Smehljanje do onemoglosti (ali prikrite pasti tega, da ste vedno prijazni)
Desetletja raziskav potrjujejo njegovo tezo. Potlačitev jeze, dajanje prednosti dolžnostim in potrebam drugih pred svoje ter prizadevanje, da ne bi razočarali drugih, so glavni vzroki za kronične bolezni, pravi avtor knjige Ko telo reče ne.
»Naša fiziologija je neločljiva od našega družbenega obstoja,« trdi Gabor. Ignoriranje ali zatiranje tega, kako se počutimo in kaj potrebujemo – ne glede na to, ali je to storjeno zavestno ali nezavedno – pospeši naš odziv na stres in vodi naše telo k vnetju ter škoduje imunskemu sistemu.
»Če delamo do onemoglosti, cele noči bedimo in služimo svojim strankam; če smo vedno na voljo drugim in si nikoli ne vzamemo časa zase, smo nagrajeni finančno in z veliko spoštovanja in občudovanja,« pravi Maté, »a pri tem se ubijamo.«
Iz neprestane pozitivnosti v toksično
Neprestana pozitivnost je lahko škodljiva, kar potrjuje tudi psihologinja in psihoterapevtka Katja Z. Istenič, ki preko Hočem več nudi individualno, partnersko in skupinsko terapijo, izvaja delavnice, predava in nudi individualne coachinge za priznana podjetja.
»Neprestana pozitivnost je bila pred leti zelo priljubljen koncept v populistični psihologiji, vendar nam lahko tudi škoduje, saj hitro preide v toksično pozitivnost. V ozadju nenehne pozitivnosti se skriva ideja, da so neprijetna čustva slaba, da nam škodijo in da jih zato ne bi smeli imeti. To nas lahko vodi v skrivanje neprijetnih čustev tako pred drugimi kot tudi pred sabo.
Obstoj neprijetnih čustev pri sebi, kot so recimo strah, jeza, razočaranje ali nemoč, zanikamo. Situacij, znotraj katerih se počutimo slabo, ne raziščemo in pogosto ne skušamo reševati. Na dolgi rok smo zaradi nenehne pozitivnosti vse manj v stiku s sabo. Potlačevanje čustev nas lahko vodi tudi v anksioznost, depresijo, izgorelost, panične napade in celo v fizične simptome, recimo glavobole.«
Nekateri za nasmehom in navidezno pozitivnostjo skrivajo resnična čustva in prikrivajo ranljivost, saj se bojijo, da takšni kot so, ne bi bili sprejemljivi za okolico.
»Oseba s svojo nenehno pozitivnostjo pogosto tudi ljudem okoli sebe nehote preprečuje, da bi pokazali svojo ranljivost. Tako kot svoja čustva potlačuje, minimalizira tudi neprijetna čustva drugih. Recimo, bližnja oseba reče, da ga skrbi težka situacija v službi, a mu nenehno pozitivna oseba z odgovorom: 'Ah, bo že! Ne obremenjuj se. Samo pozitiven bodi, pa bo!' zapre možnost, da bi se odprl in spregovoril o svojih občutkih in skrbeh.
Podobno morda prijateljica deli svežo izkušnjo svojega razhoda s partnerjem, ob čemer čuti veliko jeze, razočaranja in žalosti ter se želi o tem pogovarjati, a jo oseba, ki je nenehno pozitivna, ustavi z besedami, kot so: 'Ne misli več nanj. Vse se zgodi z razlogom. Ti se samo odloči, da boš srečna in boš res.'
Oseba, ki se trudi biti nenehno pozitivna, ima pogosto dobre namene in lahko verjame, da s svojo pozitivnostjo drugim pomaga, a istočasno spregleda, da v odnosih potrebujemo tudi prostor, da izrazimo svoje težje občutke in se predvsem počutimo slišane,« pojasnjuje psihologinja in psihoterapevtka.
PREBERITE ŠE -> Kako vaša samokritičnost uničuje odnose (in kako si lahko pomagate)
Nenehna pozitivnost je privzgojeno vedenje
Najbrž poznate koga, ki pravi, da je rojen optimist ali optimistka, vendar tega ne smemo enačiti z nenehno pozitivnostjo.
»Obstaja določena dedna naravnanost na optimizem ali pesimizem, vendar sta to druga pojma kot nenehna pozitivnost. Pri zdravem optimizmu se zavedamo realne situacije in smo v stiku tudi s svojimi manj prijetnimi čustvi ter istočasno verjamemo, da se bo situacija dobro razrešila. Verjamemo vase, da bomo našli način, da se situacija obrne na bolje. Lahko se torej štejemo za optimista in imamo istočasno dneve, ko nam je težko in to z drugimi tudi delimo. Biti optimist torej ne pomeni zanikati svojih čustev. Nasprotno pa je pri nenehni pozitivnosti, ki je predvsem naučeno vedenje, ki ga največkrat ponotranjimo že med odraščanjem,« pravi Katja Z. Istenič.
Pretirana pozitivnost je torej večinoma privzgojena, ne pa prirojena lastnost.
»Eden izmed načinov, kako se nehote priučimo pretirane pozitivnosti, je prek opazovanja nam pomembnih oseb tekom odraščanja. Spomnim se klientke, ki je imela mamo, ki je močno skrivala neprijetna čustva pred drugimi in bila navidezno vedno dobre volje in pozitivna. Lastnih neprijetnih čustev, kot tudi težjih čustev svojih otrok, ni znala sprejeti. Ko jo je klientka kot majhna punčka opazovala, je tudi sama prišla do podzavestnega zaključka, da so le prijetna čustva sprejemljiva in da mora neprijetna čustva zatreti.
Lahko je seveda tudi obratno. Nekateri so odraščali v okolju, kjer se je izražalo predvsem neprijetna čustva, kot so strah, jeza, žalost, ljubosumje, zavist in podobno ter so se med odraščanjem sami pri sebi odločili: 'Jaz pa ne bom takšen!' Namesto da bi se naučili zdravo upravljati z različnimi čustvi, so neprijetna sami pri sebi nehote demonizirali,« pojasnjuje psihologinja in psihoterapevtka.
Pomembna so tudi sporočila, ki jih o čustvih prejmemo med odraščanjem, izpostavlja Isteničeva.
»Starši pogosto želimo otroku odvzeti bolečino, ki jo doživlja, ter mu rečemo recimo: 'Ne jokaj.', 'Nehaj se jeziti!', 'Ah, to ni nič takšnega.', 'Na to moraš gledati pozitivno.', 'Do poroke bo že vse minilo.' in podobno. Čeprav so naši nameni dobri in skušamo otroku v tistem trenutku pomagati, pa mu nehote sporočamo, da ni prav, da je žalosten, jezen, zaskrbljen in podobno.
Nekdo, ki je kot otrok redno prejemal tovrstne odzive iz okolice, se težje nauči zdravega upravljanja z neprijetnimi čustvi. Kot starši bomo izbrali boljši način, če otroku najprej pomagamo poimenovati čustvo, recimo, 'Si žalosten?', 'Razumem, da si jezna zdaj.', 'Si se ustrašil psa, ki je tako hitro pritekel k tebi? Tudi jaz sem se ga malo.' in podobno. Nato pa mu damo prostor oziroma dovoljenje, da o čustvu, ki ga doživlja, spregovori.«
PREBERITE ŠE -> Psihoterapevtka Vesna Mirt: Starši s svojim vedenjem oblikujejo otrokove možgane
V ozadju je želja po sprejemanju
Ker se otroci učijo s posnemanjem, je ključnega pomena socializacija – torej tisto, kar otroci opazijo pri svojih starših, in ni bilo nujno izrečeno.
»Sporočila, ki smo jih od staršev in drugih pomembnih oseb prejemali med odraščanjem, niso bila nujno direktno izrečena. Včasih so sporočila lahko tudi povsem nebesedna. Recimo, oče sinu nameni več pozornosti takrat, ko je sin dobro razpoložen in nasmejan. Otrok lahko na ta način pride do zaključka, da mora biti stalno pozitiven, da bo sprejet. Če torej povzamem - nenehna pozitivnost, za razliko od optimizma, je privzgojeno vedenje, ki ga med odraščanjem ponotranjimo preko opazovanja drugih, preko sporočil, ki jih prejmemo od nam pomembnih oseb ter preko lastnih podzavestnih zaključkov o tem, kakšni bi morali biti, da bomo s strani drugih dobro sprejeti.«
Marsikdo v želji, da bi bil sprejet, nezavedno ustvari vzorec delovanja, ki vodi k pohvalam in odobravanju – kar je povezano s pozitivnostjo, ustrežljivostjo in izogibanjem postavljanju mej.
»Pogosto se v ozadju skriva velik poudarek na tem, kako nas bodo videli drugi. Želimo, da nas drugi vidijo kot vedno pozitivne in nasmejane. To se nam pogosto tudi dejansko obrestuje, saj lahko na ta način prejmemo precej pohval in odobravanja s strani družbe, recimo, 'O, kako si ti vedno nasmejana!', 'Si ti sploh kdaj slabe volje?', 'Ti si res en sonček.' ... Ob tem se marsikdo počuti odlično, celo nepremagljivo.
Vendar pa tisti, ki skušajo biti stalno pozitivni, kmalu spoznajo, da prijetni občutki ob tovrstnih pohvalah hitro zbledijo. Namesto tega se začnejo počutiti neslišane s strani drugih, saj sami sebi ne pustijo, da bi bili v odnosih z drugimi pristni. Čeprav so navidezno dobro sprejeti s strani drugih, jih drugi v resnici ne poznajo. Ne vedo, kaj jih pesti in s kakšnimi strahovi in dvomi se - tako kot vsak kdaj - tudi oni srečujejo. To jih pogosto vodi v občutek osamljenosti,« pojasnjuje psihologinja in psihoterapevtka.
Pozitivnost in pretirana ustrežljivost
Pretirana pozitivnost in prijaznost nas lahko tudi izčrpavata in se pretvorita v toksično pozitivnost. »Toksična pozitivnost pogosto izvira ravno iz potrebe, da bi bili drugim všeč in bi bili z njihove strani sprejeti, zaradi česar je drugim potem težje postaviti mejo, ko bi bilo to potrebno,« poudarja Katja.
Marsikdo namreč odriva svoje sence, temo in čustva, ki niso prijetna. »Čustva niso dobra ali slaba, temveč le prijetna ali neprijetna. Vsa imajo za nas tudi korist v določenih situacijah. Jeza nam lahko pomaga prepoznati, kdaj je nekdo prestopil neko našo mejo in nam omogoča, da se zaščitimo. Prav tako nam da jeza lahko energijo in nas spodbudi, da gremo v akcijo ter spremenimo nekaj, kar nas moti.
Čeprav je neprijetna, nam koristi tudi žalost, saj je pomemben del procesa žalovanja in soočanja z izgubo. Strah nam recimo pomaga, da pravočasno prepoznamo nevarnost ali tvegane situacije ter se jim izognemo ali pa se nanje čim bolj pripravimo. Lahko gre za fizično nevarne situacije ali pa za situacije, ki potencialno ogrožajo našo dobrobit.
Recimo, če je osebo strah razgovora za službo, ki ga ima jutri, jo bo ta strah morda spodbudil, da se bo na razgovor bolj pripravila, kot bi se sicer in ima posledično boljše možnosti za uspešen razgovor. Podobno, če se nekdo boji finančne krize, ga bo to morda motiviralo, da bo z denarjem ravnal bolj preudarno, se več izobraževal glede ravnanja z denarjem ter si ustvari prihranke, kar mu bo prineslo večjo finančno varnost.
Čeprav se torej ne počutimo dobro, ko doživljamo neprijetna čustva, imajo tudi tovrstna čustva v našem življenju svojo vlogo in so del zdravega čustvovanja,« razloži psihologinja in psihoterapevtka.
PREBERITE ŠE -> Robert Whitaker: Psihiatrija nam ponuja idealizirano sliko, ki je od človeka povsem ločena
Toksična pozitivnost narašča zaradi družbenih omrežij
Ameriška terapevtka Whitney Goodman je v knjigi Toksična pozitivnost pisala o tem, da je današnja družba nasičena s toksično pozitivnostjo, ki nas sili, da vse izzive sprejmemo z nasmehom na obrazu.
»Toksična pozitivnost naj bi bila zelo omalovažujoča in v bistvu prekine kakršenkoli globlji pogovor. V svojem bistvu sporoča, da so vaši občutki napačni in da bi morali biti srečni,« je zapisala v knjigi.
Tudi Isteničeva opaža veliko toksične pozitivnosti pri ljudeh. »Pri klientih manj, saj po navadi na terapijo pridejo že z zavedanjem, da imajo problem, ki ga želijo razrešiti. Opažam pa veliko toksične pozitivnosti pri ljudeh na splošno, še posebej na socialnih omrežjih, kjer se toksična pozitivnost žal še vedno dobro prodaja.«
Je torej sploh mogoče prekiniti družbeni vzorec toksične pozitivnosti in jo nadomestiti z zdravo pozitivnostjo?
Katja pravi, da se lahko osvobodimo potrebe po tem, da smo pred drugimi večno pozitivni ter nasmejani in zaživimo v skladu s pristnimi čustvi in potrebami.
»Tako, da damo sami sebi dovoljenje tudi za neprijetna čustva. Če ugotavljamo, da smo večino življenja preživeli, ne da bi si pustili doživljati določeno čustvo – recimo, se nikoli ne razjezimo, potem nam lahko zelo koristi tudi psihoterapija, kjer raziščemo, ali imamo o določenem čustvu morda predstave, ki nas ovirajo in so izkrivljene, recimo, jeza je slaba, jeza avtomatično vodi v nasilje. Predvsem pa si je pomembno zapomniti: 'v redu je ne biti v redu'. To je tisto, kar nas dela ljudi in nas povezuje z drugimi.
Besede toksične pozitivnosti, ki smo jih do zdaj morda namenjali svojim bližnjim, kot so 'Samo pozitiven bodi!', 'Lahko bi bilo še huje.', 'Sreča je odločitev' in podobno, raje zamenjajmo z besedami, kot so 'Poslušam te.', 'Tvoji občutki so pomembni.', 'To ti mora biti pa res težko.', 'Včasih se zgodijo težke stvari. Kako ti lahko pomagam?'.
