O tem govori knjiga kanadskega zdravnika Gaborja Matéja Ko telo reče ne. O tem, kako neizrečeno vodi v bolezen, o tem, kako nepredelane travme vztrajno delujejo v nas, ne glede na to, kako globoko smo jih pokopali, prepričani celo, da smo jim že od nekdaj kos. Knjiga nas ob vsaki prebrani strani bolj utrjuje v prepričanju, da je ločevanje hormonov od čustev umetno. Kajti eden od poglavitnih načinov, kako čustva biološko delujejo na povzročanje raka na primer, poteka prav prek delovanja hormonov. 

»Povsem drži, da so hormoni aktivni spodbujevalci ali zaviralci malignih tvorb, ne drži pa, da njihovo delovanje ne bi imelo nič opraviti s stresom,« zapiše Maté. Tudi ta zloglasni »s« zelo pogosto uporabljamo v debatah, katerih namen je najti krivca za nelagodje, ki ga čutimo. A kako se človek sploh znajde v stresu? 

V raziskavi, ki jo je vodila dr. Sandra Levy s sodelavci na ameriškem Nacionalnem inštitutu za raka o odnosu med dejavnostjo naravnih celic ubijalk in čustvenimi vzorci spoprijemanja s stresom pri raku dojke, so na primer dognali, da »se zdi, da sta potlačevanje jeze in pasivni, stoični slog odzivanja povezana s povečanjem biološkega tveganja za bolezen«. 

Avtor preprosto razloži, da do njega univerzalno privedejo trije dejavniki: negotovost, pomanjkanje informacij in izguba nadzora. »Vsi trije so navzoči v življenjih posameznikov s kroničnimi boleznimi,« nadaljuje. »Številni lahko gojijo iluzijo, da imajo stvari pod nadzorom, pozneje pa ugotovijo, da so njihove odločitve in vedenje veliko let upravljale sile, ki jih sami ne poznajo. Sam sem to ugotovil v svojem življenju. Za nekatere je bolezen tista, ki končno razblini iluzijo o nadzoru.«

Kaj so sploh čustva?

Stres je zapletena kaskada fizičnih in biokemičnih odzivov na močne čustvene dražljaje. Čustva so fiziološko gledano električno, kemično in hormonalno sproščanje človeškega živčnega sistema. Čustva vplivajo na delovanje naših poglavitnih organov, celovitost naše imunske obrambe in delovanje številnih bioloških snovi, ki krožijo po telesu in pomagajo obvladovati različna fizična stanja, in so odvisna od njih. Ko jih potlačimo, ta inhibicija razoroži obrambo telesa proti bolezni. Potlačitev, torej disociacija med čustvi in zavedanjem ter odrivanje čustev v nezavedno, dezorganizira in zmede našo fiziološko obrambo, da pri nekaterih iztiri in začne uničevati zdravje, namesto da bi ga varovala.

»Hormonalni sistem telesa je neločljivo povezan z možganskimi središči, kjer čustva doživljamo in jih razlagamo. Tako so hormonalni aparat in čustvena središča medsebojno povezani z imunskim in živčnim sistemom. To niso štirje ločeni sistemi, temveč en supersistem, ki deluje kot enota za zaščito telesa pred zunanjim vdorom in pred motnjami za notranje fiziološko stanje,« zapiše.

Preberite še: Ženske bi se morale naučiti reči ne

Niste si sami krivi

Čeprav se mnogi bojijo, da bi se pri interpretiranju vzrokov za pojav bolezni ujeli v nerazložljivo, mistično celo, Maté ponudi povsem medicinsko-znanstveno razlago: »Citokini, sporočilne molekule, ki jih proizvajajo imunske celice, se vežejo na receptorje možganskih celic, da povzročijo spremembe v telesnih stanjih, razpoloženju in vedenju. Da čustva sprožijo spremembe v imunski dejavnosti, je samo druga plat kovanca.« In že smo pri krivdi, ki jo pogosto začutijo bolni, ko začnejo premišljevati o tem, da so si potemtakem zaradi zatajevanih čustev bolezen povzročili sami. Nikar! svari avtor. S knjigo je želel le ponuditi uvid v to, kako pomembno se je v življenju zazreti vase, poiskati s preteklostjo neobremenjeno resnico, razumeti, da um in telo nista ločeni entiteti. In predvsem da nikoli ni prepozno.

Kazalniki neskladja

Ko premišljujemo o času zase, o negi, o masaži utrujenega telesa, o romantični večerji, pobegih od ponorelega sveta, o načinu življenja, ki zadosti vsem tančinam razumevanja velnesa, zato nikakor ne smemo pozabiti na vsa tista, pa čeprav se zdijo neznansko tiha, sporočila nelagodja. Pomembna so. Tega se zavedajo tudi zdravniki. 

V raziskavi, ki jo je vodila dr. Sandra Levy s sodelavci na ameriškem Nacionalnem inštitutu za raka o odnosu med dejavnostjo naravnih celic ubijalk in čustvenimi vzorci spoprijemanja s stresom pri raku dojke, so na primer dognali, da »se zdi, da sta potlačevanje jeze in pasivni, stoični slog odzivanja povezana s povečanjem biološkega tveganja za bolezen«. Rak je samo eden od kazalnikov neskladja. 

Tudi za številne ljudi z revmatoidnimi boleznimi je značilna skrajna stoičnost, globoko vtisnjena zadržanost, ko gre za prošnjo in pomoč. Ti ljudje pogosto tiho trpijo neznosno nelagodje, ne izrazijo svojih pritožb dovolj glasno, da bi bile slišane, ali pa se upirajo ideji, da bi jemali zdravila za lajšanje simptomov.

Da se moramo imeti radi, nam pove že vsak drugi motivacijski stavek. Da moramo znati reči ne. A tisti ne, ki si ga naložimo s krivdo in obžalovanjem, nam lahko škodi skoraj tako močno kot podleganje da-jem, ki smo jih v življenju vajeni. Postavljati si prava vprašanja in zdržati odgovore nanje, to je resnični velnes našega časa. 

Bodite res dobro

Da se moramo imeti radi, nam pove že vsak drugi motivacijski stavek. Da moramo znati reči ne. A tisti ne, ki si ga naložimo s krivdo in obžalovanjem, nam lahko škodi skoraj tako močno kot podleganje da-jem, ki smo jih v življenju vajeni. Postavljati si prava vprašanja in zdržati odgovore nanje, to je resnični velnes našega časa. Del besede velnes je angleški well, ki pomeni – dobro. Ko vas bodo naslednjič vprašali po počutju, vi pa boste odgovorili, da ste prav to, dobro, premislite, ali govorite resnico. Koristila vam bo.