Ves čas zaposleni: rešitev ni v zmanjšanju dela, temveč v razumevanju zasvojenosti

Le redki znajo lenariti in si vzeti čas zase brez občutkov krivde, saj je storilna naravnanost cenjena – delodajalci cenijo tiste, ki delajo zavzeto, ne zavrnejo dodatnih zadolžitev, so natančni in samoiniciativni.

Toda, ali je res treba ogromno delati, da bi bili uspešni – ali pa nekateri bežijo v delo in so neprestano zaposleni zaradi notranje prisile in prepričanj?

Neverjetno, koliko ur se zapravi za neskončne sestanke

»Vse svoje odraslo življenje sem delal. Celo v otroštvu sem delal – hodil sem od vrat do vrat in pral avtomobile za pet dolarjev v predmestju Los Angelesa, kjer sem odraščal. In v tem obdobju sem bil priča fenomenu, ki sem ga razumel šele, ko sem odrasel. Ta pojav je neverjetna sposobnost, ki jo imamo ljudje, da smo zaposleni preprosto zato, da bi bili zaposleni – torej v resnici ne opravljamo nič drugega kot nesmiselne naloge. Gre torej za to, da ne ustvarjamo ničesar drugega kot vtisa, da smo zaposleni,« je priznal Nir Bashan, avtor in motivacijski govorec, ki pomaga poslovnežem obuditi kreativnost.

»Ljudje, ki dajejo vtis, da so zelo zaposleni, so pogosto cenjeni ali obravnavani kot pomembni na delovnem mestu, tudi če vsa ta zaposlenost ne prinaša nobene pomembne produktivnosti. Z vidika produktivnosti je neverjetno, koliko ur se zapravi za neskončne sestanke, ki ne vodijo nikamor, in za papirologijo, ki ne pomeni ničesar – nove raziskave pravzaprav kažejo, da 70 odstotkov sestankov zaposlenim prepreči produktivno delo,« pojasnjuje Bashan, ki je sodeloval z zvezdniki, kot sta Woody Harrelson in Rod Stewart.

Med nekom, ki veliko dela, in deloholikom je velika razlika

Za pojasnilo, ali je nenehna zaposlenost neke vrste odvisnost in kako je mogoče preseči pretiravanje z delom, smo prosili Petra Topića, psihoterapevta in certificiranega terapevta na področju zasvojenosti s seksualnostjo.

»Med nekom, ki veliko dela, in deloholikom je velika razlika. Oseba, ki veliko dela, še ni deloholik. Mati samohranilka, ki ima dve službi zato, da preživi sebe in otroka, ni deloholik. Niti to ni računovodja, ki je konec marca do vratu zakopan v delo zaradi oddaje davčne napovedi. Deloholike ne ženejo zunanji dražljaji, pač pa precej globlji motivi oziroma notranje prisile in prepričanja. V sodobni družbi, v kateri vsi delamo več in dlje, je pomembno jasno ločiti, kdo je deloholik in kdo le veliko dela.

Deloholiki po navadi raje delajo sami in se obsedeno ukvarjajo s podrobnostmi, medtem ko drugi raje sodelujejo in se osredotočajo na proces ter širšo sliko. Deloholiki iščejo čustveno in nevrobiološko zadovoljitev, ki jo prinaša naval adrenalina ob nemogočih rokih ali obsegu dela. Globoko v sebi so prepričani, da niso dovolj dobri, do sebe in drugih imajo pogosto perfekcionistična pričakovanja, razmišljajo v slogu vse ali nič, radi ugajajo drugim, nimajo jasnih meja in ponavljajo zgodbo iz otroštva,« razloži psihoterapevt.

PREBERITE ŠE -> Anksioznost in depresija sta tesno povezani (in zakaj je to pomembno)

Razlogi za nenehno zaposlenost in pretiravanje z delom so različni. »Z nevrobiološkega stališča deloholizem lahko uvrstimo med zasvojenosti deprivacije, čeprav psihiatrična stoka deloholizem obravnava kot simptom obsesivno kompulzivne motnje. Ta se kaže tako, da deloholik svoje neizpolnjene otroške potrebe po pozornosti in čustvene angažiranosti staršev vedno znova ponavlja tako, da ne dovoli ne sebi ne drugim, da bi poskrbeli za njegove čustvene potrebe. Tako ostaja ujet v otroško zgodbo pomanjkanja in čustvenih stanj, ki sem jih že navedel. Zasvojeni tega ne počnejo zavestno in se pogosto globlje dinamike niti ne zavedajo. Le da tokrat zanemarjajo sami sebe,« pojasnjuje Peter Topić, ki tudi pri nekaterih svojih klientih opaža, da so nenehno zaposleni in na nek način bežijo v delo.

»Delam z ljudmi, ki imajo težave s kompulzivnimi vedenjskimi vzorci in različnimi nekemičnimi zasvojenostmi. Deloholizem je pogost tudi pri ljudeh, ki ostajajo ujeti v odnose s svojimi starši oziroma so žrtve t. i. čustvenega incesta.«

Delovno okolje, v katerem je deloholik, je običajno polno kaosa in stresa

Marsikdo nenehno zaposlenost in pretiravanje z delom enači z večjo produktivnostjo, vendar to ne drži, kar potrjuje tudi psihoterapevt Peter Topić.

Zelo pomembno je vedeti, zakaj pretiravamo z delom. Foto: Shutterstock

»Ko vemo, kaj deloholizem v resnici pomeni, si deloholika v resnici ne želimo v svojem podjetju. Splošno prepričanje je namreč, da je deloholizem  – še posebej v našem kulturnem okolju – pozitivna značajska lastnost, sposobnost in celo vrednota, ki ne more škodovati. Takšno prepričanje kaže na nerazumevanje fenomena zasvojenosti in posledic, ki jih ima deloholizem tako za posameznika kot njegovo delovno okolje. Delovno okolje, v katerem je deloholik, je namreč običajno polno kaosa in stresa, česar si pa delodajalci zagotovo ne želijo.«

Deloholik se pri delu ne more obvladovati zaradi notranjih prisil, ki ga navdajajo z občutki tesnobe, krivde in sramu, kadar se poskuša ustaviti, postaviti meje ali zavrniti delovne zadolžitve. Po navadi pretirano dela, kadar se mu zdi, da drugi z njim niso zadovoljni in na takšen način išče potrditve. Zelo pomembno je torej vedeti, zakaj pretiravamo z delom – razumevanje vzrokov namreč lahko pripomore k preseganju vzorcev, ki vodijo v deloholizem.

»Razumeti moramo, zakaj tako silimo v delo in čemu naše vedenje služi. Deloholizem je čustvena težava in ne pomeni le veliko dela. Deloholiki so globoko v sebi prepričani, da niso dovolj dobri, zato iščejo potrditev v svojem delu. Do sebe in drugih imajo pogosto pretirana pričakovanja, čeprav nekateri tudi poskušajo ugajati drugim.

Kot sem že omenil, pri deloholikih pogosto opazimo, da ponavljajo zgodbo iz otroštva – svoje neizpolnjene otroške potrebe po pozornosti in čustveni angažiranosti staršev vedno znova ponavljajo tako, da ne sebi ne drugim ne dovolijo, da bi poskrbeli za njihove čustvene potrebe. Tako ostajajo ujetniki otroške zgodbe pomanjkanja in takratnih čustvenih stanj. Seveda tega ne počnejo zavestno, ampak se te dinamike niti ne zavedajo,« pravi Peter Topić.

Rešitev je v razumevanju zasvojenosti

Deloholik si v prostem času ne dovoli počitka in lenarjenja, temveč si naloži nove obremenitve. Tudi uspehov ne zna proslaviti, ampak si že zada nove cilje. Pri procesu okrevanja je priporočljivo iskanje ravnovesja med delovnim in prostim časom.

»Cilj ni popolna izključitev dela in njegovih pozitivnih lastnosti, pač pa mora delo postati del uravnoteženega življenja. Seveda moramo najprej priznati, da obstaja težava. Pomembno je, da ne zmanjšamo le količine časa, ki ga deloholik nameni delu, čeprav je to pomemben del procesa, pač pa, da uvedemo obdobja, ki popolnoma izključujejo kakršne koli delovne obveznosti in vključujejo zabavo, ter dovolj dolge prehode med različnimi aktivnostmi v življenju. Rešitev ni v zmanjšanju dela, pač pa v razumevanju zasvojenosti in zadovoljevanju globljih čustvenih potreb z delom.

Eden glavnih ciljev procesa okrevanja je spreminjanje prepričanja, da niso dovolj dobri, če ves čas ne delajo in ne dosegajo vrhunskih rezultatov. Zelo uporabno je tudi preprosto vodilo, da deloholiki dobesedno počasneje delajo vse, kar počnejo,« pojasnjuje psihoterapevt in doda, da lahko psihoterapija pomaga ozavestiti razloge, zakaj nekdo beži v delo in čemu tako vedenje služi.