Kaj kot starši lahko storimo, ko 'nežno' starševstvo ne deluje
Vzgoja otrok se zdi v današnjem času vedno večji izziv, dostopnost do informacij staršem prinaša številne dobre nasvete in prakse, kako naj bi postopali v vzgajanju svojih naslednikov. Čez leta smo se naučili, da avtoritarna vzgoja ne deluje, prav tako ne permisivna.
Veliko lahko slišimo o t. i. nežnem starševstvu (gentle parenting), kjer se otroku dopušča svoboda, skozi vzgojo se razvija v samostojnega posameznika, ki ni klon svoje matere, eden od pomembnejših segmentov nežnega starševstva pa je tudi, da se otrok ne kaznuje.
Kot piše portal Psychology Today, uradne definicije nežno starševstvo sicer nima, saj gre za izraz, ki ni bil raziskan, niti ga psihologi ne uporabljajo pri svojem delu. A bi se marsikateri z njegovim konceptom strinjali, saj temelji na spoštovanju otroka, upoštevanju otrokove perspektive, sočustvovanju z otrokom in krepitvi vezi med otrokom in staršem skozi pozitivne izkušnje.
In smo spet pri tem, ko se vsak starš lahko z besedilom v teoriji še kako strinja, a sam pri sebi ve, da ga realni vsakdan hitro privede do točke, ko živci popustijo, pogovori ne zaležejo in izustimo kazen, ki otroka spravi v bes, žalost in trmo. Morda imamo pol ure miru, a kmalu se vedenjski vzorci ponovijo. In slaba volja v družini le narašča.
Če pri vas doma ni tako in pozitivnost (ki je zagotovo hvale vredna) vedno nadvlada ter imate ves čas harmonične odnose, potem ste dosegli svoje namene. A kot vsak od nas ni enak, tako je z otroki in seveda z družinami. Kaj lahko storimo, ko nežno starševstvo ne deluje?
Ko se imamo lepo, smo na počitnicah, otroci imajo otroci našo pozornost in so naši dnevi polni skupnih aktivnosti, takrat je ideja o nežnem starševstvu lahko uresničljiva. Nekatere situacije pa nas pripeljemo do tega, da se temelji zamajejo in smo starši postavljeni pred večje izzive. Takrat se je dobro spomniti na te štiri strategije, ki jih izpostavlja klinična psihologinja Cara Goodwin.
Otrok mora poznati posledice
Morda ima beseda posledice slab prizvok, ki ne sodi v sfero nežnega starševstva. A Goodwinova zagovarja, da mora otrok poznati posledice, ki se bodo zgodile, če nas ne bo upošteval in bo tako motiviran k obnašanju, ki ga pričakujemo.
Več raziskav namreč potrjuje izboljšano vedenje in dobro duševno zdravje pri otrocih, ki jasno poznajo posledice. Seveda morajo biti te logične in razumljene, recimo; če ne boš upošteval pravil, bomo morali zapustiti igrišče.
Pozornost in ignoranca
Dokazano je, da je pozornost izjemno močno starševsko orodje. Ko ima otrok našo pozornost, se zdi vse veliko lažje. Zato se, svetuje Goodwinova, poslužujte te tehnike, če želite izboljšati otrokovo obnašanje.
Osredotočite se na otrokovo pozitivno vedenje, na stvari, ki jih bo dobro naredil, ko je njegovo vedenje vredno pohvale, to naglas izrecite. Skušajte večkrat naglasiti pozitivno vedenje kot negativno (temu rečemo selektivna pozornost). In na drugi strani ignorirajte obnašanje, ki nas sicer spravlja ob živce.
Seveda, da se razumemo, ignoriramo določene malenkosti, kot je recimo cviljenje, razburjenje, vprašanje, ki ga postavlja znova in znova. Temu rečemo načrtno ignoriranje. Kot piše psihologinja, raziskave dokazujejo, da mehko ignoriranje pripelje do tega, da začne otrok bolj poslušati starše.
Naredite premor
Time out oziroma premor se zdi zagovornikom nežnega starševstva škodljivo za otroke, nekateri ga označujejo celo kot zlorabo, a Goodwinova pomirja in pravi, da je premor zagotovo veliko boljša taktika kot izrekanje besed, ki bi jih pozneje obžalovali. Kot je zapisala, celo pripomore k bistvenemu izboljšanju obnašanja otrok.
Ko nas otrokovo obnašanje razjezi, se ustavimo, globo vdihnemo in vzamemo time-out. Razmislimo, kako se najbolj optimalno odzovemo na situacijo in se tako izognemo vpitju in kričanju. Vemo namreč, da kričanje in fizično nasilje močno vplivata na otrokovo duševno zdravje ter samopodobo.
Naj se jeza ne spremeni v prepir, svetujejo na portalu Healthy Children. Kot so zapisali, človek po tem, ko se razjezi, potrebuje približno 30 minut za umiritev. Pri težavah oziroma situacijah z otroki največkrat tega časa nimamo, a vseeno lahko poskusimo s stavkom: »Postajam jezna, se bova o tem pogovorila kasneje.« Predvsem bo to delovalo pri večjih otrocih.
PREBERITE ŠE -> Danaja Oblak: Prevzgajam se, ker ne želim tega križa predati na svoje otroke
Najprej poskrbite zase, potem za otroka
Cara Goodwin piše, da se ob nasvetih nežnega starševstva, včasih zazdi, da se njegovi zagovorniki ne zavedajo, da so starši konec koncev tudi ljudje. Starši imajo čustva, potrebe in želje, ne glede na vse.
To potrdi tudi teza znanega hrvaškega terapevta Tomislava Kuljiša, ki pravi, da je dobra mama tista, ki je dobro. Članek, ki ga je objavila APA (American Psychological Association) in na katerega se sklicuje tudi Goodwinova, pravi, da skrivanje čustev pred otroki lahko vpliva na stres pri otrocih in na sam odnos med otrokom in staršem.
Čeprav zagovorniki nežnega starševstva trdijo, da naj starši ne bi nikoli delili svojih občutenj z otroki, psihologinja te ideje ne pozdravlja. Otroka s takšnim vedenjem težko spodbujamo k prepoznavanju lastnih občutenj, če sami skrivamo, kaj se dogaja nam. Zato moramo poskrbeti, da smo mi dobro in tako bodo dobro tudi naši otroci.
