Kako preboleti izgubo hišnega ljubljenčka (in kako novico o smrti povemo otroku)

Čeprav si sprva mislimo, da bolečina ob izgubi ne bo tako močna, se ob smrti štirinožnega prijatelja pojavi globoka žalost. O tem je nekoliko težje govoriti z drugimi, še posebej s tistimi, ki nimajo domačih živali, saj marsikdo ne razume, da je lahko izguba hišnega ljubljenčka stresna.

Tanja Škorjanc, ljubiteljica živali ter ustanoviteljica prve upepeljevalnice v Sloveniji, ki skupaj s partnerjem in očetom pomaga lastnikom ob izgubi hišnih ljubljenčkov, nam je zaupala nekaj nasvetov, ki vam lahko pomagajo pri lažjem spoprijemanju s smrtjo domače živali.

Prebolevanje je osebna izkušnja

Način spoprijemanja z bolečino je zelo različen in vsak žaluje na svoj način. Nekateri se celo sprašujejo, ali sploh smejo žalovati. Marsikdo, ki zelo žaluje za hišnim ljubljenčkom, je namreč v očeh tistih, ki živali nikoli niso imeli, čuden, saj ga ne razumejo ali pa ga celo kritizirajo, češ »saj je samo žival«. Toda med hišnim ljubljenčkom in človekom se splete posebna vez, zato je žalovanje razumljivo.

»Prebolevanje je zelo osebna in individualna izkušnja. Še celo leta po izgubi lahko slika, zvok ali posebna obletnica vzbudi spomine, ki sprožijo močan občutek žalosti. Žalosti se ne da tako preprosto odpraviti po fazah, ker ni določenih pravil in recepta za odpravo. Zmotno je tudi prepričanje, da molk odpravi žalost. Žalost je proces, ki potrebuje čas. V tem obdobju ni prostora za hitenje in naglico. Nekateri ljudje se začnejo počutiti bolje v nekaj tednih ali mesecih. Drugi lahko žalujejo več let,«  pojasnjuje Tanja.

PREBERITE ŠE -> Izguba bližnjega: kako poskrbeti zase, ko žalujete

Stik z drugimi, ki so prav tako izgubili hišnega ljubljenčka, je lahko koristen. »Izguba hišnega ljubljenčka je za mnoge kot izguba družinskega člana ali najboljšega prijatelja. Povsem normalno je občutiti globoko žalost, ko se poslovimo od sopotnika, ki je v našem življenju že leta.

Z nami je šel skozi pomembne življenjske mejnike in nas pogosto podpiral, ko smo to najbolj potrebovali. Vedno pa je najboljši recept pogovor z ljudmi, ki vas razumejo, ki so se že soočili z izgubo in razumejo, kaj preživljate,« svetuje ustanoviteljica prve upepeljevalnice v Sloveniji Večno Zavetišče.

Predlogi za spopadanje z bolečino ob izgubi

Žalost, potrtost in osamljenost so povsem razumljivi odzivi ob smrti hišnega ljubljenčka. Če ste bili nanj močno navezani in vam je celo v nekih pogledih nadomestil družino ali prijatelje, je njegova izguba zelo boleča. Morda vam bodo v pomoč naslednji napotki.

»Spominjanje lepih trenutkov v življenju ljubljenčka lahko pomaga, da je počutje boljše. Prišel bo čas, ko se lahko ozrete nazaj na tiste čase in se nasmehnete vsem norčijam, vragolijam, potovanjem in dogodkom, ki ste jih preživeli z ljubljenčkom. Vedno rečem, da so to posebna bitja, ki pridejo v določenem času, da nas nekaj naučijo in odidejo, ko opravijo svojo nalogo.«

Nekateri se odločijo za upepelitev in se nato poslovijo s posebnim obredom. »Izgubo tudi lažje prebrodimo, če se odločimo za upepelitev in vrnitev žare domov. Žaro lahko nekaj časa hranimo doma kot spominek in se šele kasneje odločimo za pokop. Za žaro lahko doma naredimo lep oltar s svečkami. Ko nam je hudo, lahko prižgemo sveče, lahko pobožamo in stisnemo žaro in se spominjamo lepih trenutkov,« predlaga Tanja.

Priporočljivo je, da čustev ne potlačimo in sprejmemo žalost. Foto: Shutterstock

Žalovanje lahko traja nekaj dni, tednov ali mesecev – pri slovesu pa nam lahko pomaga meditacija, izražanje hvaležnosti in ljubezni.

»Ljudje smo različni in vsak se drugače poslovi od štirinožnega prijatelja. Vedno predlagam, da si pred evtanazijo vzamemo nekaj trenutkov za meditacijo o ljubljenčku. Pomislimo na lepe čase, ki smo jih preživeli. Razmislimo, kako nam je hišni ljubljenček spremenil življenje in kaj vse nas je naučil. Pogovarjajte se z njim, čeprav jokate iz dna duše. Povejte mu, kako hvaležni ste, ker je bil del vašega življenja. Izrazite svojo ljubezen. Ne skrbite glede besed, ki jih uporabljate – govorite iz srca,« svetuje Škorjančeva.

Priporočljivo je, da čustev ne potlačimo in sprejmemo žalost. »Ne zadržujte joka, solze so besede, ki jih ne moremo izgovoriti. Vaš ljubljenček ve, kdaj ste žalosti in kdaj veseli, zato mu ne morete prekriti solz in žalosti. Prikličite v spomin trenutke, ko je ljubljenček spremenil naše razpoloženje, ko ste bili žalostni ali potrti. Čutili boste olajšanje, vendar, kot je napisal Dante: 'Ni večje bolečine, kot v dneh žalosti nositi v srcu srečnih dni spomine'.«

Kako novico o izgubi sporočimo otrokom?

Za otroke je izguba živali lahko prvi stik s smrtjo, ob tem pa jim je lahko v tolažbo pogovor, ljubezen, sočutje in podpora. Med tretjim in petim letom otroci običajno smrt dojemajo kot nekaj začasnega, zato sprašujejo, kdaj se bo vrnil, in jim je treba večkrat razložiti, kaj se je zgodilo.

Otroka lahko na različne načine seznanimo s tem, kar se je zgodilo. Foto: Shutterstock

»Odločitev za evtanazijo ljubljenčka ni nikoli enostavna, niti za odrasle. Odrasli lahko tehtajo odločitev z vidika življenjskih izkušenj, vendar se še oni za evtanazijo redko odločijo brez občutka krivde. Majhni otroci ne smejo biti vključeni v proces sprejemanja odločitev o evtanaziji. Otroci potrebujejo konkretne in enostavne razlage. Njihov ljubljenček ne sme preprosto izginiti. Tudi smrti ne poimenujemo drugače. Uporaba izrazov, kot so 'uspavati' in 'izgubili smo našega ljubljenčka' lahko pri otrocih povzroči napačne predstave o smrti. 

Ob besedi 'uspavati' se lahko otrok prestraši in noče iti več spat. Noče zaspati zaradi strahu, ker je dobil informacijo, če gre spat, se ne zbudi, kot se ni njegov hišni ljubljenček. Ob besedi 'izgubili' pa se v njih porajajo vprašanja, kje je in zakaj ga ne iščemo in ne najdemo? S takim izrazoslovjem otroku sporočamo, da je smrt začasna. Če pa otroku razložimo, da imajo besede več pomenov, in sicer, da sta uspavanje in izguba lepša izraza za smrt, bo to otrok lažje sprejel,« pravi Tanja.

Otroka lahko na različne načine seznanimo s tem, kar se je zgodilo. »Povemo mu, da je bil kuža preveč bolan in mu ne bo bolje. Njegovo telo je staro in nima več moči in energije, da bi lahko še tekal. Zdravnik mu bo pomagal umreti, tako da ne bo več trpel in ne bo več bolan.«

Če je psa ali mačko povozil avto, otroku to povemo.

»Povozil ga je avto, vendar zdravnik ni mogel popraviti vseh zlomljenih kosti in pozdraviti udarca. Zelo, zelo ga boli in ne more živeti v bolečinah. Oče in jaz sva prosila zdravnika za pomoč, tako da mu je pomagal, da ga ne bo več bolelo. In tako mu je dal injekcijo, ki se daje samo živalim in jim pomaga umreti,« še pojasni Škorjančeva in doda: »Otrokom je treba s preprostimi besedami razložiti, da zdravniki in veterinarji ne morejo vsakega bolnega hišnega ljubljenčka pozdraviti in da ni zdravila, ki bi ozdravilo nekatere bolezni.«