Iskanje ljubezni, četudi v obliki eksperimenta, kot je resničnostni šov, je vznemirljivo, obenem pa ima o tem skoraj vsak svoje mnenje. Ideal ljubezni, ki vključuje hrepenenje po popolnem partnerju in temelji na prepričanju, da prava ljubezen premaga vse, je danes še vedno zelo prisoten.
Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da je v družbi, kjer imamo precej možnosti in izbire, precej enostavno spoznati partnerja, to ne drži povsem, pravi psihoterapevtka Alja Fabjan, ki se je pridružila ekipi strokovnjakov v šovu Poroka na prvi pogled.
V letošnji sezoni šova Poroka na prvi pogled ocenjujete, kateri posamezniki bi se ujeli v paru, obenem pa jim nudite oporo. Zakaj ste se odločili za sodelovanje?
Odločitev ni bila enostavna. Ko so me povabili k sodelovanju, je bil moj prvi, avtomatski odziv: »Seveda!« V mladostniškem obdobju so me namreč resničnostni šovi zelo zanimali, redno sem spremljala kakšnega.
Zanimalo me je predvsem, kaj se dogaja za kamero, kakšni so razlogi, da se nekdo odloči za sodelovanje pri nečem, kar lahko sproži tudi precej negativnih odzivov javnosti, pri čemer bo izpostavljen hudim pritiskom, ter kako vse to dejansko vpliva na njegovo psihološko počutje ter vedenje, tako v času šova, kot tudi po koncu.
Za to, da preskoči iskrica, da se dva zaljubita, se mora zgoditi to, da na nezavedni ravni drug v drugem prepoznata tisto, kar jima je znano iz preteklih odnosov, iz primarne družine.
