Alma: No, novi so tudi protikoronski ukrepi, ki jih moramo upoštevati vsi, da s skupnimi močmi poskrbimo za varnost in omejimo širjenje virusa. Ampak eden od protikoronskih ukrepov, ki je hkrati novost, je super. To je dvojna porcija Odprte kuhne, saj bomo na Pogačarjevem trgu v Ljubljani letos vsak sončen četrtek in petek, da se bodo obiskovalci lahko nekoliko bolj razporedili. 

Na pogačarjevem trgu v Ljubljani se spet kuhljajo dobrote. Foto: Marko Feist

Vajina poslovna naveza deluje odlično, kaj pa zasebno – katera bi bila boljša primerjava za vajino razmerje: adrenalinski skok s padalom, s strastjo nabit tango ali, denimo, ribarjenje?

Alma: Najin odnos je kar mešanica vsega. Tango, ker sva oba zelo temperamentna in se vsega, kar počneva, lotevava s strastjo. Ribarjenje, ker občasno še vedno na plan potegneva kakšno presenečenje. Padalo, ker si nenehno postavljava nove izzive.

Lior: Jaz bi rekel, da gre za maraton. Vmes je kakšen kilometer težaven, a v mislih imava vedno skupne dolgoročne cilje. Najina naveza – tako poslovno kot zasebno – deluje dobro, ker se ves čas pogovarjava, se spoštujeva in si zaupava. 


Je bilo v čemer koli skupno življenje na preizkušnji med nedavno izolacijo?

Lior: Meni je bilo resnično težko, saj starši živijo v Izraelu in zelo me je skrbelo zanje. Oče je namreč tik po razglasitvi pandemije zaradi nesreče pristal v bolnišnici. To, da nisem mogel k njemu, da bi ga objel, govoril z njim, da bi bil v oporo mami in sestri ... Verjemite, da med izolacijo nisem bil najboljša družba. A prav v težkih časih vidiš, kdo je tvoj partner, s kom si deliš življenje. In zdaj lahko s še večjo gotovostjo trdim, da z Almo skupaj zmoreva vse.

Alma: Ker prihajava iz različnih kultur, sva se morala zelo veliko učiti drug od drugega ter drug o drugem, verjetno več kot kak par, ki prihaja iz istega mesta, ima podobne izkušnje, morda celo skupne prijatelje. Več je bilo kompromisov in ovir, ki sva jih morala premagati, da sva bila lahko skupaj. To bi lahko odnos tudi razbilo, a naju je okrepilo, zaradi vseh teh izkušenj je močnejši. 

Alma: Mama me še vedno kdaj spomni, da moram sebi in drugim želeti le dobro. Zdaj ko imam sama otroke, vidim, kako pomembno je, da se potrudiš vzgojiti dobre, prijazne ljudi.  

Se trudita poslušati in tudi slišati drug drugega?

Alma: Seveda, vedno.

Lior: Prosim?! (Smeh.)

Alma, kdaj ste vedeli, da je Lior pravi?

Alma: Mislim, da že prvi dan, ko sva se spoznala v Goi v Indiji, na hribčku s pogledom na plažo. Tam je imel restavracijo neki Skandinavec in od tiste prve skupne večerje je bilo to to. Za to, da sva bila lahko skupaj, sva morala oba obrniti življenje na glavo. Res je, da sva bila mlada, a tako sva se odločila, ker sva vedela, da je to tisto pravo. 

Lior, je kaj, kar bi izpostavili, da bi se ženske lahko že vendar naučile od moških? Morda to, da gre ljubezen skozi želodec? Ali to drži?

Lior: Predvsem sem vedno znova navdušen nad tem, koliko se jaz lahko naučim od žensk. Poleg Alme je ekipa, ki organizira Odprto kuhno, pretežno ženska. Tako lahko vsak dan znova občudujem njihovo delo in opazujem, kako ljubeče me gledajo, ko jim v pisarno prinesem hrano. (Smeh.) Očitno gre ljubezen res skozi želodec, a ne samo pri moških! Si pa želim, da bi se ženske lahko kdaj videle z našimi, moškimi očmi. Morda potem ne bi bile več tako stroge do sebe, ko bi ugotovile, kako čudovite mislimo, da ste. 

Lior: Kadar potujeva v Izrael, moji starši komaj čakajo, da bodo čas preživeli z vnukoma. Takrat si lahko več časa vzameva za naju in polnjenje baterij na plaži, s prijatelji, ob glasbi in plesu v kakšnem klubu. 

Alma, kaj vam je mami vedno govorila?

Alma: Še vedno me kdaj spomni, da moram sebi in drugim želeti le dobro. Zdaj ko imam sama otroke, vidim, kako pomembno je, da se potrudiš vzgojiti dobre, prijazne ljudi. 


V čem najdeta odmik? Je nujen ob hrani?

Alma: Ni nujno, je pa fino. (Smeh.) Nama že to, da se odmakneva od mestnega vrveža domov, v naravo, pomeni ogromno.

Lior: Kadar potujeva v Izrael, moji starši komaj čakajo, da bodo čas preživeli z vnukoma. Takrat si lahko več časa vzameva za naju in polnjenje baterij na plaži, s prijatelji, ob glasbi in plesu v kakšnem klubu.

Alma: Za polnjenje baterij so izvrstni tudi kratki pobegi, na izlete ali nekajdnevna potovanja. Ta pa so obvezno povezana s hrano, ja. In včasih potujeva tudi vsak zase, vsak s svojimi prijatelji. To je zdaj sicer redko, saj je družina na prvem mestu. A za dober odnos je tudi to, da se občasno odmakneš drug od drugega, zelo pomembno. 

Kaj bi želela za svoja otroka?

Alma: Seveda jima želim zdravja in sreče ter da bosta znala v življenju uživati brez slabe vesti. Predvsem pa ju želim z zgledom naučiti, da se moraš sam truditi, da se lahko zjutraj zbudiš zadovoljen in s tistim prijetnim vznemirjenjem, ko razmišljaš o tem, kaj vse boš lahko doživel ta dan.

Lior: Želim si, da bi bila vse življenje obdana z ljubeznijo in da bi se z veseljem spominjala trenutkov, preživetih z družino.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE