EKSKLUZIVNO

Dr. Gabor Maté: Travmo sem prenesel na svoje otroke

Gabor Maté, mednarodno priznani, zdaj upokojeni kanadski zdravnik, je že leta uteha vsem, ki iščejo razumljive odgovore na zahtevna vprašanja.

Denimo ta, kako je bolečina matere tudi moja. Ali druga, zakaj se zatrta jeza prebudi v bolezni. In tretja, ki mi razodenejo, da smo si bolj podobni, kot smo si različni. Kot otrok, rojen v okupirani Madžarski, preživeli holokavst, je vzel nase vso krivdo mamine žalosti. Kot jo vsi otroci. Le redki pa kasneje v življenju zmorejo pogledati v svojo najbolj črno temo. Ko je delal z odvisniki, se je soočil z lastno kompulzivnostjo. Ko je spremljal umirajoče, se je spravil s svojim koncem. Njegova knjiga Ko telo reče ne – Skriti stres terja davek sporoča: Če pridobimo zmožnost, da se iskreno, sočutno in z nezastrtim pogledom zazremo vase, lahko prepoznamo, kaj potrebujemo za sočutje do sebe. 

Med vojno sem bil od mame ločen skoraj dva meseca, saj me je dala neznancu, da bi mi rešila življenje. Njen odhod sem doživel kot globoko zapustitev, ki mi je zlomila srce. Ko se je vrnila, je več dni nisem mogel niti pogledati, saj nisem bil prepričan, ali sem zdaj res varen. »Branil« sem se tako, da sem nehal čutiti, v biti prestrašen, ali bo znova šla. 

»Moje srce je bilo pred ljubeznijo zaprto,« ste povedali v enem od intervjujev. Zakaj mu niste dovolili prostosti?

Ko se človek počuti ogroženega, lahko naredi tri stvari: lahko pobegne, lahko se bori ali pa se povsem zapre vase. Zadnji odziv niti približno ni redek, saj prvih dveh možnosti ni vedno na voljo. Bolj ko je človek občutljiv, več se ga lahko dotakne, močneje je lahko ranjen. Majhnim otrokom, ki jih odrasli ne vidijo, ne slišijo, ne razumejo, ne sprejmejo v njihovi celovitosti, lahko srce zakrkne. A ob tem ostane neodzivno za vse življenjske izkušnje, tudi lepe.

Preberite še: Dion Leonard: V psički Gobi sem videl sebe, nezaželenega otroka

Kot malček ste doživeli grozo druge svetovne vojne. Prenos travme je nekaj, kar ste izkusili na lastni koži, mar ne?

Svojo travmo, preden sem se z njo soočil in jo začel razreševati, sem dolgo prenašal na svoje otroke z vzdušjem, ki sem ga ustvarjal doma. Moja lastna travma pa je dokaz, da jo je mogoče prevzeti že, ko si še v materinem trebuhu. Ko je bila mama noseča, se je vojna že začela. Pisalo se je leto 1943, na Madžarskem so antisemitski zakoni že veljali, oče je bil poslan v Transilvanijo, mama je v nosečnosti dobila celo zlatenico. Ko so v Budimpešto zakorakali Nemci, sem imel dva meseca. Lahko si predstavljate, kako se je počutila moja mama! Čeprav nisem imel pojma, ne kdo so Nemci ne kaj se dogaja, sem posrkal mamin strah, njeno depresijo, obup ob smrti njenih staršev, ki so padli pod nemškimi streli.

To je moralo biti grozno.

Dovolite mi, da z vami podelim izkušnjo, staro le štiri leta, ko sem se v San Franciscu udeležil psihedelične terapije. Med dogajanjem sem se ves čas popolnoma zavedal tega, kdo sem, kaj počnem, vsega. A sem sebe sočasno doživljal kot šestmesečnega dojenčka. V nekem trenutku sem začel sunkovito hlipati. Čeprav sem imel pred sabo terapevtko, sem jo v nekem trenutku prepoznal kot svojo mamo in ji v solzah rekel: »Tako zelo mi je žal, ker sem ti otežil življenje.« Tako sem se počutil že kot dojenček – kriv. Ker tako je, otroci čutijo prav vse. Če so njihovi starši nesrečni, je njihova prva misel, da so za to krivi prav oni.

Spomnim se, kako je bilo med vojno, ko sem bil od mame ločen skoraj dva meseca, saj me je dala neznancu, da bi mi rešila življenje. Njen odhod sem doživel kot globoko zapustitev, ki mi je zlomila srce. Ko se je vrnila, je več dni nisem mogel niti pogledati, saj nisem bil prepričan, ali sem zdaj res varen. »Branil« sem se tako, da sem nehal čutiti, v bit prestrašen, ali bo znova šla. In tako srce zakrkne. Rasel sem s tem svojim napol zaprtim srcem. In umom, povsem odrezanim od resničnosti, saj je bila ta, ko sem bil otrok, tako zelo težka. Z umom, kamor sem pred stvarnostjo bežal v svoj svet. Moji otroci so imeli očeta, ki je bil ves čas »odsoten«. Bil sem deloholik, ki se je na vse pretege trudil dokazati, da ima pravico obstajati na tem svetu. S tem sem travmo, ne da bi se zavedal, prenesel na svoje otroke, čeprav jih imam izjemno rad.

«Da bi ta družba lahko delovala, mora ločiti dušo od telesa. Travmatiziran svet vodijo travmatizirani ljudje,« ste povedali v intervjuju z Russllom Brandom. Odraščali ste v budimpeškem judovskem getu. Kako se počutite ob vse glasnejših zanikovalcih holokavsta?

Ta »fenomen« me ne preseneča, ker vem, da je vprašanje razumevanja holokavsta vprašanje sposobnosti dojemanja norosti tistih, ki ga izvajajo. Ljudje holokavst zanikajo zato, ker se, ko se z njim dejansko soočijo, pokaže v vsej svoji nepredstavljivo boleči, grozljivi luči. Razlaga za zanikanje je »preprosta«: če sam pri sebi zatreš bolečino, če si kot otrok trpel, potem ne zmoreš sprejeti grozot, ki te obkrožajo. Če zanikuješ bolečino v sebi, zanikuješ bolečino zunaj, v svetu. Vedno ko imamo pred očmi ravnanje, ki ne priznava ran sveta, vprašanje, ki si ga moramo postaviti, ni, zakaj ne zmoremo uvideti zgodovinske resnice. Najpomembnejše vprašanje je, kaj je v nas, s čimer se ne zmoremo soočiti. Zanikovalci holokavsta so globoko ranjeni ljudje. Vseeno; v tem fenomenu ni nič izvirnega. Poglejmo si samo Palestino. Večina Judov ne priznava trpljenja Palestincev. Ne priznavajo zgodovinskih dejstev, etničnega čiščenja Palestincev, vseh preganjanih, ne priznavajo niti tega, kar se dogaja tukaj in zdaj. Tako kot Američani še vedno niti slišati nočejo o daljnosežnih posledicah zasužnjevanja temnopoltih in genocidu nad Indijanci. Poglejmo si Vzhodno Evropo. Madžari se počutijo kot zmagovalci zgodovine, a niso sposobni priznati trpljenja, ki so ga povzročili drugim. Srbi ne zmorejo preboleti svojih žrtev v drugi svetovni vojni, zato zanikujejo surovost, ki so jo izvajali nad Hrvati. Hrvati nenehno ponavljajo, da so bili žrtve, o sodelovanju z nacisti pa nočejo niti črhniti. Problem je univerzalen. Vsi hočejo sebe uzirati le v pozitivni, enodimenzionalni sliki. Si predstavljate, v kako svobodnem svetu bi živeli, če bi se ljudje nehali pretvarjati?

Ste se tudi sami kdaj počutili žrtev?

Seveda sem se, še vedno se kdaj pa kdaj. (In se nasmehne.) Zdaj sicer občutkom ne dovolim več, da me vodijo, samo nasmehnem se jim: O, živjo, spet ste prišli naokoli! Ljudje zelo težko prerastejo vlogo žrtve, saj jim ponuja »olajšanje« – če sem žrtev, potem mi ni treba prevzeti odgovornosti, ker so vsega krivi drugi.

Potlačevanje jeze se je v številnih študijah avtoimunskih bolezni, raka pokazalo kot pomemben dejavnik tveganja. Bistveno vprašanje je, zakaj ljudje jezo potlačujejo. Nekateri to počnejo zato, ker je bil to edini način, da so kot otroci preživeli. 

Knjiga Ko telo reče ne presunljivo razloži povezavo med zatajevanimi čustvi, hormoni, imunskim sistemom in nastankom bolezni. V raziskavi, ki jo je vodila dr. Sandra Levy s sodelavci na Nacionalnem inštitutu za raka ZDA o odnosu med dejavnostjo naravnih celic ubijalk in čustvenimi vzorci spoprijemanja s stresom pri raku dojke, pišete, so dognali, da »se zdi, da sta potlačevanje jeze in pasivni, stoični slog odzivanja povezana s povečanjem biološkega tveganja za bolezen«. Zavedanje, da imamo tako mogočen vpliv na svoje zdravje, je dobrodošel, a mar dodatno ne naprti že tako in tako bolnim občutka, da so si vsega sami krivi?

Ja, žal je res, da si mnogo bolezni pridelamo sami, ampak poudarjam – ničesar niste krivi, saj si ne škodite namenoma. Potlačevanje jeze se je v številnih študijah avtoimunskih bolezni, raka pokazalo kot pomemben dejavnik tveganja. Bistveno vprašanje je, zakaj ljudje jezo potlačujejo. Nekateri to počnejo zato, ker je bil to edini način, da so kot otroci preživeli. Recimo, da sva v istem prostoru, napadem vas, a sem močnejši od vas, ker sem odrasel, vi ste pa otrok. Naravni odziv je, da se branite. A ga morate potlačiti, ker si jeze ne smete dovoliti, bojite se me. Zato jezo potlačite. Drug primer. Stari ste tri leta in hočete pojesti torto pred večerjo. Mama vam ne ustreže, ker bo kmalu večerja. Prav ima. Vi začnete trmariti in se jeziti, ker ste frustrirani, čisto normalno. A kaj če imate ob sebi mamo, ki je odraščala z agresivnim alkoholikom očetom in ne zmore prenesti nikakršnega izraza jeze? Kako se bo odzvala? Ne dobro. Vi pa si tako kot vsi želite samo eno, ljubezni. Začutite, da jo boste od mame lahko dobili samo, če se zatajite. Možgani to naredijo avtomatsko. A če samozatajevanje postane stalnica, ustvarjamo škodljive življenjske vzorce. Tukaj pa se začnejo problemi, saj postane nekaj, kar nam je kot otrokom reševalo kožo, vir težav, ki postanejo sčasoma tako velike, da se začnejo izražati v bolezni. Poglejva si samo depresijo. Rodi se, ko čustva predolgo tlačimo vase, rodi se, če smo kot otroci doživeli, da nas starši niso videli, niso spoštovali. Način spoprijemanja z življenjem v otroštvu postane duševna bolezen v odraslosti. Nekaj, kar ti je nekdaj omogočalo preživetje, vas zdaj pogublja.

Škodljive vzorce pogosto prepoznamo retroaktivno. Kako si pravočasno postaviti prava vprašanja?

Tu nas je sodobna medicina pustila na cedilu. Ljudje se velikokrat obrnejo k zdravnikom po pomoč zaradi posledic čustvenega zanikovanja. Vztrajna srbečica, nenehni glavoboli, nespečnost, bolečina v trebuhu, križu, vratu, pogosti prehladi, čustvene težave, anksioznost recimo. To so znaki, ki kažejo, da niste v ravnovesju. Pri zdravniku dobite zdravila za lajšanje simptomov, nihče pa vas ne vpraša, kaj se vam v resnici dogaja. Kljub vsemu ni vse izgubljeno, ni vam treba resno zboleti, da bi slišali prišepetovanje telesa. Če se vam katere koli težave pogosto ponavljajo, se ustavite, potrudite se prepoznati signale. Imate dve možnosti. Ali problem, ki vas pesti, zanemarite ali pa se res začnete poslušati. Telo vam dolgo pred trenutkom, ko vas položi v bolezni, ponudi številne znake, da je nekaj treba spremeniti.

Res je morda, da je bil tudi vaš oče odvisnik, a to ne pomeni, da ste odvisnost podedovali. Pomeni samo to, da ste odraščali v družini, ki vam je povzročila toliko bolečine, da ste morali začeti piti, da jo pozabite. 

Česa ste se naučili v dolgoletnem delu z odvisniki, katere mite ste ovrgli?

Prvi in najmočnejši mit, s katerim sem se srečal, je, da je odvisnost izbira in da je vse odvisnike treba kaznovati. Ne poznam človeka, ki bi se zjutraj zbudil in si rekel: »O, kaj bi danes počel? Nič, odvisnik bom!« Drugi mit je, da je odvisnost bolezen. Ni, čeprav je videti tako. Res je morda, da je bil tudi vaš oče odvisnik, a to ne pomeni, da ste odvisnost podedovali. Pomeni samo to, da ste odraščali v družini, ki vam je povzročila toliko bolečine, da ste morali začeti piti, da jo pozabite. Tretji mit je, da so odvisni povsem drugačni kot mi. A odvisniško je vsako ravnanje, po katerem človek hrepeni, mu omogoči trenutek pomiritve, spravljenosti, vendar ima negativne posledice, kljub katerim ne moremo opustiti svojega ravnanja. Odvisnost je način spoprijemanja s težavami, kako točno se izraža, z nakupovanjem, delom, ekstremnim športom, računalniškimi igricami, pornografijo, pa se razlikuje.

Marsikdo vas ni jemal resno, ko ste o sebi govorili kot o odvisniku, saj se s svojim kompulzivnim nakupovanjem res ne morete primerjati z najhujšimi primeri. Zakaj se vendarle lahko?

Zaradi odvisnosti sem zanemaril svoje delo, otroke, ženo, predvsem pa sebe. Res je, da nisem tvegal virusa hiv ali smrti zaradi predoziranja, res je, da so razlike očitne, a so podobnosti še bolj. Ko sem odvisnikom, s katerimi sem delal, povedal, kaj se mi dogaja, nisem pomagal samo sebi, temveč zlasti njim. Počutili so se bolje, ker v svojem odklonskem ravnanju niso bili več izolirani. Niti pomislili niso na to, da moja težava ni tako usodna kot njihova. Dobro vedo, da vsi, ki na odvisnike gledajo zviška, v resnici zanikujejo svojo odvisniško miselnost.

Prebujati sem se začel pri štiridesetih. Pred tem sem bil do vratu zakopan v delo, vedno prepričan, da je »uspeh« za vogalom, samo malo bolj trdno moram poprijeti, pa bom srečen. S tem, da sem bil na zunaj zelo uspešen, intimno pa zelo nesrečen. Kaj nesrečen, razvalina! 

Kateri je bil trenutek spoznanja, ko ste ugotovili, da vas pelje v pogubo?

Nisem doživel tistega aha, zveličavnega trenutka spoznanja. Več jih je bilo, to je bil proces. Takrat sem vsake toliko vzel v roke dnevnik. A ker imam motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo, sem v vsakem dnevniku popisal nekaj strani, ga odložil, pozabil nanj. In čez čas začel pisati v novega. Tam v omari (pogovarjava se po skypu, a vseeno ujamem gib njegove roke, ki kaže na veliko knjižno polico) imam vsaj pet dnevnikov, v katerih je popisanih največ deset strani. Ko jih berem zdaj, v njih najdem besede zelo depresivnega, izoliranega, anksioznega, zafrustriranega in neizpolnjenega človeka. Berem besede človeka, ki sluti, da je v njem mnogo več od tega, kar daje, kar živi. Besede, ki dajejo slutiti, da ne živi v zadovoljujočem partnerskem odnosu, da se ga otroci bojijo. Tako da, ne, ni bilo enega samega trenutka. Prebujati sem se začel pri štiridesetih. Pred tem sem bil do vratu zakopan v delo, vedno prepričan, da je »uspeh« za vogalom, samo malo bolj trdno moram poprijeti, pa bom srečen. S tem, da sem bil na zunaj zelo uspešen, intimno pa zelo nesrečen. Kaj nesrečen, razvalina!

Prepričana sem, da ste po uvidu, kakšen oče ste bili, skušali pokrpati odnose s svojimi otroki. Katera njihova sporočila so vam bila najpomembnejša?

Skupaj s sinom Danielom ustvarjava podkast, kmalu bo izšla istoimenska knjiga Hello again: A Fresh Start For Parents and Their Adult Children (Spet živjo, nov začetek za starše in njihove odrasle otroke). Če pogledate na youtubu eno najinih skupnih predavanj iz leta 2016, se boste lahko na lastne oči prepričali o najini tedanji dinamiki. Takrat sem jih imel 72, Daniel 41. Med nama je na odru mogoče opaziti silno napetost. O tem sva kasneje veliko govorila. Posnetek mi je še dodatno potrdil, da se v resnici nisem celovito zavedal, kako težko je bilo življenje mojih otrok. Povedal mi je, enako druga dva otroka, da jim je bilo ob meni najteže zdržati nepredvidljivost. V enem trenutku sem bil ljubeč, igriv, prijazen oče, a nikdar niso mogli vedeti, kdaj bo vstopil oni drugi, hladni in odsotni. Nenehna stiska ob tem, ali so njihova tla trdna, in pričakovanje, kdaj se bodo začela udirati pod njimi, sta bila zanje najhujša.

Če zanikuješ bolečino v sebi, zanikuješ bolečino zunaj, v svetu. Vedno ko imamo pred očmi ravnanje, ki ne priznava ran sveta, vprašanje, ki si ga moramo postaviti, ni, zakaj ne zmoremo uvideti zgodovinske resnice. Najpomembnejše vprašanje je, kaj je v nas, s čimer se ne zmoremo soočiti. Zanikovalci holokavsta so globoko ranjeni ljudje. 

Sama se velikokrat malo za šalo malo zares ob kakšnem sila nedojemljivem, abotnem celo, dogodku vprašam, kaj se dogaja – sem nora jaz ali se je temu svetu zmešalo. Mi lahko pomagate olajšati bodoče morebitno iskanje odgovora?

Takšna vprašanja si pogosto postavljajo ljudje, ki so ločeni od sebe, nemočni ob vprašanju »kdo je tu nor?«. Žal odgovora ni mogoče najti tako, da se ga lotimo z intelektom. Treba je narediti vse, kar lahko, da se povežemo s svojim najglobljim jazom. Samo Dantejevo Božansko komedijo si poglejva. Kako se začne? »Na sredi našega življenja póta sem gozdu črnemu zašel v globine, ker me na stranpot je zavedla zmota. Kako povem naj, kaj sem bolečine prestal v tej hosti, mračni in zakleti, ko strah me je, če se ozrem v spomine.« (Citira v angleščini, slovenski prevod je izpod peresa Andreja Capudra.). Nato sreča Vergila. Kam morata najprej? Najgloblje v pekel, v travmo. Ni druge. Kajti šele takrat, ko si dovolimo tja, se začenja potovanje, ki nam nekega dne ne bo več ponujalo vprašanj, ki si jih včasih tudi vi postavljate. Preprosto – vedeli boste.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE