Monofobija ali strah pred samoto: kakšni so simptomi in kako si pomagamo
Strah pred samoto je vse pogostejši. V ameriški raziskavi iz leta 2014, v kateri je sodelovalo 2000 odraslih, je eden od treh rekel, da se boji biti sam - 40 odstotkov žensk in 35 odstotkov moških. Toda ta strah se izraža na različne načine. Nekateri se bojijo ostati sami doma, druge je strah biti sam v javnosti, nekateri pa se bojijo izolacije.
Zakaj se pojavi, kakšni so simptomi in kako naj se spoprimemo s strahom pred samoto, pojasnjujeta dr. Tamara Trobentar, certificirana integrativna psihoterapevtka in Brainspotting terapevtka in dr. Alja Adam, specialistka geštalt psihoterapije iz Inštituta Satori.
Skupek različnih strahov
»Strah pred samostjo je specifična fobija, ki se v zadnjih letih vse bolj razrašča v naši družbi. Ker smo ljudje čisto biološko 'ožičeni' kot ena najbolj socialnih vrst na planetu, je potreba po povezanosti z drugimi ljudmi naša najgloblja in posledično, v različnih obdobjih življenja, različno eksistenčno pomembna potreba. Ne želimo si le socialnih odnosov – dejansko jih potrebujemo za naše fizično in duševno zdravje. Zato je strah pred tem, da bi končali sami, eden najpogostejših strahov, še posebej, ko gre za romantična razmerja,« razloži dr. Tamara Trobentar in doda, da je skrb, da bi posameznik ostal sam, v naši družbi tako pogosta, da zanjo obstaja celo ime - monofobija.
Samota marsikomu vzbuja neprijetne občutke, saj smo po naravi družabna bitja. Kako torej prepoznamo, da gre za monofobijo?
Psihoterapevtka dr. Alja Adam pojasnjuje, da lahko monofobijo razumemo kot skupek različnih strahov, recimo, pred ločitvijo od neke osebe, strah pred tem, da bi bil posameznik sam doma ali sam v javnosti, strah pred občutkom izolacije ali občutek nevarnosti, ko ni nikogar v bližini.
»S porastom individualizacije znotraj družbe, ki se odmika od vrednot skupnosti, skupnostnega bivanja in delovanja v prid 'drugega', se pojavlja vse več monofobije. Ljudje, ki se ne počutijo del širše celote, izgubljajo smisel bivanja, to pa povzroča vznik kroničnega strahu.«
Po epidemiji koronavirusa je naraslo število oseb, ki se spoprijemajo z monofobijo, kar potrjuje tudi dr. Tamara Trobentar.
»Izolacija, pomanjkanje socialnih stikov, je dodatno okrepilo že izražena monofobična stanja pri ljudeh, pri nekaterih pa se je, zaradi dejanske predolge izolacije, ta na novo odprla.«
Vzroki za pojav monofobije
Družbeni dejavniki so poglaviten vzrok za nastanek monofobije, prav tako pa k njej precej prispeva naša družbena pogojenost.
»Skrb, da bi ostal sam, je v naši kulturi izjemno pogosta. Našo kulturo zaznamuje mit o romantični ljubezni, ki je prežet z idejo, da potrebujemo osebo, ki nas bo izpolnila in dopolnila naša življenja ter nas naredila celovite. Tisto, čemur bi zares morali namenjati pozornost, je osredotočenost na celovitost samo po sebi zaradi sebe. 'Sorodna duša' je samo dopolnitev že tako polnega življenja,« pojasnjuje dr. Trobentar.
Toda družbeni dejavniki niso ločeni od notranjega duševnega stanja posameznika, pravi psihoterapevtka dr. Alja Adam.
»Sodobne raziskave na področju nevrologije, znanosti, duhovnosti vse bolj dokazujejo, da 'stanja duše', človekovega notranjega doživljanja, ni mogoče ločevati od zunanjih okoliščin – družinske in družbene travme, ki vplivajo na razvoj osebnosti. Dejavnike, ki prispevajo k strahu pred večno samoto, bi v grobem lahko razdelili na tri področja - nerazrešene travme iz (zgodnje) preteklosti, posameznikova samopodoba oziroma samospoštovanje in družbena pogojenost.«
PREBERITE ŠE -> Psihoterapevtka Vesna Mirt: Starši s svojim vedenjem oblikujejo otrokove možgane
Za lažje spoprijemanje s strahom pred samoto je priporočljivo odkrivanje vzrokov.
»Pri spopadanju s strahom pred samoto je pomemben posameznikov notranji proces, ko raziskuje vzroke, ki so pripeljali do tega, da je sam ali da se počuti samega, hkrati pa tudi zavedanje in prepoznavanje širšega družbenega polja, v katerem biva ali so bivali njegovi predniki. Vzroki lahko segajo v otroštvo, lahko so povezani z nepredelano ločitveno anksiozno motnjo, zapuščenostjo, zanemarjenostjo, zlorabo.
Ločitvena anksiozna motnja je normalen del razvoja, če pa otrok nima varnih tal za razvoj - staršev, ki ga podpirajo, razumejo in sočustvujejo z njim, se v odrasli dobi lahko pojavijo težave. Iz otroštva in posledično pretekle zapuščenosti – ko otroka, katerega starš ali primarni skrbnik, po katere ljubezni otrok najbolj hrepeni, zapusti ali je v kontaktu z njim brezbrižen ali zanemarjajoč – je to lahko globok izvor monofobije za mnoge odrasle. Zato lahko posledično posameznik s takšnimi izkušnjami samoto povezuje z zapuščenostjo in neljubljenostjo,« pojasnjuje dr. Trobentar.
Monofobija je pri nekaterih lahko povezana tudi s pomanjkanjem ljubezni do sebe.
»Razvije se lahko iz omejujočih prepričanj, ki so se razvili zaradi ran v otroštvu ali najstništvu, saj veliko ljudi trpi zaradi pomanjkanja ljubezni do sebe. Posledično takšen posameznik občuti neugodje ali neudobje biti sam in posledično se izogiba preživljanju časa sam s seboj. Iz tega se lahko razvije stalna potreba po stimulaciji, da bi se izognili lastnim mislim in občutkom, kar jim omogoča ohranjati 'moderni' preobremenjujoči življenjski stil,« pravi psihoterapevtka.
Simptomi, na katere bodimo pozorni
Omenili smo že, da se strah pred samoto lahko izraža na različne načine, toda priporočljivo je, da ste pozorni na nekatere znake.
»Simptomi so lahko zelo različni, od občutka anksioznosti, ko smo sami, napadov panike, povečan srčni utrip, težave z dihanjem, težek občutek v prsih. Lahko se pojavijo slabosti, omedlevica, obsesivne misli. Pojavlja se tudi kroničen občutek odtujenosti od družbe, občutek zadržanosti, razmišljanje o samoti.
Poleg tega človek pogosto išče iracionalne ali včasih destruktivne rešitve pred samoto. Na primer, ko oseba ostaja v toksičnem odnosu zaradi strahu pred samoto,« razloži dr. Tamara Trobentar, ki pravi, da nekatere študije kažejo, da nas strah pred samoto sili, da dajemo prednost statusu razmerja pred kakovostjo odnosa, kar vodi v nezdrava partnerstva in posledično okolje, ki ni spodbudno za dober psihosocialni razvoj naših otrok.
Monofobijo pa lahko poglablja tudi uporaba tehnologije. »Naš svet je prepreden z 'motilci' (telefon, televizija, internet), ki nam preprečujejo, da bi se počutili sami. Družbeni mediji nas tako, kot orodje za boj proti občutkom samosti, odvračajo od dejanskega sprejemanja samote, ki je lahko napačno interpretirana kot osamljenost.«
Biti sam je v sodobni družbi velik izziv, saj marsikdo ne zdrži v tišini s svojimi mislimi, zato beži pred čustvi, ki se ob tem pojavijo.
»Ironično je, da bolj ko z motnjami spodkopavamo kakovost časa, ki ga preživljamo sami, bolj hromimo svojo zmožnost biti sami – in podžigamo strah pred tem. Prepuščanje strahu pred samoto ohranja krog osamljenosti,« pravi psihoterapevtka in doda, da je strah pred samoto lahko izčrpavajoč.
»Ker potencialno negativno vpliva na naše odločitve o nas samih - naredimo vse, da bi se izognili bolečini, ki jo povzroča samost. To pa lahko poskušamo zapolniti tako, da svoj čas zapolnimo z ljudmi ali dejavnostmi, v katerih resnično ne uživamo, vključno z ohranjanjem nestanovitnih prijateljstev ali intimnih razmerij, ki za nas niso dobra.«
PREBERITE ŠE -> Ana Rozman: To je tisto, kar sodobni ženski najbolj primanjkuje
Kdaj poiskati pomoč?
Če nas strah pred samoto ohromi in preprečuje, da bi živeli bolj polno življenje, je priporočljivo poiskati pomoč, saj monofobija lahko vpliva na odnose - zaradi strahu pred samostjo lahko postanemo odvisni od druge osebe, lahko pa se zapletamo v razmerja, ki niso zdrava in jih ohranjamo za vsako ceno.
Načini, kako si lahko sami pomagamo pri premagovanju strahu pred samoto zaradi velikih družbenih pritiskov in same človeške želje po bližini, velikokrat niso enostavni, poudarja dr. Tamara Trobentar.
»Ena najbolj bistvenih komponent pri tem je osredotočanje nase, kar pomeni spoznavanje sebe in svojih potreb ter želja, ki nam šele zares lahko dajejo zemljevid, kaj si v resnici želimo in potrebujemo. Pomembna komponenta pa je tudi celjenje ranjenih delov sebe in razvijanje lastnih potencialov – zanimanj, kreativnosti ... Pri tem je ključno razumevanje svojega strahu in omejujočih prepričanj, ki so v veliki meri zelo izkrivljena. Če smo prepričani, da smo, samo če smo popolni, vredni ljubezni in da ne moremo biti srečni brez partnerja, pomeni, da so v ozadju velikokrat globoki strahovi, kot je strah pred zapuščenostjo in pa tudi pričakovanja družbe.«
Strah pred tem, da bi ostali sami, zelo pogosto izvira iz otroštva in nezaceljenih ran.
»Ko se je posameznik kot otrok počutil zapuščen zaradi različnih dogodkov ali vzdušja v družini ali kot posledica težkih razhodov in neizpolnjujočih odnosov. In ta strah, kot vse druge, če želimo, da nas ne omejuje, je treba zaceliti, da posledično s tem preneha oseba živeti v preteklosti in se lahko začne osredotočati na sedanjost – videti stvari, ljudi, dogodke iz druge, odrasle perspektive, ki je v večini primerov veliko boljša in varnejša, kot je bila tista v preteklosti,« pravi psihoterapevtka.
Učenje umetnosti samote je koristno
Če nam uspe zaceliti strah pred samoto, lahko izboljšamo odnose in kakovost življenja. »Več energije vlagamo v odnose, ki nas bogatijo, in tudi dejavnosti, ki so za nas dragocene in nam pomagajo rasti in živeti celostno. Da smo na poti sprejemanja in s tem življenja tukaj in zdaj in ne v preteklosti. Kajti strah pred samoto nas lahko zaradi tesnobe, ki nas prežema ob tem, posledično potiska v iskanje načinov, kako se izogniti tej bolečini. Na ta način lahko iščemo gotovost poznanega, a neizpolnjujočega odnosa, ker nam misel na razhod tako povzroči veliko negotovosti in strahu.
Na drugi strani pa lahko sprejemanje kakovostne samote izboljša naše odnose in posledično vsakdanje bivanje. Z učenjem umetnosti samote ali zadovoljnega bivanja lahko posledično izboljšamo svojo ustvarjalnost, empatijo in tudi srečo ter pripomoremo k zmanjšanju tesnobe,« pojasnjuje dr. Trobentar, ki izpostavlja, da je ključno prepoznavanje naših negativnih misli, ki so zmotno smatrane kot resnične ali verjetne.
»Pomembno je zares začutiti občutke, kako nam je ob tem, ko smo sami. Če začenjamo razumeti svoje nelagodje, ker smo sami, ga lahko začnemo nadzorovati in poiščemo boljše načine za spopadanje z negativnimi mislimi in scenariji. Ob tem nam lahko pomaga tudi zapisovanje občutkov. Počasni koraki preizkušanja, koliko časa lahko preživimo sami – načrtovanje časa, da smo sami, pisanje, sprehod, obisk kina ali večerje. Pomembno se je zavedati, da nelagodje ni nujno slaba stvar. Ni ga vedno treba razbremeniti. Lahko ga uporabimo kot gorivo, da nas požene naprej. Namesto da iščemo najlažji način, da se znebimo bolečine, lahko pogledamo vase in razumemo, kaj nas vodi pri tem,« priporoča psihoterapevtka.
Zaživeti bolj polno življenje
Pri spoprijemanju z monofobijo je lahko koristna tudi psihoterapija. »Tako kot vsak drug strah ali fobijo je tudi monofobijo mogoče preseči s poglobljenim razumevanjem korenine strahu in obsežnim ukrepanjem za njegovo spremembo. Če lahko delamo korake počasi z že naštetimi strategijami sami in nam to prinaša napredek, pomoč ni potrebna.
Če pa so strahovi močnejši in nam krojijo življenje ter nas vodijo pri naših odločitvah, pa je za premagovanje tega psihoterapija zelo priporočljiva. Še posebej, če so v ozadju travmatični dogodki in rane zapuščenosti, ki so običajno v nas zapisane zelo globoko, in jih sami ne moremo predelati. Za to potrebujemo usposobljenega strokovnjaka psihoterapevta – sopotnika, ki nam pri soočenju z globokimi ranami in predelavo teh pomaga,« razloži dr. Tamara Trobentar.
Občutku samote ne moremo ubežati, zato je smiselno, da ga znamo sprejeti.
»Ko se soočamo s strahom pred samoto in premagamo strah pred tem, da bomo za vedno ostali sami, lahko bolj celovito razvijamo to, kar kot oseba v resnici smo. Kajti le tako lahko zares zaživimo bolj polno življenje, kjer se prebudi naša resnična narava, naše strasti in potenciali, kreativnost. To pa posledično edino lahko zares na našo pot 'pripelje' osebo, s katero se lahko povežemo na neki globlji ravni in zaživimo našo polnost tudi v odnosih,« pravi psihoterapevtka.
